Mineva 63 let od tragedije Vajonta, ene največjih katastrof v evropskem gorskem prostoru po drugi svetovni vojni. Večer 9. oktobra 1963 je v nekaj minutah izbrisal vasi, opustošil Longarone in za sabo pustil skoraj dva tisoč mrtvih. Toda Vajont ni le zgodovinski dogodek. Ostaja živ spomin, opomin in predmet raziskovanja, ki še danes razkriva nove podrobnosti o tem, kaj se je zgodilo pod pobočji gore Toc.
Ob obletnici so raziskovalci Državnega zavoda za oceanografijo in eksperimentalno geofiziko (OGS) iz Trsta ter Univerze v Parmi predstavili nove izsledke tridimenzionalnih geofizikalnih raziskav. Po njihovi razlagi usodni plaz ni zdrsnil kot enotna gmota, temveč sta ga sestavljala dva geološko različna dela, ki sta se gibala z različno hitrostjo. Drugi del naj bi dodatno potisnil že dvignjeno vodno maso in tako prispeval k nastanku katastrofalnega vala. Nova spoznanja ne spreminjajo odgovornosti ljudi, ki so kljub opozorilom vztrajali pri projektu zajezitve doline, kažejo pa, da niti po več kot šestih desetletjih še nismo do konca razumeli vseh podrobnosti te nesreče.
Prav v tem je posebnost velikih tragedij. Čas ne izbriše vprašanj. Nasprotno, pogosto jih natančnejše raziskave šele odpirajo. Vajont je danes med najbolj proučevanimi plazovi na svetu. Vsaka nova geološka analiza, vsak izboljšan model in vsaka nova meritev ne služijo zgolj razlagi preteklosti, temveč pomagajo razumeti nevarnosti prihodnosti. V času podnebnih sprememb, pogostejših ekstremnih dogodkov in vse večjih posegov v gorski prostor postajajo takšna spoznanja dragocen del kolektivnega znanja.
A spomin ne živi samo v znanstvenih poročilih. Živi tudi v simbolih. Zato je v teh dneh v Dolomitih močno odmeval še en dogodek. Neznanci so na vrhu Crode Grande uničili spominska znamenja, med njimi tudi kip Marije, ki so ga po katastrofi našli v naplavinah ob Piavi in ga prostovoljci postavili kot spomin na žrtve Vajonta. Dejanje ni prizadelo le vernikov ali svojcev umrlih. Dotaknilo se je širše skupnosti, saj je poseglo v prostor kolektivnega spomina.
Morda je prav v tem skrito sporočilo letošnje obletnice. Tragedije se ne ohranjajo v zavesti ljudi samo zaradi števila žrtev ali velikosti katastrofe. Ostajajo prisotne zato, ker se družba vedno znova vrača k njihovim vzrokom, odgovornostim in naukom. Enkrat skozi raziskovanje, drugič skozi spominske slovesnosti, tretjič skozi skrb za kraje in znamenja, ki pričajo o preteklosti.
Vajont tako ostaja več kot zgodba o plazu in jezu. Je opomin, da naravnih opozoril ni mogoče utišati, da tehnična samozavest ne sme preglasiti zdrave presoje in da spomin na žrtve ni nekaj, kar pripada preteklosti. Je odgovornost, ki jo nosi vsaka nova generacija. Zato se raziskave nadaljujejo. In zato se spomin ohranja. Včasih v znanstvenem članku. Včasih ob spomeniku. Vedno pa kot tiho vprašanje, kako preprečiti, da bi se podobna zgodba še kdaj ponovila.
