gorski prostor med tradicijo in pritiskom ekstremnega turizma
V Švici je pred dnevi završalo zaradi posnetka, ki je postal simbol širšega problema. Udeleženec tekmovanja Enduro2 (Lachlan Blair) je med spustom s kolesom posnel prizor, v katerem se z visoko hitrostjo zapodi v čredo prestrašenih telic. Na posnetku se sliši kričanje, žvižganje, celo posmehljivo »meuh meuh meuh!«, medtem ko živali panično bežijo po strmem pobočju. Kolesarja, prava kravjeborca se ne ustavita, ne upočasnita, ne spremenita smeri. Le opazita: »Na progi so krave! Spuščava se skozi pašnik!«
Dogodek se je zgodil na planini Mille nad Mayens‑de‑Bruson, med eno od etap tekmovanja Enduro2. Video je na družbenih omrežjih sprožil val ogorčenja, zlasti med domačini iz doline Bagnes, ki so zapisali nekaj, kar bi lahko veljalo za celotne Alpe: »Gora ni bike park.«
In res — prizor ni le incident. Je simptom.
Planine niso kulisa. So prostor, kjer živijo živali.
Krave, telice, ovce, konji — to so poletni »prebivalci« gorskega sveta. Planine niso prazni travniki, temveč del stoletne kulturne krajine, ki jo oblikujejo pastirji, kmetje, pašna tradicija in živali, ki so tam doma. Ko se po teh prostorih zapodijo množice kolesarjev, ko se organizirajo tekmovanja, ko se adrenalinski turizem razglasi za »razvoj«, se živali znajdejo v položaju, ki ga ne razumejo in ne obvladajo.
Panična čreda ni le prizor, ki zbode v oči. Je nevarna za živali, za kolesarje, za pastirje in za celoten sistem, ki omogoča, da planine sploh obstajajo.
Dogodek v Švici je le eden od mnogih. V Alpah se že leta dogaja isto: planinski prostor se spreminja v poligon za kolesarske spuste, downhill steze, enduro tekmovanja, »flow trail« parki, gorski maratone, ultra teke in vse, kar prinaša adrenalin, hitrost in množice. Za povrh pa po novem udeležence dirk spremljajo gorski reševalci in organizatorjem ni potrebno plačevati ne reševanj, ne helikopterskega transporta, ker vse častimo državljani.
Toda gorski prostor ima svoje meje. Živali ne razumejo tekmovanj. Ne razumejo, zakaj se jim nekdo z vso hitrostjo približuje. Ne razumejo kričanja, žvižganja, kamer, množic. Njihova reakcija je instinktivna: beg.
In ko se živali umikajo, se umika tudi kultura planin.
Slej ko prej se bo moral nekdo umakniti. In videti je, da to ne bodo kolesarji.
Če se trend nadaljuje, bodo krave, ovce in konji slej ko prej izrinjeni s planin. Ne zato, ker bi pastirji to želeli, temveč zato, ker bo pritisk adrenalinskega turizma postal premočan. Tekmovanja potrebujejo proge. Proge potrebujejo prostor. Prostor pa se jemlje tam, kjer je najlažje: na pašnikih.
Dogodek iz Bagnesa je pokazal, kako hitro se lahko tradicionalni gorski prostor spremeni v kuliso za športne spektakle. In kako hitro se lahko živali spremenijo v oviro, ki jo je treba »odmakniti«.
Gora ni bike park. In planina ni poligon.
To je sporočilo domačinov, ki so se odzvali na posnetek. In to je sporočilo, ki bi ga morale slišati vse alpske regije.
Gora je prostor, kjer se srečujejo narava, živali, ljudje, tradicija, tišina, delo in zgodovina. Ko se ta prostor spremeni v adrenalinski park, izgubi svojo identiteto. In ko se živali umaknejo, izgine tudi kultura, ki je gorski svet oblikovala stoletja.
Dogodek iz Švice ni le viralni posnetek. Je opozorilo.
