Železar, 22. september 1983
Štirinajstega pohoda slovenskih železarjev, ki je bil 18. septembra, se je udeležilo prek 500 delavcev iz vseh organizacij združenega dela SOZD Slovenske železarne, in sicer: iz železarne Ravne, železarne Štore, Verige Lesce, Plamena Kropa, Tovila Ljubljana, Žične Celje, Metalurškega inštituta Ljubljana in iz naše železarne.
Tudi tokrat smo imeli srečo z vremenom, saj je dan pred pohodom v dolinah deževalo, vršace gora pa je pobelil sneg. Ob čudovitem jasnem vremenu smo se z avtobusi odpeljali do zbirnega mesta na Zatrniku, od tam pa še do Rudnega polja. Udeležencem pohoda je spregovoril Mirko Podlipnik, ki je poudaril pomen vsakoletnih pohodov in izročil Francu Telcerju spominsko darilo ob njegovem odhodu v pokoj. V dosedanjih množičnih pohodih je bil Franci prvi med prvimi, ki je uspešno organiziral in vodil pohode po koroških gorah, katere je organizirala železarna Ravne in ostale pohode v okviru organizacij združenega dela. Zasluženo spominsko darilo so mu izročile tudi druge delovne organizacije. Prepričani smo, da bo kljub temu, da ne bo več aktivno delal v železarni, še vedno vodil svoje koroške železarje na organiziranih pohodih v okviru SOZD SŽ.
Po tej kratki slovesnosti se je dolga kolona pohodnikov najprej pomikala po široki makadamski cesti, ki se je kasneje zožila v pravo planinsko pot, ki se vije med pokljuškimi gozdovi. Po kratkem vzponu smo pod seboj zagledali planino Konjščica, na kateri so se pasle črede krav in konjev. Prvi počitek je bil za nekatere udeležence pod Draškima vrhovoma na travnati planoti, kjer so bila v preteklosti manjša jezera. Tu smo s svojo prisotnostjo zmotili planinske živalce svizce, ki so jih pred leti prinesli iz zahodnih dežel.
Sledil je kratek strm vzpon do Studorskih vratic, od koder se nam je odprl enkraten pogled na smaragdno zeleno gladino Bohinjskega jezera in na rajdo bohinjskih gora. Od tu je pot položnejša, korak je nekoliko daljši, hoja pa hitrejša. Po treh urah smo prispeli do Vodnikovega doma, kjer nam je gostoljubna oskrbnica Angelca s svojimi sodelavci postregla z vsemi dobrotami, ki jih ob takih priložnostih potrebujemo.
Po kratkem počitku se je kolona pohodnikov po izvijugani planinski poti povzpela do Bohinjskih vratič, kjer je večina udeležencev počila, kajti nudil se je prelep pogled na Velo polje, katerega obdajajo vrhovi triglavskega pogorja. Občudovali smo tudi zasneženi Triglav in obnovljeno ter razširjeno Kredarico. Pogled nam je ušel tudi na dolino Krme, ki je globoko pod nami in v njenem vznožju it naš cilj — Kovinarska koča. Od Bohinjskih vratic, ki so na višini 1.979 metrov, se pot prevesi v dolino Krme sprva pod vznožje Vernerja, kmalu pa so bili na poti, ki vodi na Triglav. Pogledi so nam med hojo uhajali na prepadne stene Tosca, obeh Draških vrhov in Rjavino.
Ob vznožju doline Krme so marljivi planinci Planinskega društva Javornik — Koroška Bela organizirali za naše žejne pohodnike prvo okrepčilo. Neutrudni planinski delavec Oto Pirc nam je postregel s sokovi in pivom. Ko smo se približali Kovinarski koči, smo že v daljavi slišali praznično vzdušje in poskočne viže pihalnega orkestra Jeseniških železarjev. Tudi pohodniki smo se pridružili praznovanju DNEVA PLANINCEV, ki je bilo letos v dolini Krme pri Kovinarski koči, v izvedbi Planinskega društva Javornik — Koroška Bela. Po zasluženi malici smo kljub naporom na pohodu našli nekaj »rezerve«, da smo se ob prijetni glasbi zavrteli.
Praznovanje se je potegnilo skoraj do teme, ko smo se zadnji poslovili od naših gostov iz vseh organizacij združenega dela SOZD SŽ.
Upravičeno delim mnenje vseh udeležencev, da je tudi 14. pohod železarjev uspel. Prav gotovo je k temu veliko prispevalo tudi lepo vreme, ki je tudi tokrat »držalo« z nami.
Ob koncu tega zapisa se zahvaljujem gorskim vodnikom in reševalcem za njihovo pomoč pri organiziranju in izvajanju pohoda.
Za nami je zopet lepo doživetje. Želimo si lahko le to, da bo teh še več, zato uporabimo geslo »na svidenje na 15. pohodu«!
Pavel Dimitrov
