Zlatorogove police so prečili

Velik dosežek bohinjskih alpinistov Janka Humarja, Marka Šurca, Pavla Odarja, Janka Arha in Lojzeta Butkoviča decembra v Severni steni Triglava

Delo, 9. januar 1978

LJUBLJANA – Verjetno se o nobeni zimski turi doslej pri nas ni toliko govorilo, kot o prečenju Stene. Pred 14, 15 leti je celo veljalo prepričanje, da imajo tisti, ki bodo prvi opravili to turo, tako rekoč zagotovljene vozovnice za prvo naslednjo odpravo v Himalajo. Tudi poskušali so že nekate­ri, pa so o tem potem le malo govorili, raje so se še na­prej načrtno pripravljali.

Še zadnjo zimo je bilo precej govora o tem veliko­poteznem, tri kilometre in več dolgem prečenju Stene, še več pogovorov pa je vzbu­dila novica, da sta Celjana videla trojico, kako končuje turo. Sedaj naposled vemo, da se je to posrečilo pe­tim Bohinjcem, na katere nihče ni prav pomislil, če­prav so pred dvema letoma že opravili lepo turo – pre­čili so grebene od Črne pr­sti do Triglava in še Tosc pa Draški vrh.

V Bohinju sta bili do ne­davno dve alpinistični sek­ciji: »Bohinj« pri PD Bohinjska Bistrica in »Pršivec« pri PD Srednja vas. Prva pove­zana z AO Jesenice, druga pa z AO Radovljica. Pa so fantje spoznali, da to prav­zaprav ni pametno in spo­razumeli so se, da se zdru­žijo in osamosvoje. Na se­stanku, ki je bil 16. dec. so tako ustanovili AO Bohinj, kar mora sedaj formalno potrditi le še komisija za alpinizem PZS.

Zamisel o prečenju Trig­lavske stene je tlela v Sred­nji vasi že več kot dva meseca. Odločili so se celo, da jo skušajo uresničiti takoj, ko se bo začela zimska se­zona. Toda – nihče ni poz­nal Zlatorogovih polic! Pa so se spomnili, da jih je je­seni prečil njihov prijatelj – Janko Arh. In v petek na ustanovnem sestanku AO Bo­hinj so se dogovorili.

V nedeljo 18. dec. sta prva dva – Janko Humar iz Koritnice pri Grahovem in Marko Šurc iz Srednje va­si – odšla na pot. Vzpenja­la sta se skozi Krmo. Računala sta, da bosta za vzpon do Kredarice potrebova­la kakih pet ur, pa sta se pošteno uštela, saj sta bila po desetih urah šele pri pastirski bajti, kjer sta mo­rala nočiti. V ponedeljek sta bila že po treh urah na Kre­darici in takoj nadaljevala z vso prtljago na rob Stene. Po varianti »Skozi Okno« (V na sliki) sta sestopila do polic, kjer sta ob razu Nem­škega stebra pustila večji del opreme, sama pa sta že v poltretji uri dosegla (s pre­čenjem proti vzhodu, po po­licah in za Ustoličenjem na­vzgor ter okoli roba) rob Ledenika. Vrnila sta se na Kredarico, kamor je zvečer prišel še tretji član nekda­nje AS »Pršivec«, Pavle Odar iz Srednje vasi.

V torek so se odpravili v Steno vsi trije, prav tako po varianti skozi Okno. Glede ne izkušnje prejšnjega dne so bili prepričani, da ne bo posebnih ovir, še posebno, ker niso bili »obremenjeni z legendami« o turi prihodnje­ga desetletja. Hitro so na­predovali in na policah, ki se spuščajo v kotel pod Veliko Črno steno, uporabljali le stojiščne kline. Le malo pred koncem, na obokani po­lici, ki vodi nad Črni gre­ben, so morali zabiti tri kli­ne, in jih tudi pustili dru­gi navezi, ki so jo pričako­vali naslednji dan. Izplezali so še iz kotla do Skalaškega turnca in se spustili ne­kako do stikališča z varian­to Fajdiga-Pintar (B na sli­ki). Tu so si želeli skopati nizko, skromno luknjo, da bi v njej prečepeli noč, pa se jim je predrl sneg in po­kazalo se je odlično mesto za bivak, suha zaprodena vdolbina, tako visoka, da so lahko tudi stali v njej.

Druga naveza Janko Arh in Lojze Butkovič, oba iz Bohinjske Bistrice in člana nekdanje AS Bohinj, sta tu­ro pričela šele v sredo 21. dec. pri originalnem vstopu v prečenje. Toda kamin, ki vodi na police, ju je zamudil kar za štiri ure in ker nista vedela, da sta prijatelja dva dni prej izstopila naravnost na Ledenik, nista mogla ra­zumeti, kako da so vse sledi že izginile. Nadaljevala pa sta mnogo hitreje. Le dve uri sta potrebovala do raza Slovenskega stebra in še pol ure do stika z varianto sko­zi Okno. Nato so se spet začele večje težave, še po­sebno za Butkoviča, ki je imel poleti nesrečo in ga noga še ni povsem ubogala. Šele v temi, nekako ob 18. uri je »dvojka« dosegla me­sto »B« na sliki, vsaj tako so prvi trije, ki so tedaj že plezali k stikališču s smerjo Prusik-Szalay, sklepali po so­ju čelnih svetilk. Pa je bilo vsem preveč neudobno v Ste­ni in luna je preveč dobro razsvetljevala Steno, da bi bivakirali. Zato so s kraj­šimi postanki raje nadalje­vali in ob 20. uri je bila »trojka« že na grebenu, s ka­terega se vidi v Amfiteater, velik kotel pod Sfingo (S). Tu so kljub vsemu namera­vali urediti bivak, toda ker jih plinski kuhalnik ni ubo­gal, so spet odšli naprej. Tu se je Šurcu tudi zazdelo, da je od nekod zaslišal gla­sove in »zaznal« je celo šta­jerski naglas, toda tovariša mu nista verjela.

Do pod Sfinge je potem šlo skoraj kot poleti, še ce­lo dereze so si morali sneti. Zato pa jih je potem prečnica nad Jugovo grapo spet toliko bolj zaposlila. Ko so bili (v četrtek okoli 15. ure) ven iz grape, so zagledali za seboj spet tudi tovariša. To­liko časa so jima klicali, naj napredujeta ne glede na bli­žajočo se temo, da so jima v prečki pustili kline itd., da sta jih slišala tudi Ce­ljana, ki sta potem razširila glas o trojki, ki naj bi bili po glasovih sodeč Gorenjci.

Na zadnjem delu ture sta se obe bohinjski navezi ta­ko rekoč ves čas lahko spo­razumevali s klicanjem in druga dva sta prvo navezo tudi usmerila nazaj v smer, ko so se zaplezali previsoko v grapo ob Sfingi. Toda šele nekako ob 22.30 so lahko pričeli skupaj plezati še zad­nje raztežaje proti robu zahodnega dela Stene. Skoraj točno ob polnoči (med če­trtkom in petkom) so izple­zali.

Če upoštevamo le podatke druge naveze, ki je šla zad­nja na »pot« in z nekoliko lažjo opremo ter spočita, za­to pa v najbolj »pravem tre­nutku« (na sam začetek ko­ledarske zime), sta bila za prečenje po Zlatorogovih po­licah potrebna le dva dneva in ena noč. Čas, kakršnega niso prerokovali niti največ­ji optimisti.

Izpod skoka na poti čez Plemenice, navzgor na vrh Sfinge in potem do Doliča, so potrebovali še nadaljnje štiri ure in vmes (bila je še tema) trikrat zašli. Potem pa so do poldneva počivali in celo spali, pokriti z ode­jami in odeti v puhaste jo­piče. Ob 13. uri pa so kre­nili še na zadnji del poti in ob sedmih zvečer so bili spet doma v Bohinju.

                                                                                FRANCI SAVENC

Še kratek opis Zlatorogo­vih polic iz letošnjega Alma­naha: to velikopotezno pre­čenje Stene so v celoti prvi opravili Joža Čop, Matevž Frelih, Miha Potočnik in Sta­ne Tominšek 24. julija 1931. Ocena mestoma IV, večino­ma III, toda težavna orien­tacija. Čas plezanja okoli 10 ur. Čeprav je postala smer tako rekoč zimski problem št. 1, se prečenja Stene v času koledarske zime doslej povsem resno ni lotil še nih­če.

Resnica, ki pa ni bila dol­go veljavna.