Na najdaljšo noč v letu so naše gore nekoč zvenele drugače. Z vrhov, ki jih danes poznamo (predvsem) po poteh in markacijah, so se dvigali globoki votli glasovi — tuljenje v rogove, ki je prebadalo temo kot prva svetloba. Možje z vasi so se povzpeli na hribe, izvotlili volovske rogove in z njimi klicali sonce, naj se vrne.
Danes je seveda vse drugače. Prve trobentice že prav veselo mežikajo in turisti se v avtomobilskih kolonah vale skozi vasice proti parkiriščem, da bi pod gorami in planinami (vladarjem) darovali parkirnino in bili bližje soncu.
Solsticij pa je vseeno trenutek, ko je svet na prelomnici. Tema je najmočnejša, a prav zato najbolj ranljiva. Z zvokom roga, z baklami, z majhnimi kresovi na razglednih točkah ljudje hočejo pomagati svetlobi, da se znova rodi. V alpskih dolinah so temu času rekli grobe noči. Med 21. decembrom in začetkom januarja naj bi se svetovi prepletali duhovi zime pa hodili po grebenih. Ljudje so kadili hiše, opazovali znamenja in se izogibali prepiru, kot bi vedeli, da je meja med redom in kaosom v teh dneh tanjša kot običajno. Danes se teh obredov skoraj ne spominjamo več. A ko se na solsticij povzpnemo na kakšen vrh in opazujemo, kako se prvi žarek prebije skozi mrak, lahko za trenutek začutimo isto, kar so čutili oni: da se svet znova obrača, da se življenje vrača, da je svetloba, kljub vsemu, vedno na poti nazaj. Pred uvedbo krščanskega koledarja je bil solsticij naravni začetek leta.
