Foto: D. Cek
Snežnik, avgust 1996
V zadnjih letih konjeniški šport znova dobiva veljavo, saj lastniki in ljubitelji konj marsikje po Sloveniji ustanavljajo svoje konjenice in poskušajo nadaljevati pozabljeno tradicijo. Število konj se počasi veča in nekaj podobnega se dogaja tudi na ilirskobistriškem. V soboto in nedeljo, 3. in 4. avgusta, so ljubitelji konj iz različnih krajev občine organizirali pohod na Sviščake, ustanovitev ‘Snežniške konjenice’ pa so “skušali začiniti s podvigom, kakršen je vzpon s konji na vrh 1796 m visokega Snežnika,” je dejal jadran Dekleva, poleg Andreja Jelena in Jožeta Dolgana eden izmed pobudnikov zanimive akcije.
V soboto se je pred gostilno Perkan, kjer je še pred nedavnim potekal konjski semenj, zbralo 19 jahačev in konj iz Ilirske Bistrice, Zabič, Knežaka, Zarečice, Kopra, Kočevja in Trsta. Od tam so krenili v Gabrje, se povzpeli na Črne njive in preko Milanke dosegli Trnovsko bajto, zadnjih 7 kilometrov do Sviščakov pa so jahali po cesti. Ker konji po skoraj dvajset kilometrih vzpona, za katerega so potrebovali tri ure in pol, niso bili preveč izmučeni, se je 8 jahačev po tehtnem premisleku odločilo za vzpon na vrh Snežnika.
Na vrh so brez večjih težav prijahali Dag Kleva z Johnnyjem, Janko Kolarič z Vilmo, Koprčan Vili Krmac s Sašo, dveletni Sokol s Francem Štefaničem iz Kočevja, Marta Fatur z Mici iz Kilovč, Tara s Claudijem Stepancichem iz Trsta, Jadran Dekleva z Rifom in pravi domači konj Rižan s Stanetom Novakom iz Knežaka. Rojstvo ‘Snežniške konjenice’ so udeleženci zalili s penino, s čajem in domačim žganjem pa sta jih ogrela Janko in Majda Ferlež, oskrbnika koče na Snežniku.
Po vzponu se je ‘Snežniška konjenica’ srečno vrnila na Sviščake in prenočila na Okroglini, kjer je v edinem ohranjenem hlevu daleč naokoli še deset privezov. Drugi dan so jahači in konji srečno prispeli še v Ilirsko Bistrico.
Domači ljubitelji konj nameravajo ustanoviti konjeniško društvo in drugo leto pohod ponoviti, le da iz druge smeri – na vrh Snežnika se bodo verjetno odpravili iz Zabič preko Goljakov, v Ilirsko Bistrico pa naj bi se vrnili preko Mašuna.
