Gorenjski Glas, 8. julij 1997
Pol stoletja kranjskega alpinizma
Od tega leta, ko je jeseniškokranjska alpinistična naveza Milan Valant in Tomaž Ažman z Jesenic ter Srečo Travnik in Franci Ekar (z 20 leti je bil najmlajši v navezi) preplezala sloviti Peuteryjev greben in prišla na najvišji vrh Evrope Mont Blanc de 23-letni Milan Valant je bil že enkrat na njem), se je začel silovit vzpon kranjskega in slovenskega alpinizma.
Kranj, 8. julija
Tega leta so bile premagane še nekatere druge slovite alpske smeri in takrat so se pojavljala prva vprašanja, zakaj vendar slovenski alpinizem ne krene proti Himalají. Kasneje se je tudi zaradi velikih zaslug kranjskih alpinistov, tudi zgodilo. Leta 1967 so Slovenci osvojili prvi sedemtisočak Pamir. V odpravi so bili dr. Miha Potočnik, Pavel Dimitrov, Sandi Blažina, zakonca Ščetinin, Ante Mahkota in Franci Ekar. Mahkota in Ekar sta se izkazala s preplezanjem nekaterih zahtevnih smeri. Še prej, prva leta po vojni, so kranjski alpinisti kraljevali doma, pri tem pa so posebej izstopali brata Emil in Roman Herlec, Slavo Jenko, pred tem Ciril Hudovernik, Franc Kodran in Franc Gašperlin, Rado Jeranko, Iztok Belehar, sicer znan kot vsestranski športnik, Janez Hribernik in še nekateri, prav tako zaslužni za razvoj kranjskega alpinizma. Sledile so generacije, ki so osvajale Mawenzi v Afriki, Makalu in leta 1979 Everest ter še mnoge druge vrhove. Tomaž Jamnik se je vedno bolj izkazoval kot odličen vodja odprav, Nejc Zaplotnik, Andrej in Marko Štremfelj, Tone Perčič, Marija Štremfelj (z vzponom na Everest ima slovenski višinski rekord) in Tomo Česen pa kot vrhunski plezalci.
V Kranju so se (tako kot drugje) predvsem klasičnemu alpinizmu, ki je dosegel vrhunec, pridružile alternativni načini plezanja, pa tudi planinstvo nasploh sega vedno višje in sprejema vedno več elementov alpinizma. Zahtevne stene samevajo, čeprav športno, je klasičen alpinizem še vedno mik in način, da človek potrdi sebe pokaže, česa je resnično sposoben. V Centralnih Alpah, kjer je več znamenitih plezalnih smeri, se še vedno pleza. Za Kranj je tudi značilno, da so alpinisti večinoma aktivni v društvu in večinoma tudi korektni do sponzorstev, ki jih nudi samo ali mogoča društvo pri odpravah na tuje.
J. Košnjek
