Na meji med Črno goro in Kosovom, kjer se gozdovi dvignejo v strme travnike in se grebeni izgubljajo v megli, stoji Hajla — gora, ki je med domačini znana po svoji lepoti, a tudi po svoji muhavosti. Prav tam se je med vikendom (21. februar 2026) zgodila nesreča, ki je pretresla planinsko skupnost v regiji in (za)pustila globoko rano v skupini dalmatinskih planincev, ki so se odpravili na zimski vzpon.
Vse se je začelo kot običajen izlet: skupina iz Dalmacije, izkušeni pohodniki, ki so želeli pristopiti na enega najvišjih vrhov v severni Črni gori. Vodič, domačin Ćazim Fetahović, ki je goro dobro poznal, je stopal pred njimi, ko je vreme nenadoma obrnilo. Gosta megla je prekrila greben, vidljivost je padla skoraj na nič, teren pa je postal neizprosen. Na severni strani Hajle se pobočja lomijo v globoke grape in pobočja, kjer je en napačen korak lahko usoden.
V takšnih razmerah se je zgodilo tisto, česar se vsak gornik boji: vodič je zdrsnil in izginil v megli. Skupina ga ni več videla, ni ga slišala, stik je bil prekinjen v trenutku. Ostali so sami, izgubljeni v megli, na izpostavljenem terenu, brez možnosti, da bi sami našli pot navzdol.
Sledil je klic na pomoč — SOS sporočilo, ki je sprožilo verigo odzivov na obeh straneh meje. Kosovska gorska služba reševanja (ShKShMK) je prejela obvestilo od policije in se nemudoma odzvala. Zaradi bližine so se reševalci odločili, da prečijo mejo in se pridružijo iskanju skupaj s črnogorskimi ekipami in lokalnimi planinci iz Rožaja.
A noč, megla in veter so bili močnejši. Reševalci so se prebili do območja, kjer je skupina čakala, a razmere niso dopuščale nadaljevanja iskanja v klisuri. Odločitev, ki jo lahko sprejmeš le z veliko težkega srca: počakati do jutra.
Ko se je megla razredčila, je postalo jasno, da je vodič padel daleč. Našli so ga na območju, ki ga domačini imenujejo Jama — severna, strma pobočja, kjer se teren prelomi v globoko brezno. Zdravniška pomoč ni bila več mogoča. Reševalci so njegovo telo prenesli v dolino in ga predali pristojnim službam.
Planinci iz Hrvaške so bili medtem varno pospremljeni v dolino. Pretreseni, izmučeni, a živi. V njihovih pripovedih se ponavlja isto: megla, nenaden zdrs, nemoč, da bi pomagali. In tišina, ki je ostala za vodičem.
Kosovska GSS je ob koncu zapisala preprosto, a težko misel: »Izražamo najiskrenejše sožalje družini žrtve in celotni planinski skupnosti.«
V takšnih trenutkih se zaveš, da gore niso nikoli samo kulisa za avanturo. So prostor, kjer se srečata lepota in nevarnost, prostor, kjer izkušnje štejejo, a nikoli ne zagotavljajo izida. In prostor, kjer je človeška ranljivost vedno prisotna, ne glede na to, kako dobro poznamo pot.
Hajla bo še naprej stala nad Rožajem in Pećem, enako lepa in enako nepredvidljiva. A za tiste, ki so bili tam tisti dan, bo nosila še en spomin — spomin na vodiča, ki je stopal prvi, in na trenutek, ko se je gora zaprla.
