Leta 1876 je Josip Jurčič Grintovce imenoval še za: »velikanske naše savinjske, solčavske planine«. Gore so takrat izgubljale svojo prvinskost, v njih so nastajala pota, iz priročnih skal in lesa so nastajale zelo skromne koče. Avgust 1876 je v Savinjskih Alpah prinesel nekaj, kar je bilo za domačine skoraj neverjetno: v dolino so začeli prihajati ljudje, ki so gore gledali drugače kot oni. Ne kot prostor dela, lova ali preživetja, temveč kot pokrajino, ki jo je treba odkriti, opisati, urediti in odpreti svetu. Prišli so iz Gradca in Dunaja, profesorji, uredniki, člani štajerskega planinskega društva (Steiner Touristen Klub) — ljudje, ki so v skupni državi Avstro‑Ogrski predstavljali tisti del družbe, ki je gore že razumel kot kulturni in naravni kapital.
Ko so se 12. avgusta zbrali pri Muriju na Jezerskem, je bilo jasno, da ne prihajajo le na izlet. Prihajali so kot znanilci novega planinskega reda, kot organizatorji, ki so s seboj prinesli načrte, sredstva, znanje in voljo, da se Savinjske Alpe postavijo ob bok Tirolskim in Koroškim. Domače sekcije »D. u. Ö. A.-V.- a« so ostale doma, kar je Frischauf komentiral z javnim vprašanjem, zakaj so se sploh ustanovile. A prav ta kontrast je pokazal, kako različno sta si bili tedaj dve »tuji« planinski kulturi: ena še v povojih, druga že samozavestna, urejena, z jasnim programom.
Ko so 13. avgusta krenili proti Grintovcu, je bila pot še povsem divja. Ravni, Mlinarsko (Mlinarjevo) sedlo, Štularjeve planine — vse brez markacij, brez koč, brez turistične infrastrukture. Ko je Frischauf stopil prvi na vrh, mu je urednik dunajske Neue deutsche Alpen Zeitung napil, nato pa je sledil govor, ki je bil več kot slovesnost: bil je manifest. Zahvala društvom, ki so podpirala urejanje poti, poziv k nadaljnjemu delu in napoved, da bodo Savinjske Alpe kmalu postale obiskane, tako kot si zaslužijo. To je bila misel, ki je tedaj zvenela skoraj drzneje kot sam vzpon. Z Grintovca so sestopili proti koči v Suhem dolu (tudi Suhadolnikova planina) pod Grintovcem, prav tako zgrajena na Frischaufovo pobudo, ki je bila še en dokaz, da se je začelo obdobje, ko bo treba gore ne le občudovati, temveč tudi urejati.
V Slovenskem narodu so te dni spremljali z mešanico radovednosti in zadržanosti. Urednik Josip Jurčič je prejel vabilo na svečanosti, časopis pa je zapisal, da bi bili Slovenci tujcem še bolj naklonjeni, če bi se bolj marljivo učili našega jezika. Ljudstvo je bilo »nekako bolj plašno, če sreča gospode po več vkup«, a hkrati je časopis odkrito priznal, da se štajerska sekcija iz Gradca »jako poteguje za naš osameli kraj, za kar ji bodi hvala in slava«. To je bil ton časa: previdna naklonjenost, spoštovanje, a tudi občutek, da se dogaja nekaj velikega, kar bo spremenilo odnos do gora.
Naslednje dni so Avstrijci nadaljevali na Skuto in proti Okrešlju, kjer je tudi že stala nova koča — majhna, a simbolna. Ko je Frischauf nekaj tednov pozneje prvi turistično pristopil na Kočno, je bilo jasno, da se je med Grintavci rodila ideja, ki bo v naslednjih desetletjih spremenila odnos do gora: da so gore prostor, ki ga je mogoče obiskati, razumeti, urediti in deliti.
150 let pozneje se zdi ta misel samoumevna. A tistega avgusta 1876 je bila nova, sveža, skoraj revolucionarna. Savinjske Alpe (pozneje so pridali še naziv Kamniške in brez »okolišenja« pozabili na Jezerske, Kranjske, itd.) so dobile svoj trenutek — in z njim začetek zgodbe, ki jo danes imenujemo planinstvo. Prvotnost gorskega prostora se danes še nekako drži »osrednje rajde», naokrog pa se vse bolj vijejo ceste, ki »privedo« na »planine« takšne ljudi, ki jim prav nič ne pomeni »peš odkrivanje« gora iz samih dolin. Tega pa si najbrž niti Frischauf v svojem zanosu »povzdige turizma« ni želel, prav tako pa si ni predstavljal množičnega turizma, ki ga »moramo« v tem prostoru sedaj doživljati …
BŠ
