Eden najtežjih vzponov sovjetskega alpinizma
Četrtega februarja 1986 je bil zaključen prvi zimski vzpon vrh Komunizma (7.495 m), najvišjo goro nekdanje Sovjetske zveze. Leta 1999 je vrh uradno dobil ime Ismoil Somoni, po ustanovitelju prvega tadžiškega državnega tvorca, med domačini pa je gora že dolgo znana kot Uztergi – ime, povezano z vrtoglavico in dezorientacijo, kar dobro odraža njen značaj.
Prvi zimski vzpon leta 1986 je potekal po Borodkinovi smeri, izvedla pa ga je večnacionalna sovjetska ekipa, v kateri so bili alpinisti iz Ukrajine, Kazahstana, Uzbekistana, Tadžikistana in Rusije. Ekspedicijo so sestavljali nekateri najmočnejši plezalci svojega časa, vzgojeni v strogi sovjetski šoli selekcije in treninga.
Na vrh so prišli v dveh skupinah:
4. februar: Vladimir Baliberdin, Vladimir Šopin, Jurij Razumov, Mihail Turkevič, Aleksej Moskalcov, Genadij Vasilenko in Jurij Janovič.
7. februar: Valerij Hriščati, Grigorij Lunjakov, Jurij Mojsejev, Sergej Samoilov, Vladimir Suviga, Zinur Halitov, Vasilij Jelagin, Jevgenij Vinogradskij, Valerij Peršin, Sergej Antipin, Jevgenij Ivanov, Jurij Sarafankin, Sergej Spitsin, Sergej Filatov, S. Goffard, Valerij Ankudinov in Nikolaj Kalugin.
Franci Savenc: Alpinistične novice 10/1986 – 1. ZPR na Pik Komunizma
4. februarja letos, oh: 15. uri in 52 minut, so se na najvišji vrh SZ, 7495 m visoki Pik Komunizma prvi pozimi, povzpeli zaslužni mojstri športa Vladimir Baliberdin, Vladimir Šonin in Jurij Razumov. Naslednji dan se je na vrh povzpela še peterica.
Odpravo je vodil Valerij Putrin povzpeli so se po smeri Borodkina, ki je bila zelo ledena, imeli so tri vmesne tabore (5100, 5800 in 6200 m). Profesor Evgenij Tam, ki je vodil prvo odpravo SZ v Himalajo, je uspeh ocenil kot enega največjih doslej in ob tem dejal, da bo poslej v Pamirju živahneje tudi pozimi. Napovedal je tudi drugo sovjetsko odpravo v Himalaje vendarle za zdaj še brez podrobnega cilja.
Tragičen sestop
Med sestopom je pri približno 7.400 metrih, na razmeroma položni plošči firna, Valerij Ankudinov izgubil ravnotežje in potegnil s seboj Nikolaja Kalugina. Oba sta padla več sto metrov.
Kalugin je umrl zaradi poškodb. Ankudinov je preživel, a bil hudo ranjen – izgubil je čevlje in rokavice ter utrpel hude ozebline.
Valerij Peršin in Sergej Antipin sta se v izjemno težkih razmerah spustila do padlih tovarišev in ostala z Ankudinovom, dokler ni postalo jasno, da bi vsak nadaljnji poskus reševanja pomenil le nove žrtve.
Vzpon, ki je zaznamoval epóho
Prva zimska smer na vrh Komunizma velja za enega najtežjih vzponov svojega časa in nosi spomin na raven odgovornosti, solidarnosti in zaupanja, ki jo je danes težko najti. Ekspedicija je bila preizkušnja skrajnih meja: umrla sta dva alpinista, skoraj vsi, ki so delali nad 6.000 m, so utrpeli ozebline, vsak četrti član odprave je kasneje prestal amputacijo.
Francoski alpinist Lucien Devies je nekoč zapisal: »Alpinizem svojo upravičenost najde v ljudeh, ki jih oblikuje – v svojih junakih in svojih svetnikih.« Ta vzpon je eden tistih, ki to misel potrjujejo.
Druga zimska smer šele leta 2020
Na PIk Komunizma je bil drug zimski vzpon opravljen šele 34 let kasneje, pozimi 2020.
