Gorniška doživetja – Bojan Okrogar: Jutro nad Mojstrano je bilo tisto pravo — hladno, čisto, z vonjem po skalovju, ki se ogreva pod prvimi žarki. Z Lojzko mojo ženo sva stopila iz avta in se pridružila skupini gornikov SKALE, ki so se že zbirali pri kapelici v Vratihi.
Med znanimi obrazi sem takoj opazil Janeza Janšo; takratnega predsednika vlade in Urško Bačovnik sedanjo Janezovo ženo. Ni bil tam kot politik, temveč kot gornik — eden izmed nas, z nahrbtnikom, palicami in tistim tihim nasmehom človeka, ki ve, da ga čaka lep dan v gorah. »Bojan, Lojzka, lepo vaju je videti,« je rekel, ko smo se srečali. Stisk roke je bil iskren, prijateljski, tak, kot ga poznajo vsi, ki se srečujejo na planinskih poteh. V gorah se ljudje ne srečujejo po funkcijah, ampak po korakih.
Pot proti Škrlatici je bila že tolikokrat prehojena, da sem poznal vsak zavoj, vsak prag, vsak pogled v dolino. A to je bil najin deseti vzpon — jubilej, ki ga človek ne praznuje z besedami, ampak s tihim veseljem, ki se nabira v prsih.
Tokrat sem imel s seboj tudi novo digitalno Sonyjevo kamero; prvič sem jo nesel na goro, prvič sem želel ujeti vzpon v kakovosti, ki bo ostala za vedno.
Gorniki SKALE so hodili v svojem ritmu: Janez Janša spredaj, France Urbanija z zanesljivim korakom, Metod Humar z nasmehom, Gregor Gomišček, Dimitrij Kovačič, Julij Ulčar, Stanko Kofler, Marko Čadež, Andrej Šarec… in še mnogi drugi, ki so v gorah doma. Vsak je nosil svojo zgodbo, svoje izkušnje, svoje spomine. A na poti proti Škrlatici smo bili vsi del istega toka — prijateljstva, tradicije, ljubezni do gora. Ko smo se dvigovali nad ruševjem, se je odprl pogled na venec Julijskih Alp. Tisti trenutek, ko se človek obrne in vidi Triglav, Razor, Prisojnik, Martuljek… je vedno enak in vedno nov. Gora nikoli ne ponovi istega prizora; vedno ga podari drugače.
Na sedlu pod vrhom smo se ustavili. Lojzka je sedla na skalo, jaz pa sem vklopil kamero. Prvi posnetek: gorniki SKALE, ki se pripravljajo na zadnji vzpon. Drugi: Janez Janša, ki se obrne proti nama in reče: »Danes bo lepo. Škrlatica je vedno dobra izbira.« In res je bila. Ko smo stopili na vrh, se je odprl svet. Nebo je bilo brez oblakov, zrak čist, pogledi neskončni. Na vrhu je bilo že nekaj prijateljev, ki so nas pozdravili z veseljem, kot se pozdravljajo ljudje, ki se srečajo na kraljici Julijskih Alp. Stiski rok, nasmehi, kratke zgodbe o poti, nazdravljanje z okrepčili, ki jih vsak prinese po svoje.
Kamera je snemala, jaz pa sem vedel, da snemam nekaj več kot le vzpon — snemam tradicijo, ki jo nosimo že desetletja.
Maša na vrhu Škrlatice
Ko se je vrvež umiril, je stopil naprej France Urbanija. Aljažev naslednik, duhovnik, ki že leta daruje mašo na Škrlatici. Ob njem Metod Humar, ki je vedno znal povezati gornike v molitvi in pesmi. Zbrali smo se v krog, tiho, spoštljivo, z občutkom, da smo del nečesa večjega. Maša na vrhu Škrlatice ni običajna maša. Je srečanje človeka z gorami, z naravo, s tradicijo, s samim seboj.
Ko se je France Urbanija dotaknil oltarnega kamna, ko je zvenela pesem, ko je molitev potekla med skalami, se je zdelo, da se je venec Julijskih Alp za trenutek ustavil. Vsak skalaš pride vsaj enkrat na leto na to goro. Tisti dan smo bili tam vsi — kot prijatelji, kot gorniki, kot ljudje, ki vedo, da je Škrlatica več kot vrh. Je dom. Za ta dva video zapisa bo dovolj besed saj s tem video zapisom prikažem vse dogajanje in občutke. Video pokaže dogajanje, obraze, vzdušje, mašo, prijateljstvo, tradicijo. Besedilo, ki je oblikovano, pa služi kot uvodni opis, ki gledalcu da kontekst, občutek in zgodovinsko nit.
