Kamniški občan, 24. julij 2003
OHRANIMO NAŠO DEDIŠČINO
Mokriška ali Medvedja jama je znana predvsem kot paleontološka in arheološka lokaliteta v Kamniško – Savinjskih Alpah. Na Zavodu RS za varstvo narave, OE Kranj jo uvrščamo med geomorfološke podzemeljske naravne vrednote državnega pomena. Razsežni vhod v jamo se odpira v zgornjetriasnih apnencih Debelega hriba južno od Mokrice na nadmorski višini 1535 m. Vodoravna jama je deloma erozijskega nastanka deloma pa posledica zakrasevanja. V ledenih dobah jo je oblikoval rečni tok, ko je ledeni pokrov segal 1000 m nad današnjo dolino Kamniške Bistrice. Zaradi delovanja notranjih zemeljskih sil in dviganja gorovja v geološki preteklosti je jama »obvisela« više kot poteka sedanji rečni tok Kamniške Bistrice.
Na jamskem stropu in stenah lahko opazimo t.i. »jamsko mleko«. To je mehka prevleka na stenah, prašnato ali močnato izločanje minerala kalcita, ki je zelo občutljiva že na dotik. Siga se na stenah in stropu izloča tudi v obliki kopuč, cvetači podobnih oblik. Prisotnost kapnikov je majhna, najdemo predvsem stalagmite, a so žal precej poškodovani. Zaradi širokega vhoda je vpliv zunanjih vplivov s površja precejšen. Kjer seže v jamo sončna svetloba, so prisotne alge. Jama je zatočišče za živali s površja pajke, hrošče, metulje in tudi življenjski prostor za jamske živali kot so netopirji.
Medvedja jama je poleg znane Potočke zijalke druga znana, visokogorska postojanka ledenodobnega človeka v Sloveniji. V vzhodnem delu 40 metrov dolge jame so potekala izkopavanja, pri katerih so našli koščene konice in kameno orodje, ki sodijo v mlajši paleolitik. V jamo se je zatekel človek zaradi nevarnosti ali zaradi vremenskih neprilik. V jami so našli tudi kosti jamskega medveda, precej kosti tudi drugih ledenodobnih živali, na primer volka, svizca, kozoroga.
Jama je bila prizadeta z izkopavanji, nadaljuje pa se nenadzorovano ropanje živalskih kosti, uničevanje jamskega mleka in sigastih tvorb, kar je problematično z vidika ohranjanja narave. Zaradi visokogorske lege je vstop v jamo težko fizično zapreti in tako omejiti obiskovanje in nezaželene dejavnosti. Zato lahko le upamo, da bodo obiskovalci, raziskovalci in domačini jamo ohranili kot naravno vrednoto za naslednje rodove. Potrkajmo na naravovarstveno vest in zavest!
MAJA BROZOVIČ, univ. dipl. geog. Zavod RS za varstvo narave, OE Kranj
