EPIcenter, junij-julij 2006
Zoisova zvončica – simbol rastlinstva na sončni strani Alp
Če bi izbirali cvetlico, ki naj bi predstavljala slovensko, sončno stran Alp, bi se lahko mirno odločili za Zoisovo zvončico (Campanula zoysii), ki se je na naših tleh ohranila še iz časov pred ledeno dobo.
“Njeni zvončki so spredaj zoženi in zaprti, nema je, zvočkljoti ne zna. Pa se je z vseh gredic menda le čulo slovesno, tiho pozvanjanje, ko je ona, majhna in nežna, dragocena in očarljiva, slovesno stopala na vrt Julijcev.” (Julius Kugy: Iz minulih dni)
“Prva znanja o zelo redki rastlini dolgujem slavnemu gospodu Karlu plemenitemu Zoisu, ki se ves posveča botaniki, ji žrtvuje vso pozornost, trud in čas ter nemalo denarja.” je leta 1788 v latinščini zapisal celovški botanik Franc Ksaver Wulfen v strokovnem opisu zvončice, ki jo je krstil z imenom najditelja, ki jo je našel v skalnih razpokah v Bohinjskih Alpah in na vrhu Storžiča.
Srečna roka in oko
Karel Filip Evgen baron Zois plemeniti Edelstein (1756-1799), znan kot glasnik cvetne lepote naših Alp, je živel v senci svojega veliko bolj znanega starejšega brata Žige Zoisa. Kot eden prvih slovenskih botanikov in gornikov je hodil in nabiral rastline zlasti v alpskem svetu. Pri odkrivanju za znanost še neznanih vrst je imel srečno roko in oko. Dve mični cvetki sta po njem dobili ime: Zoisova zvončica in Zoisova vijolica.
Razlikuje se že po obliki
Zoisova zvončica se od drugih vrst istega rodu razlikuje že po obliki venca modre barve. Ostale zvončice imajo zvonast cvetni venec, pri Zoisovi pa je valjast, pri dnu trebušasto zaobljen, polagoma se oži in je na ustju močno stisnjen, na vrhu ima ljubko zvezdico petih belo dlakavih zobčkov. Cveti julija in avgusta v skalnih razpokah in na grušču.
Razširjenost
Spada med zelo stare, terciarne rastline in med endemite naših Alp. Na zahodu so njena nahajališča v Karnijskih Alpah v Italiji, najbolj severno nahajališče je na Obirju v Avstriji, najbolj vzhodno na Uršlji gori, najbolj južno pa v Govcih na severnem robu Trnovskega gozda. Najbolj je razširjena v skalnih razpokah visokogorskega pasu v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Hudourniki jo lahko prinesejo tudi precej nizko v alpske doline. Tako jo najdemo v Trenti in Mlinarici. Res je prava “hči slovenskih planin”, kakor jo je imenoval botanik Viktor Petkovšek. Prav zato jo tudi naši sosedje Avstrijci včasih imenujejo kranjska zvončica (po nekdanji deželi Kranjski).
Zoisovo zvončico smo izbrali tudi za simbolno cvetlico alpskega botaničnega vrla Juliana.
dr. Nada Praprotnik, muzejska svetnica, vodja Kustodiata za botaniko in vodja alpskega botaničnega vrta Juliana, Prirodoslovni muzej Slovenije
Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-6-7-2006.pdf
