(1931–2024)
Foto: Roberto Serafin
»Lady di ferro« italijanskega alpinizma
Ko (si) je pri devetdesetih letih zlomila medenično kost, je bila njena prva misel presenetljivo preprosta: »K vragu je šlo pol sezone turnega smučanja. A ko sem se pozdravila, sem trikrat šla na Manderiolo.« V tej kratki pripombi je bilo ujeto vse, kar je Adriano Valdo spremljalo vse življenje: neomajnost, mirnost, predanost in tisti redki, skoraj starinski odnos do gore, ki ne pozna ne pretiravanja ne patosa — samo dejanje.
Rojena leta 1931 v Vicenzi je odraščala v družini, kjer je bila gora del vsakdana. Starša sta bila strastna planinca in smučarja, ki sta jo že kot deklico vodila na Dolomite, da bi se naučila brati teren, razumeti nevarnosti in zaupati lastnim sposobnostim. »Začela sem smučati še preden sem se rodila,« je pripovedovala. Na fotografiji njena mati, noseča, drsi po snegu. V trebuhu — Adriana.
Ta zgodnja izkušnja ni bila le anekdota, temveč napoved življenja, ki ga bo zaznamovala gora.
Inženirka v času, ko ženske tam niso obstajale
Leta 1957 je postala prva Vicentina, ki je diplomirala iz inženirstva na Univerzi v Padovi — takrat popolnoma moški svet. Ni bila aktivistka. Ni bila pionirka po naključju. Ni bila ženska, ki bi želela dokazovati karkoli. »Nič nisem delala zaradi feminizma. Preprosto sem delala to, kar sem želela.«
Ta tiha odločnost je bila njen slog: brez razlag, brez zahtev, brez potrebe po odobritvi.
Vzpon v svet alpinizma
V šestdesetih in sedemdesetih letih je Adriana postala ena ključnih osebnosti vicentinskega alpinizma. Plezala je z najboljšimi: Piergiorgio Franzina, Piero Fina, Silvano Pavan in seveda Renato Casarotto, s katerim je opravila nekaj najpomembnejših vzponov svoje kariere.
Njena tehnika je bila natančna, njena psihična stabilnost izjemna. V celotni karieri nikoli ni padla kot prva v navezi in nikoli ni potrebovala reševanja — dosežek, ki je v času skromne opreme in neurejenih smeri skoraj neverjeten.
Velike smeri
Med njenimi najpomembnejšimi vzponi so:
Lacedelli–Ghedina, Pilastro di Tofana,
Philipp–Flamm, severozahodna stena Civette,
Myriam, Torre Grande d’Averau,
Solleder, Sass Maor — prva zimska ponovitev (1972), 1000 m, V+/VI,
številne smeri v Pale di San Martino,
ponovitve klasičnih smeri v Brenti in na Lavaredu …
V Dolomitih je bila doma. V Prealpah je bila doma. V snegu je bila doma.
Renato Casarotto: naveza, ki je zaznamovala generacijo
Ko je prvič videla Renata Casarotta v plezalnem vrtcu Gogna, je opazila nekaj, kar drugi niso: mirnost, ki ni bila ne mladostna ne naivna, temveč globoka, skoraj nevarna.
Skupaj sta plezala: Myriam (Averau), Lacedelli–Ghedina (Tofana), (že omenjeni) Philipp–Flamm (Civetta), Solleder (Sass Maor, prva zimska ponovitev), Soglio Rosso (Pasubio).
Njune zgodbe so polne drobnih epizod, ki razkrivajo značaj obeh: Casarotto je bil v steni miren kot jezerska voda, a po vzponu je hitel domov, da ne bi skrbeli domači. Adriana je bila neomajna, a je znala opaziti, kdaj je oprema slaba, kdaj je vreme nevarno, kdaj je treba bivakirati.
Ko je Renato umrl na K2, je rekla: »Vicenza je izgubila največjega alpinista, kar jih je imela.«
To je rekla ženska, ki je sama bila med največjimi.
Prva ženska v CAAI
Leta 1978 je bila skupaj s Silvio Metzeltin Buscaini sprejeta v Club Alpino Accademico Italiano — elitno skupnost najtežjih alpinistov Italije. To ni bila nagrada, temveč priznanje. Ne zaradi spola, temveč zaradi sposobnosti.
Življenje brez kompromisov
Adriana ni bila gospodinja. Ni bila mati. Ni bila žena. Ni bila nič od tistega, kar je družba pričakovala od ženske rojene leta 1931.
Videla se je kot: inženirka, alpinistka, smučarka, ženska, ki je izbrala goro.
»Rimpianti? Nessuno.»+« Če že, ji je bilo žal le za kakšno smer, ki je ni uspela preplezati.
Smučanje do devetdesetega leta
Do leta 2022, ko je bila stara 91 let, je še vedno hodila na turno smuko. Po zlomu medeničnih kosti je rekla: »Ko sem se pozdravila, sem trikrat šla na Manderiolo.»« To ni bila poza. To je bila ona.
Zadnja leta in slovo
Leta 2023 je prejela Pelmo d’Oro, najvišje priznanje za alpinistično kariero v Benečiji. Umrla je leta 2024, stara 93 let.
CAAI ji je posvetil obsežen portret v Annuario (akademski letopis št. 121) 2025–2026 — povsem zasluženo.
Adriana Valdo je bila ena tistih redkih osebnosti, ki dokazujejo, da je mogoče živeti življenje, ki je popolnoma tvoje. Ni iskala slavo, a jo je našla. Ni iskala priznanja, a ga je dobila. Ni iskala občudovanja, a ga je prejela. Tiha. Močna. Neomajna. In vedno tam, kjer je človek lahko sam s sabo.
