Italijansko kantavtorstvo ima dolgo tradicijo pripovedovanja zgodb o ljudeh, krajih in notranjih pokrajinah. Gre za glasbo, ki temelji na besedi, na intimnem tonu, na občutku bližine med izvajalcem in poslušalcem. V tem okviru je nastala tudi pesem Riccardo Cassin kantavtorja Danieleja D’Elie — poklon eni največjih osebnosti italijanskega alpinizma.
Pesem je posvečena na današnji dan rojenemu Riccardu Cassinu (1909–2009), legendarnemu alpinistu, pionirju tehničnega plezanja in vodilni figuri t. i. »leške šole« (Ragni di Lecco). Njegovi vzponi v severnih stenah Zahodne Cine, Piz Badile in Walkerjev steber v Grandes Jorasses so postali temelj evropskega alpinizma 20. stoletja. Cassin je bil vse življenje simbol vztrajnosti, odločnosti in notranje moči – lastnosti, ki jih italijanski alpinisti še danes nosijo kot del svoje identitete.
Pesem je nastala ob 150. obletnici sekcije CAI Lecco, ki nosi njegovo ime. Gre za eno najpomembnejših alpinističnih skupnosti v Italiji, z izjemno zgodovino in tradicijo, ki jo Cassin pooseblja.
Daniele D’Elia – kantavtor, ki povezuje morje in gore
Avtor pesmi, Daniele D’Elia, prihaja iz obmorskega okolja, a ga je od otroštva naprej spremljala ljubezen do gora. Kot pravi sam, je imel srečo, da jih je lahko obiskoval v vseh letnih časih — pozimi na smučeh, poleti na dolgih in napornih pohodih. Danes je član sekcije CAI Lecco, poimenovane po Cassinu, in prav ta pripadnost ga je navdihnila, da je ob jubileju napisal pesem v čast človeku, ki je zaznamoval generacije.
V svojih pesmih D’Elia pogosto govori o odpornosti — o sposobnosti, da človek vztraja, raste in se dvigne nad težave. Riccardo Cassin je bil po njegovih besedah »živ primer tega«, zato je bila pesem naravna, skoraj nujna gesta spoštovanja.
