Utrinki iz zgodovine pašništva, urejanja voda in lova v dolini Kamniške Bistrice – 3
Kamniški občan, 10. julij 1997
V zadnjih nekaj letih smo priča številnim razpravam o tem, kako naj bi po novem zakonsko uredili gojitev, varstvo divjadi in lov. Te razprave segajo od ene skrajnosti do druge, od tega, naj bi vse ostalo po starem, do tega, da se nekateri lastniki zemljišč že vidijo kot edini, ki naj bi imeli pravico do lova na svojem zemljišču. Po marčni revoluciji leta 1848 se je na Slovenskem razvil tako imenovani dominalni sistem lova, kar je pomenilo, da je bil vsakokratni lastnik zemljišča tudi lovski upravičenec na tem zemljišču. V tem času so nekatere vrste divjadi v naših krajih povsem iztrebili. Šele leta 1870 so takratni avstro-ogrski predpisi določili, da je smel na svojem zemljišču loviti le tisti, ki je imel zaokroženo zemljišče najmanj 200 oralov ali 115 ha. Vsa manjša lovišča v eni občini pa so združili v občinsko lovišče, ki so ga na javnih dražbah oddajali v zakup za določeno dobo, npr. za 5, 7 ali 12 let.
Zakupniki pa so zakupljeno lovišče s soglasjem občine oz. sreza lahko oddajali tudi v podzakup. Tako je tak zakup leta 1927 na vlogo zakupnikov Franca Bodljaja in njegovega družabnika Karla Prelesnika (tedanjega župana občine Županje Njive) odobril, da smeta Karlu Sossu, trgovcu iz Ljubljane, odstopiti občinski lov z istimi pravicami in dolžnostmi, kot sla jih imela dosedanja zakupnika. Ker je moral vsak zakupnik ob sklenitvi pogodbe o zakupu položiti tudi kavcijo, je sreski poglavar sklenil, da se kavcija v višini 6360 din, položena pri mestni hranilnici na knjižico, ki je bila shranjena pri davčnem uradu, po preteku dveletne zakupne dobe izroči podnajemniku Karolu Sossu.
Obstreljen županov Špion
Da so imeli že nekoč, ne samo danes, težave s psi, ki so preganjali divjad po revirjih, lahko zvemo tudi iz pisma, ki ga je decembra leta 1926 s Sušaka županu v Županjih Njivah Karlu Prelesniku poslal takratni zakupnik lovišča Gorup. Iz njega je razvidno, da so njegovi lovci (ali pa on sam) obstrelili Prelesnikovega psa, ko je gonil divjad v zakupljenem lovišču.
»Zelo žal mi je, da Vaš Špion še ni popolnoma ozdravel, toda sem prepričan, da če bodete redno upotrebljavali te lekove, katere sem Vam jaz nabavil, da bode v kratkem popolnoma dober,« je zapisal lovec s Sušaka in pismu priložil tudi zdravila za županovega psa. Hkrati pa ga je še »poučil« o svoji pravici, da bi moral tak način preganjanja divjadi preprečiti: »Vam kot staremu in dobremu lovcu je dobro znano, da je vsaki lovec upravičen pokončati pse, kateri v svojemu lovišču brez nadzora lovijo in da ima tudi pravico zahtevati odškodnino za škodo, ki mu jo naredijo tuji psi tem, da mu divjačino iz svojega lovišča ven izbijajo in preganjajo…«
Pristavil je še, da ima tako dosti večjo škodo, kot pa jo je povzročil strel na županovem psu, vendar pa se tokrat za take stvari niso takoj podajali na sodnijo. Zato je predlagal »poravnavo«: »Z Vami sem bil vedno v dobrih, prijateljskih odnosih in ker želim, da bodo ti dobri odnošaji tudi vedno ostali nespremenjeni, se ne želim opostaviti na stanovišče moje pravice in želim to neljubo zadevo prijateljski kot dobri lovski sosedje rešiti.«
Čeprav je tudi Prelesnik najprej zahteval za poškodbo svojega psa 2000 din odškodnine, sta se navsezadnje lepo poravnala in se tisto leto za božične praznike spet srečala na lovu v Kamniški Bistrici. Ni kaj, tudi marsikateri današnji lovec bi se lahko iz tega primera pred 70 leti marsikaj naučil…
Župan kot gonjač na kraljevem lovu
V Kamniško Bistrico so že od nekdaj prihajali na lov vsi mogoči cesarji, kralji, predsedniki in drugi vladarji. Da se jim ne bi bilo treba preveč truditi za divjadjo po pobočjih kamniških planin, so zato najeli številne gonjače, ki so poskrbeli, da je divjad prišla čim bliže gosposkim lovcem. Tako se je nekoč ob priložnosti, ko je v dolino Bistrice prišel kralj Aleksander, na spisku gonjačev, ki so se zbrali na Podih, znašel tudi župan Prelesnik. Seveda je bil zato precej užaljen. Sreski načelnik mu je v pismu pojasnil, da on tli za to nič kriv in da je na to opozoril direktorja Dimnika, da kot župan občine, v katero spada lovišče in kot ugledna oseba, Prelesnik ne spada med gonjače.
»Med vožnjo iz Bistrice in še naknadno pri sestavi liste sem jaz ponovno predlagal, naj te kot znano ugledno osebo in starega lovca, ki se je vedno udeleževal odličnih lovov v Kamniški Bistrici, uvrsti v spremstvo. Direktor Dimnik je tudi odredil nato, da spremljaš Ti Njeno Veličanstvo in njenega spremljevalca Ogrisa na stojišče in nato zasedeš katerokoli stojišče kot takozvani odbijač, kot je to običajno. To je v zadevi edina resnica in nič drugega, vse drugo pa je neumestno čvekanje…« je še zapisal sreski načelnik in še dodal, da je do tega nesporazuma prišlo samo po zaslugi neodgovorne osebe in da naj ta izjava služi Prelesniku kot zadoščenje.
Lovska bratovščina ob Prelesnikovem jubileju
Med lovsko bratovščino je daleč naokoli znani Karol Prelesnik s Stahovice užival velik ugled. Zato so se 6. novembra 1945 zbrali v njegovi rojstni hiši Pri Korelnu na Stahovici številni njegovi lovski prijatelji, da bi mu segli v roko ob njegovi 88-letnici. V spomenici, ki so jo ob tej priložnosti napisali, so zapisali, da so se snidli v rojstni hiši našega lovskega profesorja – učitelja vseh njegovih generacij poznejših lovcev, nestorja danes še živečih in izvršujočih članov poštenega lova v svrho, da mu čestitamo k njegovi danes doseženi starosti, reci in piši »oseminosemdeset let«.
Spominsko listino so tedaj podpisali poleg domačih lovcev tudi mnogi lovski prijatelji iz Kamnika, med njimi odvetnik France Trampuš, mesar Cene Grčar, Kajetan Premrov in drugi.
FRANC SVETELJ
