Jutro, 9. november 1926
Šmarne gore
Nedelja je izvabila iz mesta na deželo ogromne množice ljudi. Jutranji vlaki so bili natlačeno polni in so potegnili izletnike na vse strani. Največ so jih seveda odpeljali na Gorenjsko, odkoder so vabile v jasnem zraku zarisane planine. Množica izletnikov si je šla zopet ogledat po zadnji povodnji prizadete kraje. Na Gorenjskem je v posameznih vaseh kar mrgolelo radovednežev iz mesta.
Velik obisk sta doživela zopet tudi Katarina in Šmarna gora. Katarinčani so sicer že kmalu popoldne doživeli močan deževni tuš in so se morali kaj kmalu umakniti z vrha na Dolnice, Medno in Medvode, odkoder so se odpeljali z vlaki nazaj proti mestu. Tudi mnogi izletniki s Šmarne goro so odšli v Medvode.
Med zvečer se vračajočimi izletniki se je nenadoma razširila vest, da je Grmada pri Šmarni gori zahtevani človeško žrtev. Sprva teh vesti nikdo ni hotel verjeti, pozneje pa so dobile žal določnejšo obliko. Na Kaminu pri Turncu na Grmadi se je 20-letneniu visokošolcu Lojzetu De Reggiju udrla pod nogami skala. Nesrečnež je padel okrog 40 m globoko in se ubil.
Turnc pod zapadnini pobočjem Grmade nad Vikerčami spada med miniaturne planine, ki jih posečajo turisti tudi po končani sezoni. Je to lep košček narave iz veličastja. Marsikdo je že opazoval raztezajoče se skalovje gorenjske proge pri Mednu, odkoder se Skale, kakor imenujejo kraj domačini, najlepše vidijo. Mnogim Ljubljančanom je milje poznan pod imenom Turnc, dasi se doslovno tako imenuje le stolp, precej visoka in ne vsakemu dostopna pečina v steni, z romantičnim Okencem, ki se je stvorilo na ta način, da se je odpadla plošča vodoravno zagozdila med obe steni.
V zadnjem času je Turnc zelo dobro obiskan in je v knjižici na vrhu vpisanih med posetniki tudi precej dam, kar priča o pogumu in emancipaciji naših plezačic. Pogumnejši in spretnejši pa lezejo tudi v Kamin, par metrov visoko in silno ozko razpoko z izstopom pod precejšnjo kotanjo v divji steni, kjer so svoječasno rasle redke cvetke naših gor, zasajene od bogve koga. Tu se vežbajo, tu so bili prvi poskusi renomiranih naših plezalcev, predno so odšli v gore na resnejše delo in eksponiranejše nevarnosti. Usoda je hotela, da je našel tu smrt mladi veleturist De Reggi, ki mu je bila celo tura po severni triglavski steni malenkost.
Priča tragičnega dogodka je bil g. Anton Kastelic, ki je je odšel skupno z Vladimirom Pleničarjem iz Ljubljane popoldne okrog 14. ure ta kremi takoj na Grmado, hoteč napraviti majhno plezalno turo do takozvanega Okenca in na Turnc. Na Turncu je našel že večjo družbo dam in gospodov. Nižje v dolini se je kmalu pojavil nov moški izletnik, v katerem je ena izmed gospodičen spoznala De Reggija in vzkliknila: »Glejte, De Reggi tudi prihaja!« In res je bil on, oblečen v navadno obleko ta brez vsake turistovske opreme. Kot nenavadno spreten turist in plezalec se je De Reggi z lahkoto povzpel dalje od Okenca na Turnc. Tam si je privoščil nekoliko razgleda. G. Kastelic je stal nekoliko vstran in De Reggi se je kmalu odpravil naprej po steni navzgor proti Malemu Turncu, ne pa v Kamin. Zavil je za skalami ter izginil opazovalcem izpred oči. Tenotek za tem pa so že začuli Kastelic in ostali, kako se je utrgal velik kamen, ki je z močnim truščem padel v dolino. Tri minute za tem pa je priletel v velikem loku s stene De Reggi in padel najprej vrh proda v grmovje, odtam pa po produ do vznožja, kjer ga je ujel g. Kastelic. De Reggi je še bruhnil kri in obležal mrtev. Bil je ves okrvavljen po glavi in so spremljevalci ugotovili njegovo identiteto šele po njegovi legitimaciji.
Pod vtisom tragičnega dogodka je sprva vse onemelo. Šele potem, ko so nesrečneža položili v travo, so navzoče dame glasno zaplakale. O nesreč] so obvestili ostale turiste, ki so bili v bližini.
Mrak je že legel na zemljo, ko so se poslovili od mrtvega mladeniča in odšli v dolino. V Št. Vidu je Pleničar prijavil dogodek orožnikom. Kmetje so prinesli svečnike, prižgali sveče in molili.
Pokojni Lojze De Reggije naš koroški rojak in star šele 20 let. Študiral je na ljubljanski univerzi filozofijo in je bil eden najboljših učencev botaničnega instituta. Slovel je kot najboljši plezalec turistovskega kluba »Skale«, in je že ponovno preplezal nevarno triglavsko severno steno v slovenski in nemški smeri. Usoda je hotela, da se je ponesrečil na kraju, kjer je bil že neštetokrat. Pokojnik si je pridobil tudi večje zasluge za razvoj naše lahke atletike kot eden najboljših tekačev na dolge proge.
