Barbka je bila ena najizjemnejših osebnosti slovenskega alpinizma 20. stoletja: vrhunska plezalka, pionirka ženskih vzponov, predana pedagoginja, organizatorka in mati. Njeno življenje je bilo kratko, a izjemno gosto prepleteno z vzponi, študijem, družino in delom za skupnost.
Rodila se je 4. julija 1941 v družini, kjer je bil oče, Marijan Lipovšek strasten alpinist in ljubitelj gora. Prav on jo je že kot 14-letno dekle popeljal v Slovensko smer v Triglavski severni steni, leto pozneje v Malo Rinko – začetek poti, ki je hitro postala izjemna.
Leta 1959 se je vpisala v alpinistični odsek Akademskega planinskega društva (AO APD) in že kot brucka geografije pokazala izjemen talent. Njeni zgodnji vzponi so bili presenetljivi: Herletova smer v Ojstrici, Jugov steber, Čopov steber (večkrat), Aschenbrennerjeva smer v Travniku, Direktna v Špiku.
Že pri 18 letih je plezala smeri, ki so bile za mnoge izkušene alpiniste življenjski izziv.
Leta 1961 je skupaj s Heleno Lužar kot prva ženska naveza preplezala: Čopov steber, Desno v Dedcu.
To so bili prelomni trenutki slovenskega ženskega alpinizma.
Leta 1961 je opravila prvi vzpon s Petrom Ščetininom, kasnejšim možem. Skupaj sta tvorila eno najmočnejših navez svojega časa. Njuni vzponi so bili številni in izjemni: prvenstvene smeri v domačih gorah, sedem vzponov v Treh Cinah, Diretissima v Veliki Cini – Barbka kot prva ženska, smeri v Kavkazu (Misses-Tou, Dych-Tou, Gruzinski steber, Bezengi), prečenje Pik Lenina (7134 m) – Barbka je bila druga ženska, ki ji je to uspelo.
Njuna naveza je bila simbol popolnega ujemanja: skromnost, predanost, vztrajnost in izjemna plezalska moč.
Barbka je bila ob plezalnih dosežkih tudi predana študentka. Diplomirala je iz geografije (1962), kasneje še iz zgodovine. Z možem Petrom sta imela dve hčerki: Katarino (1963), Veroniko (1971).
Ob študiju in družini je poučevala na pedagoški gimnaziji, bila predsednica APD (1968–1970), tajnica Gorske reševalne službe, članica komisije za alpinizem in aktivna v Planinski zvezi Slovenije.
Med leti 1962 in 1975 je opravila več kot sto težkih vzponov doma in v tujini. Med najpomembnejšimi: solo vzpon Hornove smeri v Jalovcu, prvenstvena smer v Vežici (Akademska – Barbkina), ponovitve najtežjih smeri v Koglu, Špiku, Turski gori, smeri v Petit Druju, Wilder Kaiserju, Marmoladi, Breithornu, Rifelhornu.
Leta 1968 je kot prva ženska ponovila Mosoraško smer v Anić Kuku.
Avgusta 1968 sta Barbka in Peter preživela pet dni snežnega meteža 200 m pod vrhom Piz Badile. Reševalci so ju našli živa, a omrznjena. Dogodek je postal eden najbolj dramatičnih trenutkov slovenskega alpinizma.
Planinska zveza Slovenije ji je podelila: srebrni znak (1963), zlati znak (1971).
Mednarodno je bila cenjena članica Rendezvous Haute Montagne in avtorica poglavja o slovenskih alpinistkah v knjigi Von der Krinoline zum sechsten Grad (1967).
Barbka je napisala diplomsko nalogo Zgodovina planinstva do prve svetovne vojne, urejala planinsko terminologijo, delala v literarni komisiji PZS, skrbela za razvoj plezalnih tečajev in izobraževanje mladih.
Barbka je umrla 19. maja 1975, po hudi bolezni, stara komaj 33 let.
