Strokovnjaki opozarjajo, da lahko 300‑evrska naprava odloča med življenjem in smrtjo
Zakonodajni odlok 40 je začel veljati 1. januarja 2022. 2. odstavek določa, da se morajo »tisti, ki se ukvarjajo s turnim smučanjem, smučanjem izven urejenih prog ali pohodništvom in alpinizmom v posebej zasneženih okoljih, vključno s krpljanjem, kjer obstaja nevarnost plazov zaradi snega in vremenskih razmer, opremiti z ustreznimi signalnimi in iskalnimi sistemi, lopato in snežno sondo, da zagotovijo ustrezno reševalno posredovanje«.
Kot lahko beremo v članku na IlDolomiti je Italija ena redkih evropskih držav kjer je uporaba lavinske žolne – ARVA – zakonsko obvezna za vse ki se gibljejo v zasneženem visokogorju izven urejenih smučišč. Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da številni turisti, smučarji, planinci in alpinisti še vedno podcenjujejo pomen osnovne varnostne opreme, ki lahko v plazu odloča o preživetju.
Namen ukrepa je jasen: omogočiti takojšnje reševanje v prvih minutah po zasutju, ko so možnosti za preživetje največje.
Naprava, ki stane 300 evrov in zdrži deset let
Lavinska žolna je majhna naprava, velika približno 10–15 centimetrov, ki oddaja standardiziran radijski signal na frekvenci 457 kHz. V primeru zasutja omogoča drugim članom skupine, da z iskalnim načinom naprave hitro določijo lokacijo ponesrečenca.
Roberto Misseroni, direktor italijanske nacionalne šole za alpske in speleološke reševalne tehnike, poudarja: »Stane 300 evrov, zdrži deset let (po novih smernicah je treba l. žolno po 15. letih ekološko zavreči) in je neverjetno enostavna za uporabo. A še vedno opažamo, da ljudje raje kupijo nove smuči za 2000 evrov kot napravo, ki jim lahko reši življenje.«
Zakaj je hitrost ključna?
Statistika je neizprosna: v prvih 15 minutah po zasutju so možnosti za preživetje visoke,
po tem času pa drastično upadejo. Zato je samoreševanje – torej iskanje znotraj skupine – pogosto edina realna možnost. Reševalne službe namreč do kraja nesreče običajno potrebujejo več časa, kot ga ima zasuti posameznik.
Primeri iz prakse: ko žolna je – in ko je ni
V zadnjih letih je bilo v Italiji več odmevnih nesreč:
– Edoardo Conti, smučar prostega sloga, ki ga je plaz na Marmoladi odnesel v razpoko, ni imel žolne.
– Domenico Fontana, ki je umrl v Alagni, jo je imel, a je bil ob zasutju nezavesten in globoko zakopan.
Oba primera sta sprožila razpravo o tem, kako pogosto je oprema nepopolna ali neuporabljena.
Vsak mora imeti svojo žolno – ena na skupino ne zadostuje
Misseroni opozarja, da je komplet ARVA–lopata–sonda osebna oprema: »Vsak mora biti izsledljiv in vsak mora biti sposoben posredovati. Ena žolna za skupino je nesmisel. Zakon določa, da jo mora imeti vsak posameznik.«
Uporaba je preprosta, a zahteva rutino
Sodobne žolne ob vklopu opravijo samopreverjanje. Pred turo je priporočljivo: preveriti, ali vsi v skupini oddajajo signal, preveriti delovanje sprejemnega načina, nositi žolno na telesu v posebnem etuiju ali notranjem žepu, redno menjati baterije in jih po sezoni odstraniti.
Vzdrževanje je minimalno, življenjska doba pa približno deset let.
Varnost se začne pred odhodom
Poleg obvezne opreme strokovnjaki poudarjajo: preverjanje plazovnih biltenov, spremljanje vremenskih razmer, razumevanje vetrovnih nanosov, sposobnost oceniti, kdaj se je potrebno obrniti izogibanje podcenjevanju razmer, tudi ko je snega malo.
»Gore nikoli ne bodo popolnoma varne. A z ustrezno opremo in znanjem lahko tveganje bistveno zmanjšamo,« zaključuje Misseroni.
Kako ukrepajo pooblaščene osebe proti tistim, ki v negotovih snežnih razmerah ne nosijo potrebne opreme, pa se iz članka “Bastano 300 euro e dura 10 anni ma sciatori e alpinisti investono ancora troppo poco in sicurezza”. L’esperto: “L’Arva è obbligatoria e può fare la differenza tra la vita e la morte” ne da razbrati, … Se še spomnite tovariši, da so nekoč, nekje, kar gorski reševalci preverjali, če piska oddajnik …
Copilot
