Potres, ki so ga najbolj zaznali v Ljubljani (»ljubljanski potres – velikonočni«), se je zgodil na velikonočno nedeljo, 14. aprila 1895 ob 23. uri in 17 minut po lokalnem času. Izjemno močan potresni sunek je povzročil strah in precejšnjo škodo po Ljubljani in njeni okolici. Prebivalci so doživeli trenutke strahu tudi zaradi nočnega časa, sledila je velika panika, … Potres je povzročil ogromno gmotno škodo na zgradbah po mestu, številne stavbe so bile poškodovane, nekatere celo porušene. Dogodek je bil pretresljiv, da so ga opisali kot katastrofo, ki je pustila trajne posledice na razvoju mesta. Mesto se je opomoglo, kar se vidi kot kasnejši urbanistični razvoj in prenova mesta. Več o potresu …
Potres pa je verjetno tudi odlomil in prevrnil prenekateri del kje drugje. Kot se še vedno le piše (raziskovalcem ni nič kaj mar), se je takrat odlomil tudi velik del stene nad Korošico. Vrh, ki bi mu ob Ojstrici kar težko rekli gora Dedec, ki so mu za povrh pritaknili okoliški pridevnik (glede na okoljsko dogajanje si to vse manj zaslužijo), je dobil takrat (ali pa že kdaj prej) odsekano steno, pod katero so na meliščih razmetane skale in balvani. Morda malo dvoma o vzroku in času za podor – odlom nekako kvarijo medvedove kosti (in njihova starost), ki so jih nekoč tudi našli med balvani. Nekje v (neki) knjigi pa je tudi slika, ki je bila posneta še pred znamenitim potresom, a se žal težko razloči, če je bila oblika podobna današnji, …
Foto: arhiv Rada Kočevarja
Ob »stoletnici Lučkega Dedca« so se potresa in nastanka spomnili tudi v Grifu (št. 3, letnik 1, Urban Golob in Mauro Hrvatin) in zapisali:
Potres je bil povod, če že ne za nastanek, pa vsaj za povečanje alpinistično zelo zanimive stene Dedca nad Korošico. Dedec, kakršnega poznamo danes, je namreč nastal zaradi podora ob razvpitem »Ljubljanskem potresu« leta 1895. Glas o sicer kratki vendar izredno strmi steni se je hitro razširil in prišel na uho celo Meierju, slavnemu zmagovalcu severne stene Grandes Jorasses, kjer je s Petersom preplezal Crozov steber in tako prvi premagal to razvpito steno. Ko ga je pot zanesla v naše kraje, je ostal praznih rok, saj mu lokalni plezalci niso hoteli posoditi opreme, da bi steno nad Korošico preplezal. Tako je bil prvi, ki je v steni zares poskušal naš Boris Režek, ki pa ga je stena v območju centralnega stebra zavrnila že po osmih metrih. Prvi, ki je v steni potegnil smer, je bil torej Ivan Arnšek. V letu 1949 pa smo Slovenci pri vzponu naveze Debeljak-Kočevar v Centralnem stebru Dedca dobili svojo prvo pravo šestico.
