16., 17. in 18. septembra 1956 se je na severnih stenah Mangarta in Vevnice zgodila ena najpomembnejših reševalnih akcij v zgodovini Julijskih Alp. Italijanski in jugoslovanski reševalci so prvič po drugi svetovni vojni skupaj izvedli čezmejno gorsko reševanje – v času, ko je bila meja med državama še vedno strogo nadzorovana, politično občutljiva in vojaško napeta.
Italijanski zgodovinar Marco Abram je v svojem članku (OBCT, 2026) opisal italijansko in deloma slovensko stran zgodbe. A zgodba je širša: vključuje tudi avstrijske medijske napade, politično propagando, zapleteno hladnovojno realnost ter slovenske arhivske zapise (večina je razvrščena v arhiv teh strani), ki razkrivajo, kako je reševanje dejansko potekalo.
In nenazadnje vključuje tudi Rada Kočevarja, ki je kljub izključitvi iz GRS leta 1950 še vedno občasno dejavno sodeloval pri reševanjih – kar je eden (naj)bolj presenetljivih elementov celotne zgodbe.
Nesreča v severni steni Vevnice: začetek zgodbe
16. septembra 1956 sta se avstrijska alpinista Hans in Adela Sattek zaplezala v severni steni Vevnice, približno 70 metrov pod vrhom. Hans je padel zaradi krušljivega oprimka, klini so drug za drugim popuščali, žena ga je zadržala na vrvi, a je pri tem utrpela hude opekline dlani. Hans si je zlomil nogo.
To je bil začetek dvodnevne drame, ki se je odvila na ozkem grebenu, kjer je potekala državna meja med Italijo in Jugoslavijo.
Italijanski reševalci: Piussi, Perissutti in Rabeljska ekipa
Klic je prišel v nedeljo zvečer. Ekipa iz Cave del Predil – med njimi Ignazio Piussi, eden najmočnejših in že bolj znanih alpinistov tistega časa – se je v temi in s skromno opremo prebila do naveze. Transport po italijanski strani je bil zaradi terena nemogoč, zato so se odločili za tvegano potezo: prestopiti mejo in nadaljevati reševanje po jugoslovanski strani.
To je bila odločitev, ki je v letu 1956 nosila politično tveganje. Meja je bila še vedno pod vojaškim nadzorom, prehodi pa strogo regulirani.
Slovenski reševalci: Kočevar, Ostan, Jeseničani
Ko so Italijani ugotovili, da brez pomoči ne bo šlo, so dva člana poslali v Planico. Tam so se odzvali slovenski reševalci iz GRS Jesenice in GRS Bovec, med njimi Rado Kočevar, ki je bil takrat že izključen iz GRS (1950), a je kljub temu občasno sodeloval pri reševanjih.
To je eden najbolj zanimivih elementov zgodbe: Kočevar je bil izključen zaradi izgovora v resnici pa zaradi povojnih političnih razmer, a je bil kot lokalec, izjemen alpinist in tehnični mojster še vedno vabljen k sodelovanju, ko je šlo za življenja.
Slovenski reševalci so prišli do Italijanov in skupaj so poškodovano navezo prenesli do Tamarja.
Abramova rekonstrukcija – in kaj je zamolčano
Marco Abram v svojem članku natančno opiše: italijansko stran reševanja, slovensko pomoč, pomen srečanj med ekipami, hladnovojni kontekst, začetke čezmejnega sodelovanja.
A Abram ne pozna – in zato ne omeni – zapletov z avstrijsko stranjo, ki so bili v tistem času izjemno odmevni. Ti zapleti so razvidni iz Planinskega vestnika (marec 1957), kjer je objavljena obsežna analiza članka iz avstrijske revije Der Bergsteiger, ter Slovenskega vestnika.
Avstrijski medijski napad: »Vizum pomembnejši kot človeško življenje«
Avstrijski časopis Salzburger Nachrichten je objavil članek z naslovom: »Vizum pomembnejši kot človeško življenje.«
Trdili so, da jugoslovanski organi niso dovolili avstrijskim reševalcem prehoda čez mejo, zaradi česar naj bi bila avstrijska naveza dva dni »brez pomoči« v steni.
Revija Der Bergsteiger je članek nekritično prepisala in ga opremila s komentarjem: »Komentar je odveč.«
S tem je implicitno obtožila Jugoslavijo nečloveškosti, italijanske reševalce pa nesposobnosti.
Slovenski odgovor: dokumentirana rekonstrukcija reševanja
Planinski vestnik (marec 1957) je objavil podrobno rekonstrukcijo, ki popolnoma razveljavi avstrijske trditve. Zapisi kažejo:
Jugoslovanski reševalci so bili pri ponesrečencih že 12 ur po obvestilu.
Italijanski reševalci so bili z navezo že prvo noč.
Avstrijski reševalci sploh niso bili opremljeni za reševanje.
Avstrijci so želeli prehod brez vizuma, v civilu, brez opreme.
Jugoslovanski organi so Italijane in ponesrečenca spustili čez mejo brez dokumentov.
Reševanje je potekalo hitro, učinkovito in brez zastojev.
Jugoslovanska GRS je nudila hrano, pijačo, cigarete in prvo pomoč. Avstrijski mediji pa so zgodbo politično zlorabili.
Slovenski gorski reševalci so bili upravičeno ogorčeni nad propagandnim napadom.
Kočevarjev zapis (Planinski vestnik, april 1957): hladna vojna v gorah
Rado Kočevar je v PV (april 1957) opisal razmere v zahodnih Julijskih Alpah v času hladne vojne. Poudaril je: strogo kontrolo meje, nezaupanje med državami, nevarnost prehodov, politično občutljivost reševanj, pomen osebnih stikov med reševalci, podprl dejstvo, da je »gora nastala brez meja«.
Kočevar je zapisal, da je prav osebno poznanstvo med ekipami omogočilo, da so Italijani in Slovenci v kritičnem trenutku sodelovali brez birokratskih zastojev.
Izključitev Kočevarja iz GRS – in njegova vloga leta 1956
Kočevar je bil iz GRS izključen leta 1950, v času političnih čistk in reorganizacije ter iskanja za obračunavanje (je po 70. letih kaj drugače?). A njegova tehnična sposobnost, izkušnje in ugled so bili tako veliki, da so ga reševalci iz Jesenic še vedno vabili k sodelovanju, ko je šlo za najtežje primere.
To je pomemben zgodovinski podatek, ki ga Abram ne pozna.
Dolgoročni vpliv: od Mangarta do IKAR/CISA
Reševanje leta 1956 je postalo simbol: čezmejne solidarnosti, preseganja političnih meja, začetkov mednarodnega sodelovanja, temeljev za kasnejše dogovore CAI–PZS, razvoja skupnih vaj v 60. in 70. letih, vključevanja v IKAR/CISA.
Cirillo Floreanini je leta 1969 zapisal: »Gora je nastala brez meja in takšna je ostala za vse alpiniste.« Najbrž pa ni treba posebej omenjati, kako krepke so bile nekoč gorskoreševalne ekipe. Pa seveda ne po dvomestnem številu reševalcev.
