Nagajivi Minh – tihotapec

EPIcenter, junij-julij 2006

Domačini Breginja in drugih vasi v Kotu so bili od vedno mejaši, varuhi naše najzahodnejše meje. Le v časih, ko so v naših krajih veljali zakoni Rima, je Breginj izgubil svoj sloves mejne vasi.

Življenje v vaseh je bilo revno in ena sama bitka za preživetje. Skromne zaplate obdelovalne zemlje, snežeta in pašniki v strminah Stola, Muzca in Mije so bili komaj dovolj za preživetje družin. Iznajdljivi Breginjci so poleg dela na polju in v strminah našli donosen zaslužek, ki je terjal veliko srčnosti in poznavanja gorskih brezpotij.

Tihotapstvo
Še preden se je na koledarju zapisalo leto 1900, so vrli Kotarji ugotovili, da onstran Muzca in Stola, na Laškem, prodajajo najnujnejše gospodinjske potrebščine in tobak po visokih cenah, saj je veljalo za te artikle posebno pravilo. Italijanska država je strogo nadzirala prodajo in pobirala znaten davek. Kotarji so ugotovili, da doma kupljen sladkor, sol, petrolej, tobak, vžigalice, vžigalnike in drobne kamenčke za vžigalnike lahko za veliko denarja prodajo na Laškem. Le pot mimo domačih stražnikov in čuječih patrulj italijanskih financarjev je bilo treba poiskati ter zanesljive kupce v Kanalski dolini in Furlaniji najti.
Tihotapljenje v Breginju je postalo donosen posel, pravi blagoslov. S tihotapstvom in prekupčevanjem prek Stola in Mije so si Breginjci in drugi ustvarjali donosen zaslužek in si lepšali življenje.
Nemalokrat so mladeniči in gospodarji kmetij, otovorjeni z nahrbtniki oziroma koši, prihajali domov ob zori, da so doma opravili še kmečka dela z živino in na polju. Rudi Šimac je v knjigi Kako se je začelo na Soči 1915 zapisal, da so Breginjci na prelomu iz 19. v 20. stoletje zaradi tihotapljenja preživljali zlate čase.

Radoživi Minh
Na obrobju Breginja je stala domačija Pri Minhu. Eden od Minhovih sinov se je po značaju močno razlikoval ne le od bratov, temveč tudi od drugih vrstnikov. Minh, kakor so ga Breginjci klicali, je bil od malega živahen, morda nagajiv, vedno vesel, ne pa hudoben. Vedno je našel besedo ali kako drugače ponagajal vaškim ženam, ki so se križale nad njegovimi vragolijami, dekleta pa so se radostno smejala in se veselila srečanja z Minhom, ki ga je od mladosti kar razganjalo.
V mirnih nočeh, ko so Breginjci spokojno spali in se je v vasi pojavil le možakar, ki se je vračal iz nevarnih poti, ali se je domov vračal vasovalec, je Minh z glasnim vriskanjem in prepevanjem oznanjal svoj prihod od dekleta ali z Laškega. Minh ni rad nagajal le dekletom in ženicam, ampak tudi staremu breginjskemu župniku. Če ne drugače, je proti jutru, ko so se oglašali prvi petelini, pred farovžem glasno zavriskal ali hudomušno zapel.

Nočno zvonenje
Neke temne noči se je Minh vračal iz gostilne ali z vasovanja in stopil do cerkve. Vrat verjetno niso zaklepali, zato je šel do zvonika in začel zvoniti z vsemi zvonovi. Običaj je bil, da so ob takih urah zvonili le, če je v vasi zagorelo ali je bila vas kako drugače ogrožena. Ko so se pojavili prvi možje s petrolejkami v rokah, da bi ugotovili, kaj se dogaja, se je Minh umaknil za vogal župnišča. Opazoval je zaskrbljene može in poslušal župnika, ki je spraševal, kaj se dogaja. Minh pa ni dolgo zdržal in se začel gromsko smejati. Jezni vaščani so se vračali domov, župnik pa je skozi okno zagrozil Minhu: “Le zvoni, Mirih, le zvoni, a tebi ne bo zvonilo, ko boš rabil!” Jezno je zaprl okno in odšel k počitku.

Minh – samotni tihotapec
Pa vendar mladi Minh ni živel le od veseljačenja ali v brezdelju. Bil je priden pri domačih delih in še bolj spreten pri prenašanju dragocene robe preko Stola. Ni imel navade v družbi odhajati čez mejo. Na pot se je običajno odpravil sam, v zgodnjih jutranjih urah, ob polni luni pa že pozno zvečer, ko so domači stražnik spali, financarji onkraj Stola pa počivali v stražnicah in kasarnah. Imel je svoje poti in zanesljive stranke. Za sodelavce je izbiral gospodarje samotnih kmetij, vaške gostilničarje in prekupčevalce v Kanalski dolini in po Benečiji. Največkrat je čez mejo odnesel tobak, šnjufanec, vžigalnike in kamenčke za vžigalnike, predvsem stvari, s katerimi se je najbolje zaslužilo. Minh se na svojih pohodih ni bal ne zime ne slabega vremena. Ko je vedel, da ga na drugi strani čakajo kupci, si je oprtal z dragocenostmi napolnjen nahrbtnik, dodal kos špeha in kruha za popotnico ter odšel na pot. Pred tem se je še pozanimal, kje so domači stražniki. Poznal je poti in navade nevarnih mož postave onkraj Stola. Pravijo, da se s poti nikoli ni vrnil, dokler ni opravil posla, pa čeprav se je moral skrivati pred financarji ali opraviti dolgo pot, da se jim je izognil.

Sveti večer
Tik pred božičem zima še ni obdarovala Breginja z mrazom in snegom. V vaški gostilni so možje v brezdelju prazničnega večera sedeli in modrovali o vsem mogočem. Fantje pa so razpravljali o dekletih in veselem praznovanju. Minh, ki je s svojimi predlogi vedno znal presenetiti, je iznenada poskočil in predlagal, da opravijo varen in donosen posel. Družbi je prigovarjal, da gredo na pot, saj stražniki in financarji to noč ne bodo na delu, ker bodo z družinami pri maši ali pa bodo v kasarnah praznovali sveti večer.
Za zbrano družbo je bila že misel, da bi na sveti večer odšli na pot, bogokletna in so se drug za drugim skoraj skrivoma odpravili proti domu, da bi se pripravili za odhod k polnočnici. Tudi Minh se je odpravil domov. Pa ni nameraval k polnočnici. Pripravil se je za dolg nočni pohod s polnim nahrbtnikom robe na hrbtu.

Zima je prišla na božično noč
Poln energije in z mislijo na varno pot in dober zaslužek je Minh skoraj vriskajoč zakorakal v božično noč. Sam pri sebi je izračunal, da se bo vrnil še pred dopoldansko mašo. Rahel veter je naznanjal mrzlo noč. Oblaki so občasno prekrili luno, vendar Minha to ni oviralo, saj je steze dobro poznal. Še preden je prečkal Nizki vrh, je močno pritisnil mraz, nato pa začel naletavati sneg. Minh je hitreje stopil in se onkraj Stola pričel spuščati po strmini navzdol. Veter, mraz in močno sneženje so ga prisilili k počitku. Zatekel se je v varno zavetje pod skalni previs, ki mu je nudil zavetje v poletnih neurjih in varno skrivališče pred financarji.

Božič
Zgodaj zjutraj je bil Breginj prekrit s snežno odejo, vas pa prežeta s prazničnim vzdušjem. Pri jutranji maši Minha nihče ni pogrešal, saj so vedeli, da nočna pot preko gore ni možna, in predvidevali, da si je poiskal veselo družbo v terskih vaseh ali v eni od vaških gostiln na Laškem, kjer veselo praznuje z dobrim zaslužkom v žepu.
Zima je pritiskala, prazniki so minili, Minha pa ni bilo od nikoder. Najbolj drzni fantje in možje so se podali v strmine Stola, da bi morda našli sledi za izginulim. Kljub večkratnim poskusom in povpraševanju onstran meje ni bilo sledu za Minhom. Radoživega mladeniča že od svetega večera nihče ni videl. Dolga in mrzla zima, polna snega, je Breginjce prisilila k počitku ob topli peči in moškim razgovorom v vaški gostilni. Vsi so pogrešali nagajivo nočno vriskanje in Minhove norčije. Ugibanj in govoric o njegovem izginotju v gostilnah in po večerni molitvi ob ognjiščih je bilo veliko.

Dolg počitek pod previsom
V Breginj je prišla pomlad. Sneg v vrhovih Muzca in Stola je počasi kopnel. Breginjski fantje so se dogovorili, da gredo na Stol, kamor se je na božični večer odpravil Minh. Iskali so po strminah in stezah, ki jih po božiču zaradi snega in ledu niso uspeli preiskati. Dobri poznavalci gore in izkušeni opazovalci narave so pregledovali grmičevje, plazišča in zaplate snega. Nekdo je v strmini nad Drnohljo opazil več krokarjev, ki so preletavali stene gore. Fantje so vedeli, da so krokarji našli hrano, morda v zimi poginulega gamsa ali drugo žival, morda pa …? Odpravili so se v smer, ki so jim jo pokazale ptice.
Pod previsom je v dolgem počitku na pol sedel Minh in s praznim pogledom zrl v strmine Drnohlje in Žlondarja. Lisica je pregrizla nahrbtnik in pojedla Minhovo malico, dragoceni kamenčki in vžigalniki pa so bili raztreseni okoli mladeniča, ki tovora ni uspel prinesti do kupcev.
Prijatelji so iz grmičevja pripravili priročne vlakce in preko Stola po strmih stezah brez strahu pred financarji in stražniki Minha odpeljali v dolino.
Še dolga leta so matere strašile otroke z zgodbo o mladcu, ki ni spoštoval zapovedi svetega večera. Le še redki Breginjci pa danes vedo, od kod reklo: Le zvoni, le zvoni, a tebi ne bo zvonilo.

Zapisal: Pavel Četrtič

Viri:
• pripovedi domačinov
• Šimac Rudolf (2002), Kako se je začelo na Soči 1915 in končalo 1918: brginske in druge pripovedi o prvi svetovni vojni. Nova Gorica: Grafika Soča.

Vir: https://socasnik.si/upload/publikacije/epicenter-6-7-2006.pdf