Skupina vojakov se zbere na vadbi ali brifingu pred ledenikom Grindelwald: strelski polk 39 (1914–1918).
Vir: Švicarski zvezni arhiv. Negativ; steklena plošča; srebrov bromid; 13 x 18 cm. Podpis: CH-BAR#E27#1000/721#14095#4877*. Avtorske pravice: javna domena.
Peter Dreher – Historical Grindelwald
Švicarska nevtralnost ima korenine v bitki pri Marignanu leta 1515, kjer so Švicarji doživeli boleč poraz proti francoski vojski. Po tej bitki so se začeli umikati iz dejavne zunanje politike in se postopoma usmerili v nevtralno držo. Formalno pa jim je bila nevtralnost mednarodno priznana leta 1815 na Dunajskem kongresu, kjer so evropske sile potrdile neodvisnost in trajno nevtralnost Švicarske konfederacije.
Švica je nevtralnost ohranjala z več ključnimi strategijami:
– Močna obrambna pripravljenost: kljub nevtralnosti ima Švica dobro organizirano vojsko in sistem obveznega služenja vojaškega roka.
– Diplomatska previdnost: izogibanje zavezništvom in vojaškim blokom, kot je NATO.
– Geografska lega: gorata pokrajina je naravna obramba, ki odvrača invazije.
– Humanitarna vloga: sedež Rdečega križa in številnih mednarodnih organizacij ji daje poseben status.
Zadnja večja vojaška udeležba Švice sega v Napoleonske vojne, ko je bila med letoma 1798 in 1815 pod francosko okupacijo. Po letu 1815 ni bila več neposredno v vojni. Od takrat naprej je ohranjala status nevtralne države — že več kot 200 let. Med prvo in drugo svetovno vojno je Švica ostala nevtralna, čeprav je bila obkrožena z vojskujočimi se državami. V drugi svetovni vojni je izvajala strogo obrambo meja, hkrati pa je bila deležna kritik zaradi gospodarskih povezav z nacistično Nemčijo.
V zadnjem času se nevtralnost Švice znova znajde pod drobnogledom. Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 se je okrepil pritisk, da bi Švica bolj sodelovala z EU in NATO. Pojavljajo se razprave o tem, ali naj spremeni svojo obrambno politiko in dovoli izvoz orožja v države v vojni.
