Osvajač nekoristnega sveta
(1921 – 1965)
Danes mineva šestdeset let, kar se je smrtno ponesrečil alpinist Lionel Terray, ki seveda ni bil zgolj alpinist. Bil je kompas za generacije, ki so šele prihajale v svet vertikale. Njegovo življenje je bilo dokaz, da alpinizem ni le šport, temveč način bivanja, razmišljanja in čutenja sveta. Bil je eden tistih, ki so pokazali, kaj pomeni plezati z razlogom – četudi je bil ta razlog navidezno »nekoristen«.
Rodil se je 25. julija 1921 v Grenoblu, v družini, ki je imela korenine v Braziliji in Franciji. Njegov oče je bil zdravnik, mati pa slikarka – oba strastna smučarja. A Lionel je že kot otrok začutil, da ga gore kličejo drugače. Pri dvanajstih je že plezal v Chamonixu, pri trinajstih vodil vzpone. Šola ga ni zanimala, gore pa so ga oblikovale.
Lionel Terray: Osvajalci nekoristnega sveta
Odkrivanje gora (odlomek)
… Veselje do pustolovščin in do športa je bilo torej pri mojih starših rahlo poudarjeno, vendar niso šli nikoli do kraja. Posebno v očetovem življenju šport ni nikoli zavzemal pomembnega mesta. Lahko bi trdil, da bi me družinski predniki in družinska vzgoja lahko zanesli v športno življenje in v poslovni poklic, pretiraval pa bi, če bi v tem videl pogoje za življenje, ki bi se strastno posvetilo športom in pustolovščinam.
To pa je gotovo, da veselja do alpinizma nimam po starših. Čeprav so večji del svojega življenja preživeli med gorami, za ta šport nikoli niso imeli smisla. Zaradi sprehoda so stopili na kak položen grič, na katerega seve ni bilo treba plezati. Ne samo da jim ni bilo do alpinizma, temveč so to dejavnost obsojali in jo imenovali bedasta norost. Dobro se spominjam, da mi je sedem ali osemletnemu mati neki dan dejala:
»Rada ti pustim katerikoli šport; motor in alpinizem, to pa ne!«
Vprašal sem jo, kaj je to alpinizem, na kar je rekla:
»Bedast šport, po skalah plezaš z rokami, nogami in zobmi!«
Mati je odklanjala alpinizem predvsem zaradi nevednosti, oče pa se je iz njega norčeval in ga preziral. Po njegovem je bil šport predvsem sredstvo, s katerim se obdržiš v dobri formi, da ohraniš in krepiš svoje moči za delo, potrebno, da uspel v družbi in poslovno, poleg tega pa še način, s katerim lahko napreduješ na velikem odru življenja. Posvetiti se tako napornemu, nevarnemu in kočljivemu športu, kot je alpinizem, pa je bilo za očeta vrhunec nesmisla. Stokrat sem ga slišal reči:
»Moraš že biti popoln bebec, če si vtepeš v glavo, da splezal na goro, pri čemer si lahko zlomiš vrat, na vrhu pa ne dobiš niti stotaka.«
Eden mojih bratrancev je zaradi nesreče v gorah ostal pohabljen in na tega so kar naprej kazali kot na živ primer, kakšnih posledic je kriva plezalska norija. Včasih so mi na cesti s prstom zaničljivo pokazali katerega nemških študentov, ki so v tistem času poživljali dauphinejsko kroniko s številnimi nesrečami v gorah pri tem pa so vselej dodali:
»Poglej te butce plezalce, bodo že kmalu dobili svoje, ko bodo hodili z berglami kakor tvoj bratranec René.«
Od vojne do svetovnih sten
Med drugo svetovno vojno je bil član gorske enote Jeunesse et Montagne, kasneje pa se je pridružil francoskemu odporu. Njegove alpinistične sposobnosti so bile ključne v bojih proti nacistom. Po vojni je postal gorski vodnik v Chamonixu in skupaj z Louisom Lachenalom, Gastonom Rébuffatom in Mauriceom Herzogom soustvarjal zlato dobo francoskega alpinizma.
Terray je bil član slavne odprave na Anapurno leta 1950 – prvega uspešnega vzpona na osemtisočak. Čeprav ni stal na vrhu, je bil ključen pri reševanju Herzogove in Lachenalove »amputirane vrnitve«. Kasneje je opravil prve vzpone na Makalu (1955), Fitz Roy (1952), Jannu (1962), Huantsan in Chacraraju v Peruju ter Huntington na Aljaski (1964).
Njegova hitrost in drznost sta postali legendarni – drugi vzpon na severno steno Eigerja (1947), reševalna akcija na Mont Blancu (1956), prvenstveni vzponi v Alpah, Andih in Himalaji. Bil je »osvajač nekoristnega«, kot je sam zapisal.
Les conquérants de l’inutile – Osvajalci nekoristnega sveta?
Njegova avtobiografija Les conquérants de l’inutile (dobesedno: »osvajači nekoristnega«) je postala temeljna knjiga alpinistične literature. V angleščini je prevedena kot Conquistadors of the Useless, v slovenščini pa se uporablja naslov Osvajalci nekoristnega sveta, čeprav bi bil bolj natančen prevod Osvajalci nekoristnega ali Osvajalci nepotrebnega. A »svet« v naslovu dodaja filozofsko širino, ki jo Terray vsekakor zasluži.
Povezave s slovenskimi alpinisti
Terray je bil znan po odprtosti in sodelovanju z alpinisti z vsega sveta. V 50. in 60. letih je navezal stike tudi s slovenskimi plezalci. Ante Mahkota in Nadja Fajdiga sta bila med tistimi, ki so ga osebno poznali. Nadja je plezala v francoskih Alpah, med drugim tudi na Grands Charmoz, kjer je Terray pogosto vodil vzpone. Mahkota v knjigi Sfinga omenja Terrayevo delo in vpliv, še posebej v kontekstu etike in vzdržljivosti.
Tragičen konec, trajen vpliv
Lionel Terray je umrl 19. septembra 1965 v nesreči med plezanjem v Vercorsu. Njegova smrt je pretresla alpinistično skupnost, a njegov duh živi naprej – v knjigah, v stenah, v mislih tistih, ki se podajajo »osvajat nekoristno«.
Lionel Terray: Osvajalci nekoristnega sveta
DZS 1974 – Prevedel: Tine Orel
Lionel Terray – Slava Francije (spremna beseda: Tine Orel)
Kmalu bo poteklo deset let, kar se je smrtno ponesrečil Lionel Terray, svetovno znani alpinist, eden najuspešnejših plezalcev vseh časov. Zdrsnil je v smrt 44 let star v Vercorsu pri vzponu na Gerbier obenem s prijateljem Marcom Marinettijem, torej pri vzponu, ki se še zdaleč ni mogel meriti z njegovimi skrajno težavnimi alpinističnimi dosežki. Njegovo ime tudi slovenski javnosti ni neznano, saj je petnajst let odmevalo po svetovnih časopisih, revijah, magazinih in drugih množičnih obveščevalnih posrednikih. Z relativno ne preveliko zamudo smo ga spoznali tudi iz knjige »Anapurna«, ki jo je napisal Maurice Herzog o francoskem vzponu na Annapurno, prvi osemtisočak, na katerega je stopil človek. V naš jezik jo je leta 1957 prevedla prof. Lilijana Avčin. Od leta 1952 do leta 1965 smo Terraya zvesto spremljali z noticami v Planinskem Vestniku.
Prvi mož z Annapurne Maurice Herzog, kasneje de Gaullov visoki komisar za mladino in šport, je med drugimi, ki so o Terrayu pisali nekrologe, poudaril stisko, ki je zajela okupirano Francijo in z njo mnoge njene mlade može. Morali bi se vojskovati zoper okupatorja, pa jih je v najlepših letih glodala vest v čakanju na odrešilna dejanja. Tudi Terray je bil eden od tistih, ki so hlepeli po tem, da pokažejo svoj pogum in izpričajo svoje domoljubje. Zato je kmalu našel pot do organizacije, ki je dala odporniškemu gibanju mnogo sposobnih mož.
Z alpinizmom se je Terray začel ukvarjati leta 1942 z gručo mladincev, ki je bila zametek kasnejših državnih alpinističnih šol, danes znanih in veljavnih po vsem svetu. Terray se je med hribovci pokmetil, utrdil, pomožatil, skoraj pozabil na svoj meščanski izvor in na željo očeta – zdravnika, da bi sin nadaljeval z njegovim poklicem. Že med vojno je s Herzogom plezal sloviti Peutereyski greben. »Ta tura je bila prava epopeja«, piše Herzog, »prav zaradi izrazite Terrayeve osebnosti.«
Leta 1944 je Terray v Maurieni stopil v alpsko četo odporniškega gibanja in kmalu se je razlegal glas o njegovih vojaških podvigih.
Po vojni so se v Chamonixu sešli veliki alpinisti, med katerimi je bil Terray izjema po svojem značaju in svoji strastni ljubezni do plezanja in gora. Rodila se je zlata doba francoskega alpinizma, ki se je med drugim izkazala tudi z velikimi ekspedicijami. Lucien Devies, še danes vodilna osebnost francoskega planinstva, je omogočil Terrayu, da se je povsem uveljavil kot alpinist na odpravah. V obeh velikih ponovitvah v Walkerju 1946 in Eigerju 1947 je Devies videl jamstvo za še večje Terrayeve uspehe. Do Terraya ni bilo himalajca s tolikimi in takšnimi vzponi v najvišjih gorah našega planeta: Annapurna 1950, Fitz Roy 1952, Huan-san 1952, Makalu 1954, Chacraraja 1956, Jannu 1960. V enem samem letu 1962 je zmogel tri uspešne ekspedicije: Jannu, vzhodni Chacraraju in Nilgiri.
Na videz je bil robat, celo surov, v resnici pa plemenit, nežen in mehak. Na Annapurni je do kraja pokazal človeško solidarnost. Odpovedal se je svojim ugodnostim, pokazal ganljivo sočutje do drugih, bil nadvse požrtvovalen, obenem pa se je z levjo močjo boril za čim hitrejši umik s sovražne gore, tvegal svoje zdravje za druge, ne da bi pomislil nase.
Po velikih dejanjih se je umaknil v Pécles in se posvetil svoji družini. Bil je po poklicu gorski vodnik, vendar je ostajal zadnja leta brez klientov. Niso se upali najemati take veličine, on sam pa se tudi ni ponujal. Bil je preprost in skromen, naš Cincinntus, mu pravi Herzog. Končno je le zapustil svoj plug in se zaposlil kot direktor na žičnicah Lognan-Grands Montets pri Argentière, torej še vedno na chamoniškem področju. Skrbel je za nadzor in vzdrževanje smučarskih prog na višinah med 3500-1200 metri in za športne naprave. V tem je bil prav tak strokovnjak kot na kmetiji, pri živini in na polju. V letih po vojni je namreč sodil med najboljše smučarje na svetu. Bil je iskan smučarski učitelj. Kot tekmovalec je dosegal velike uspehe.
Lionel Terray pa ni bil samo to. Bil je tudi sijajen filmar. Ni se mu sicer posrečilo najti novo, boljšo pot planinskemu filmu, ki je po Trenkerju in Fancku zašel v zagato, vendar spada med tiste, ki so hoteli na nov filmski način prikazati prastari boj med naravo in človekom in pri tem globlje dojeti izjemne okoliščine in lepoto gorske narave. Bil je obenem dober predavatelj in spreten publicist. S pričujočo knjigo »Osvajalci nekoristnega sveta«, ki jo je izdal leta 1963, je dal zgled dobre planinske pisarije. Njena odlika je v sproščenosti in odkritosrčnosti, v poštenem odnosu do sebe in do drugih, v preprostem odkrivanju resnice o stvari, ki mnoge mika in duhovno zaposluje, ki pa ostaja kljub temu precej izjemna dejavnost. Prav ta preprostost je odraz Terrayeve plemenite duše, redne, da jo spoznamo iz prvega vira, iz njegovih zgodb od detinskih let skoraj prav do prezgodnje smrti.
Francija se je Terrayu za velika dejanja večkrat oddolžila z visokimi odlikovanji. De Gaullova vlada ni samo enkrat poudarila, kakšen pomen ima alpinizem za povojni ugled Francije v svetu. Sam de Gaulle se je zanimal za njegov napredek, film o Chacraraja 1962 je celo osebno naročil. Ko so ga njemu in njegovi ženi zasebno predvajali, je povabil na filmski večer tudi Terraya, viteza častne legije, z utemeljitvijo, da je na vse strani sveta ponesel slave francoskega alpinizma. To za francoski ugled ni bilo malo, saj so morali priznati, da je presvetljenski in raziskovalni duh Evrope od renesanse dalje v Alpe prej prignal Angleže. Ti so gledali na težave v gorah bolj objektivno in so zato lažje usmerili nagon po dogodivščinah in osvajanja v svet, ki se je obenem prilegal njihovemu ekonomskemu in socialnemu razvoja. Angleži so Francoze prehiteli tudi v Himalaji zlata doba francoskega alpinizma je bila res te nujna. Nastopili so tudi teoretiki, ki so mu dali poseben, samosvoj značaj, francoski »kamen modrih« v tem danes svetovnem vračanju k naravi, ki mu je sredi 18. stoletja postavil nespodmakljiv temelj Rousseua, za njim po med velikimi duhovi tudi Victor Hugo, celo Balzac in tudi Daudet s svojim Tartarinom. Ti in drugi do današnjih dni so pripomogli, da ima francoski alpinizem v svojih objektivizacijah bolj človeški značaj, da se ni vpregel niti v Lammerjev dogmatizem in ne v Jungov ikarizem.
Terrayevo »Osvajanje nekoristnega sveta« nas o tem prepričuje na prijeten in neposreden način.
