Fotografski in plezalni grifi, 24. november 2008
»Bolji nego original!« (pokuševalec ponarejenga konjaka v filmu Črna mačka beli mačkon).
Ne vem natančno, če je azijska različica Zlatega cepina – nagrada za najboljši alpinistični dosežek na svetu v preteklem letu – res boljša kot francoski izvirnik, se je pa očitno dobro prijela in so jo letos podelili že drugič, medtem ko je izvirna nagrada (morda) dokončno potonila. Takšen konec Zlatega cepina se je nakazoval že pred tremi ali štirimi leti, ko so se nominiranci Ermanno Salvaterra, Rolando Garriboti in Alessandro Beltrami odločili, da odstopajo od kandidature za nagrado iz preprostega razloga, ker alpinizem nima eksaktnih rezultatov in se zato posamezni dosežki ne morejo primerjati med seboj. »Takšna nagrada je subjektivna in zato alpiniste med seboj spre, namesto, da bi jih združevala«, so takrat zapisali. Nato je nagrado malo pokritiziral še dobitnik Američan Steve House, odmeven pa je bil tudi kritičen prispevek Marka Prezlja, ki je nagrado (že drugič) dobil za vzpon na Chomolhari v letu 2006, ko je bila ta nagrada podeljena zadnjič. Že prej se je zgodil razkol med dvema ustanoviteljema Zlatega cepina francoskega združenja GHM (Groupe de Haute Montagne) in revije Montagnes magazine, ki sta prvo nagrado prvič podelila leta 1992, dobila pa sta jo takrat Andrej Štremfelj in že prej omenjeni Marko Prezelj. Če pogledamo takole bolj statistično, se je nagrada Zlati cepin torej začela s Prezljem in se z njim (in Borisom Lorenčičem, ki sta jo dobila v paru ter pokojnim Pavletom Kozjekom, ki je na zadnji podelitvi prejel nagrado po izboru občinstva) tudi končala. Naslednje leto je licenco za nagrado Zlati cepin kupil italijanski proizvajalec alpinistične opreme Grivel in zadevo spremenil v nekakšno lokalno prireditev doline Aosta, njenih alpinistov in gorskih vodnikov.
svetu v preteklem letu. Foto: www.risk.ru
Znano pa je, kdo so bili kandidati za azijski zlati cepin, za katerega se potegujejo alpinisti iz Azije. Na tem koncu sveta je sicer manj alpinistične tradicije in vrhunskega alpinizma, oboje pa najdemo v glavnem v treh državah: Japonski, Južni Koreji in Kazahstanu. Očitno tamkajšnjim plezalcem veliko več pomeni biti najboljši kot pa njihovim bolj kritičnim evropskim in ameriškim kolegom. Morda gre za kulturne razlike (Japonska in Koreja) ali pa izrazitejša tekmovalnost pri nagradah izvira zgolj iz boja za boljšo eksistenco športnikov (Kazahstan).
Kakorkoli, letos so azijski Zlati cepin prejeli trije Japonci za vzpon v še nepreplezani severni steni Kalanke v Indiji, neposredni sosedi slovitega Changabanga. Za nagrado so bili nominirani še korejski vzponi na Baturo II (s 7762 metri do sedaj menda najvišji še neosvojeni vrh na svetu), Kazahstanski vzpon v Tienšanu na goro z zanimivim imenom Eight Women Climbers Peak (6110 m), Korejski vzpon čez gladko SZ steno Meruja (6660 m) v indijski Himalaji ter še ena korejska smer na CAC Sar in Korean Sar v Karakorumu.
Kaj se bo v prihodnosti dogajalo z izvirnikom Zlatega cepina, ne vemo. Morda je dokončno ugasnil, ali pa je samo začasno odstopil in čaka na boljše čase, na druge organizatorje ali pa zgolj na novo vizijo. Nekateri alpinisti so bili mnenja, da bi se organizatorji pri podeljevanju nagrade morali odločiti za več kategorij alpinističnih vzponov, drugi so bili mnenja, da je nagrada takšna kot je čisto v redu, tretji so bili takoj za njeno ukinitev, četrti so ga ignorirali. Prireditelji so v odgovor kritikam povedali, da se seveda zavedajo, da se alpinistični vzponi ne morejo neposredno primerjati med seboj, da pa so s podelitvijo hoteli popularizirati alpinizem, ljudi – predvsem nepoznavalce – pa pritegnejo pač “zmagovalci”.
Če na koncu malo pomislim, je po svetu še kar nekaj tekmovanj na področjih, kjer se stvaritve zelo težko (ali pa se sploh ne morejo) neposredno primerjati med seboj. Filmski festivali in nagrade so že takšni. Tudi Oskarje podeli žirija oz. akademija, podobno je v Benetkah, Berlinu, Cannesu in še kje. Po razglasitvi filmskih nagrad je nekaj živahne razprave, ki pa se navadno tudi hitro poleže. Pri alpinistih pa pridejo na dan različne osebne filozofije in nagrada ter njeno komentiranje postane ideološki boj večjih svetovnih alpinističnih avtoritet.
Skratka, v primerjavi s filmarji se zdi, da alpinisti jemljemo sami sebe hudo zares.
Urban Golob
