Železar, 7. junij 1984
Toliko ljudi, kot se jih je v nedeljo, 3. maju, zbralo na Golici, ne pomnijo tudi najstarejši planinci. Prišli so iz vse Slovenije, pa tudi iz zamejstva. Kar dva pomembna dogodka so proslavili. Planincem v uporabo so izročili novo planinsko kočo na Golici, obenem pa so proslavili tudi 60-letnico samostojnega Planinskega društva Jesenice. Slovesnosti ob otvoritvi so se udeležili predstavniki centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Viktor Avbelj, Tone Bole, Marija Zupančič Vičar, Stane Dolgan, častni predsednik Planinske zveze Slovenije Miha Potočnik, predstavniki družbenopolitičnih organizacij in skupščine občine Jesenice, predstavniki planinskih društev iz zamejstva in številnih planinskih društev iz Slovenije in Jugoslavije.
Zbrane na 1.582 metrih, ob novo zgrajeni planinski postojanki na Golici, je najprej pozdravil predsednik Planinskega društva Jesenice, sicer pa znani alpinist in himalajec Pavle Dimitrov. Zgodovino Golice in njenih planinskih postojank je orisal dolgoletni planinski delavec Stanko Ravnik. Obudil je spomine na tiste dni, ko je nemška planinska organizacija leta 1892 postavila na Golici planinsko kočo. Prav ta poseg po slovenski zemlji je slovenske planince spodbudil, da so leta 1903 ustanovili Slovensko planinsko društvo. Jeseničani so najprej zgradili novo pot visoko nad kočo in nato leta 1905 na vrhu Golice kočo, ki so jo poimenovali po starosti slovenskih planincev Francetu Kadilniku. Vendar je bila gradnja te koče zelo draga in je ostalo za 6.000 kron dolga. Da ne bi zaprli koče, je Frane Kadilnik podaril jeseniškemu planinskemu društvu 7.000 kron in tako rešil kočo in obstoj društva. Leta 1943 so obe koči požgali, da ju ne bi uporabljale nemške policijske enote za izhodišča v borbi proti partizanom. Po končani vojni so planinsko dejavnost usmerili v Julijske Alpe. Planinsko društvo Jesenice je skrbelo predvsem za vzgojo mladine, za napredek in razširitev gorske reševalne službe, za popravilo in markiranje gorskih poti.
Marljivi so bili, tudi pri popravilu poškodovanih planinskih postojank. Obnavljali in gradili so nove visokogorske bivake, le Golica je ostajala sama — gola in zapuščena: Ni pa bila pozabljena. Med planinci je tlela tiha želja obnoviti tudi Golico. Po večletnih razpravah so leta 1979 začeli z gradbenimi deli. Najprej so postavili tovorno žičnico, julija 1982 so začeli z gradnjo, septembra istega leta pa so že postavili streho. Kar 12.000 prostovoljnih delovnih ur planincev in prizadevnih. domačinov s Planine pod Golico je vtkanih v novo kočo na Golici, v katero so do sedaj vložili že sedem milijonov dinarjev. Na osnovi družbenega dogovora in prispevka za gradnjo visokogorskih postojank so zbrali dva in pol milijona dinarjev, sicer pa so na pomoč z materiali in različnimi uslugami priskočile tudi nekatere delovne organizacije iz jeseniške občine. Najzaslužnejšim Članom so podelili tudi priznanja Planinske zveze Slovenije. Plaketo Planinske zveze Slovenije je prejela Anica STOJAN, zlate znake Karolina MIKLIC, Silva POHAR in Kristina VEHAR, srebrne Vojko KOBLAR, Marija TRATNIK, Joža V AR L in Marija VENGAR, bronaste znake pa Breda ISKRA. Lovro KALAMAR in Franc LANJŠČEK. V kulturnem programu so nastopili vokalni oktet delavsko prosvetnega društva Svoboda France Prešeren Žirovnica Breznica pod vodstvom Marjana Jemca, godba na pihala Jeseniških železarjev, ki ji je dirigiral Ivan Knific in član amaterskega gledališča Tone Čufar Jesenice Borut Verovšek.
S. A.
