DR. VLADIMIR ŠKERLAK
D. AKCIJE V ALPINISTIČNI DOBI.
Akcije so bile značilna oblika dela v tej dobi. Nekatere so bile zamišljene kot stalne, druge kot občasne, tretje kot enkratne. Poročali bomo o njih neglede na to delitev, po naslednjem vrstnem redu: dodatek Našemu alpinizmu, estetski album, topografski album, zemljevid Savinjskih Alp, terminologija, reorganizacija kluba, alpinistična šola, Vogel, skupni izleti, proslava dvajsetletnice.
1. Dodatek Našemu alpinizmu
Tisti hip, ko je izšel Naš alpinizem, že ni bil več popoln. Se medtem ko so ga tiskali, prodajali pa čitali, so že nastajali novi vzponi. Zlasti leto 1932 je bilo prav bogato, polno prvenstvenih vzponov. Zato je Skala že zgodaj začela zbirati opise. Bile so težave, alpinisti so bili nedisciplinirani, skalaši niso v redu oddajali kontrolnih pol — skratka, stara pesem, katero bistvo je tole- če bi izdaja dodatka k Našemu alpinizmu bila pred durmi, bi tudi alpinisti dali poročila — že iz častihlepnosti — tako so pa mislili, da nima dosti smisla.
Kjub temu je Skala zbrala veliko podatkov. Razen tega je zbirala podatke tudi akademska sekcija SPD in lahko se reče, da so v obeh zbirkah bili zbrani vsi podatki ali vsaj 99 % vseh.
SPD se je s svojo zbirko zadovoljil in se ni zanimal za druge. Skala pa je hotela zbirko izdati, zato se, seveda, s skalaško kartoteko ni zadovoljila, temveč je hotela dobiti podatke še od SPD.
Nalogo, da dobi pristanek SPD, je prevzel predsednik Skale dr. Žumer 19. oktobra 1939 je že poročal v klubu, da je SPD pristalo: vsa snov je vsakomur na razpolago. Toda pozneje so se v SPD premislili. Nato je Skala tudi uradno posredovala. 29. novembra je bil sestanek v SPD med zastopniki obeh organizacij, nato še 19. januarja 1940. Bilo je doseženo soglasje o zamenjavi snovi.
Bila je potrebna »bliskovita akcija«. Skala je hitro klicala člane, naj se javijo za prepisovanje podatkov. Javilo se jih je 14: več kot zadosti. Izbrali so najboljše (med njimi Eda Keržana in Uroša Žigona). Skalaši so sedeli v SPD dokler ni bilo vse prepisano. V petih dneh je bilo delo opravljeno (26. do 30. januarja 1940).
Skala je imela sedaj popolne podatke. Bilo je treba urediti vso ogromno snov — ta je vsebovala tudi zimske vzpone, pa tudi Karavanke; odstraniti je bilo treba ovire, ki bi jih SPD morebiti delalo glede izdaje, in – dobiti denar za izdajo. Snov je bila razdeljena med posamezne skalaše. Ti so uredili posamezna področja, uskladili slike z opisi, nato po prvotnih virih še enkrat preverili podatke. Snov je bila nekako čez pol leta pripravljena za izdajo. V aprilu 1940 je sicer SPD še delalo nekaj težav, toda stališče SPD je Skala zavrnila pozneje pa je le bil dosežen sporazum. Kaj so pa mogli predstavniki SPD? Na avtorstvo se niso mogli sklicevati, saj ni šlo za literarno delo. Morali so se sprijazniti z dejstvom, da jih je Skala prehitela.
Glede vprašanja, ali naj bo izdana druga izdaja Našega alpinizma ali samo dodatek, se je klub odločil za drugo možnost, prvič zato, ker bi z drugo izdajo razvrednotili vso še obstoječo zalogo prve izdaje, drugič zato, ker kriteriji iz prve izdaje še niso bili zastareli, to se pravi, kar je bilo v knjigi napisano, je bilo za tisti čas še dobro; tretjič, bilo je jasno, da bo ravno dodatek m sicer v periodični obliki moral postati stalna oblika za objavljanje prvenstvenih vzponov.
Edina ovira je bil Skalaški dom na Voglu. Alpinistična Skala si je znala ustvariti denar in si ga je tudi ustvarila dosti, toda najprej je morala zamašiti brezdno na Rjavi skali. Zato je Skala najprej plačala dolg za Vogel, izdajo dodatka pa odložila.
2. Estetski album.
Amatersko fotografiranje je v dobi med obema vojnama preživelo več sprememb. V letih 1939 in 1940 je bilo v Ljubljani toliko amaterskih fotografov, razvijanje filmov in kopiranje slik pa je bilo tako poceni, da je tudi med skalaši bilo tedaj polno fotografov. Ustvarjati skupno temnico oziroma laboratorij, se pa ni splačalo, ker so poklicni fotografi laboratorijska dela izvršili ceneje, kot bi razvijanje in kopiranje ter povečavanje stalo saime amaterje.
Vprašanje je bilo torej samo, kako naučiti skalaše, da bi delali dobre posnetke.
Fotografiranje je bilo sicer predmet alpinistične sole, toda za to da se
začetnik nauči pravilno gledati in ustvarjati slike, ki bodo po motivu, kompoziciji itd. kvalitetne, je bilo treba z njimi dosti delati.
To vprašanje se je rešilo z organiziranjem fotografskih večerov. Na teh so člani predložili svoje posnetke, izkušen član pa je potem ocenjeval slike, povedal, kaj je na njih dobrega, kaj slabega, kateri izrez bi bilo treba uporabiti itd Najbolj kvalitetno je potekalo to ocenjevanje od takrat, ko je klub zaupal vodstvo te strokovne kritike prof. Janku Ravniku. To je bilo 17. oktobra 1940. To je torej datum reaktivizacije prof. Ravnika.
Tiste slike, ki so bile ocenjene kot dovršene, to se pravi, v vsakem oziru dobre in brez napak, so bile določene za album estetskih fotografij. Najlepše slike iz tega albuma pa naj bi prešle na občasne razstave. Prva taka razstava naj bi bila v zvezi s proslavo 20-letnice Skale, in sicer v aprilu ali maju 1941.
Način dela pri tej akciji, ali, če hočemo reči po starem, v tem fotografskem odseku se je razlikoval od nekdanjega načina tudi po tem, da so več gledali na vsebino slike. Ta je morala biti alpinistična. Kak posnetek n. pr. z Bleda je bil tu izključen. Zato so prišli, seveda, najbolj do izraza, alpinisti (»plezalci«), s slikami, napravljenimi v stenah. Vsekakor je pa tudi bil glavni kriterij kvaliteta slike. Med takimi slikarji se je odlikoval zlasti Ivan Gartner.
Razen tega so zelo pazili na to, da ne bi kaki vrhunski slikarji s svojimi deli izrinili druge. Zato so pogostokrat opozarjali člane, naj se nihče ne boji, predlagati slike v kritiko, hkrati pa je bilo omejeno število najboljših slik, ki bi jih mogel kdo prispevati v album ali na razstavo. Vse to zaradi tega, ker namen tega dela ni bil uveljavljanje posameznika, temveč estetska vzgoja vseh članov. Potrebno je bilo torej izbrati tak način dela, ki je zajemal čim vec oseb.
3. Topografski album
Topografski album je imel zvezo z estetskim, pa tudi z dodatkom za Naš alpinizem. Medtem ko je šlo pri estetskih slikah za lepoto, je pri realističnih slikah bilo glavno, da točno prikazujejo pokrajino. Bile so torej važne zlasti z zemljepisnega stališča. Take fotografije so bile že svoj čas podlaga za izdelavo
Drofenikovih risb za Naš alpinizem. Izvirniki tistih posnetkov so bili v Skali. Potrebno jih je pa bilo dopolniti z novimi posnetki; to ne samo zaradi dodatka k Našemu alpinizmu, temveč tudi zaradi tega, ker je Skala hotela imeti izčrpno podobo vseh predelov v slovenskih Alpah, vštevši razne podrobnosti.
Teh slik so zlasti v letu 1940 nabrali preko 500. 2e zaradi njih je bilo napravljenih dosti vzponov na sicer malo obiskovane grebene. Najbolj značilen primer in hkrati kulturno alpinistično dejanje lepo predstavlja vzpon Ivana Gartnerja čez Spodnji Rokav na Visoki Rokav. Plezal je sam in je napravil vzpon samo zato, ker klub še ni imel posnetkov s te strani o »cigarah« v grebenu med Rokavom in Škrlatico.
Veliko slik je bilo zlasti iz okolice Široke peči. To goro so skalaši-fotografi temeljito »obdelali« z vseh strani.
To delo je člane zelo veselilo in jih je veliko sodelovalo, tudi Jeseničanov.
Nekako dopolnilo k albumu topografskih slik je bil album morfoloških posnetkov. Ti so prikazovali značilne podrobnosti iz pogorja, zlasti oblike nastale zaradi učinkovanja vode, ledu itd. Tu so bile podrobnosti o ledeniku’ plazovi, izprane peči, turnci, grebenski stolpiči itd.
Za ta album je prispeval dostih odličnih slik Janko Škerlep. Značilno je, da za svoj prispevek ni sprejel niti plačila za svoje dejanske izdatke, čeprav je bil kredit za to na razpolago.
Seveda so bile posebne slike iz obeh zbirk določene za to, da vanje vrisujejo nove vzpone.
Zamisel je bila taka (predlagatelj: Marjan Šenk), da bi slike iz obeh zbirk od časa do časa izdali in s tem v obliki, ki bi šla tudi v denar, dajali dopolnitve k dodatku za Naš alpinizem.
4. Zemljevid Savinjskih Alp
O zemljevidu Savinjskih Alp v razmerju 1 :25 000 se je govorilo že leta 1926. Tudi SPD je leta 1936 razpravljalo o tem.
Skala se je tega načrta lotila takoj v oktobru 1939. Po vojaških zemljevidih in fotografijah so izdelali skupino Grintovec-Kočna v plastnicah. Ing. Herbert Drofenik pa je za vzorec izdelal zemljevid severne stene Triglava. Ta vzorec je bil tako odličen, plastičen in tako lep, da je odbor kljub denarnim težavam soglasno dovolil kredit za zemljevid.
Sedaj je šlo za to, da se vse delo postavi na strokovno kvalitetno podlago, hkrati pa tudi sestavi gospodarski račun. Da bo stvar namreč imela dober moralen uspeh, to je bilo jasno, toda denarno je bila možnost in celo verjetnost dobička, pa, če se ne dela spretno, tudi možnost krepke izgube. Zato je k sodelovanju bil pritegnjen skalaš in strokovnjak dr. ing. Miloš Krof ta. Ta je izdelal predračun. Po njem bi vsi izdatki za zemljevid znašali 30 000 din. Klub je nato začel temeljito akcijo za denar. Prikazal je javnosti, zlasti kulturnim ustanovam, da gre za delo, ki ima velik kulturni pomen, ter je zato prosil za prispevek. Uspeh ni izostal. Do konca oktobra 1940 je že bilo na razpolago 8000 din, bilo je pa gotovo, da bodo prispevki še prihajali, zlasti, ko bi n. pr. banovinski upravi mogli poročati o konkretnih uspehih pri delu za zemljevid. K delu so pritegnili ing. Cemjača, profesorja za geodezijo na tehniški fakulteti. Ta je predvsem opozoril na to, da bi delo bilo bolje opravljeno, če ne bi bilo oprto na jugoslovanske vojaške zemljevide. Ing. Černjač je preskrbel avstrijske generalštabne zemljevide 1 :250 000. Ti so bili tako natančni, da je bil na njih jasno viden vsak ovinek na stezi (n. pr. iz Bistrice na Kamniško sedlo). S tem je bila dana za vse delo odlična podlaga. Nato so se dogovorili, da bo ogrodje zemljevida izdelal prof. ing. Černjač sam v plastnicah, on bi v stenske predele že vrisal glavne, najznačilnejše točke, podrobno bi pa te predele izdelal ing. Drofenik. Glede delovnih metod so dr. Krof ta, dr. Škerlak in ing. Černjač še pregledali nemško strokovno literaturo o alpski kartografiji, vštevši tudi foto-grametrične metode. Pokazalo se je pa, da bo Drofenikovo delo izvedljivo tudi brez uporabe fotogrametrije. K temu bi bistveno pripomogle slike iz topografskega albuma, po potrebi bi pa skalaši še šli skicirat posamezna mesta. Imel je klub tedaj tudi že avionski posnetek Savinjskih Alp ter bi po potrebi lahko dobil še druge.
Geodetsko delo bi stalo 5000 din, torej manj, kot se je prvotno računalo. Dr. Krofta je bil tudi že pripravljen posredovati, da bi Papirnica Vevče dala papir po znižani ceni ali celo brezplačno. S tem bi stroški za zemljevid bili po vsej verjetnosti kriti, še preden bi en izvod prišel v prodajo.
Preostajalo je še vprašanje vojske. Savinjske Alpe leže na državni meji in zato je bilo očitno, da brez pristanka vojaških organov ne bo mogoče zemljevida izdati. Da bi se izognili tej težavi, so nekateri odborniki predlagali, naj bi se lotili raje Martuljške skupine. Temu je nasprotoval podpredsednik kluba, češ, to nam jamči za neuspeh pri prodaji. V Martuljško skupino zahajajo samo alpinisti, ti pa poznajo zemljišče tako, da jim zemljevid ni potreben. Ostalo je torej pri tem, da obdela klub Savinjske Alpe.
Opravke z vojaškimi osebami je prevzel dr. ing. Krofta. Prošnjo je sicer uradno vložila Skala, toda izročil jo je on osebno. 27. januarja 1941 je klub prejel odgovor od vojaških oblasti: izdaja zemljevida je dovoljena. Vojaška oblast je napravila to nerodnost, da je vrnila vse priloge, v njenem arhivu torej ni ostal dokaz o tem, za katero področje je bilo dano dovoljenje. Pa to ni bilo važno. Zaprošeno je bilo za vse področje Savinjskih Alp, več pa takrat Skala tudi hotela ni.
V februarju 1941 so po tem dovoljenju začeli delati.
5. Terminologija
Delo s terminologijo je bilo svoj čas tesno zvezano z izdajo Našega alpinizma. Pozneje se je pa ta panoga osamosvojila. Z njo se je pa malokdo pečal, mogoče trije med skalaši. Delo je potekalo vzporedno z delom v SPD. Z dr. Mrakom je klub vzdrževal zveze in se z njim dogovarjal o raznih nerešenih vprašanjih. Delo je dobilo izreden pospešek 28. januarja 1941. V klub je prišla Anka, hči dr. Henrika Tume, in dala Skali na razpolago ves material, ki ga je zbral dr. Tuma. Obljubila je tudi, da bodo dediči dr. Tume plačali vse stroške za izdajo. Skala torej ne bi imela nobenih stroškov, kljub temu bi se pa njeno ime lahko okrasilo z delom s tistega področja, na katerem je bil dr. Tuma najmočnejši. Ponudba je bila zelo širokopotezna in so se z njo otroci dr. Tume silno izkazali. Klub je delo rad prevzel in so ga člani nadaljevali celo nekaj časa po okupaciji Ljubljane.
6. Reorganizacija kluba
V alpinistični dobi je Skala močno spremenila svojo zunanjo in notranjo podobo. Spremenile so se organizacijske oblike, pravila in z njimi ime, znaki, razna razmerja v klubu, osebe, administracija, razmerje do javnosti in gospodarska politika.
Reorganizacija se je začela s tem, da je odbor odpravil dotedanji način sprejemanja članov. Poleg raznih podrobnosti tvori naslednjo važno stopnjo odprava dotedanje ločitve dela po odsekih. Namesto togih odsekov so stopile posamezne akcije. Teh se je lahko udeležil tudi član, ki je deloval pri drugi akciji, ni pa bilo obvezno, da sodeluje ves čas. S tem se je povečala enotnost v klubu in izključila možnost trenja n. pr. med fotografi in alpinisti. Kadar je bilo določeno, da bo sestanek zaradi kritike estetskih slik, je prišel član A in predložil svoje nove posnetke. Kadar je bil napovedan sestanek odseka za dodatek Našemu alpinizmu, je prišel isti član A in poročal o tem, kaj je napravil za »dodatek« po zadnjem sestanku.
Alpinistični oziroma tehnični odsek je pa bil sploh odpravljen. V alpinističnem klubu nima tak odsek kaj početi. Pač pa so bile v zvezi z odpravo tehničnega odseka podrobneje določene nekatere pristojnosti. Tako je podpredsednik dobil pristojnost, kot smo to že v začetku omenili, da usmerja vse delo v klubu na naslednjih področjih: ideologija, propaganda, vzgoja članov in organizacija kluba (sklep z 19. marca 1940).
Ena izmed najtežjih nalog pri reorganizaciji je bila ureditev razmerja do podružnic. Od leta 1935 se je vleklo nerazpoloženje med tremi enotami kluba in separatistične težnje v podružnicah so bile očitne. Za čudo agilni so bili pri tem ravno Celjani. Toda osrednji klub se ni bal težav s Celjem. Skrbelo ga je, kako bo z Jeseničani. V precej neugodnih razmerah je klub pisal na Jesenice pismo v jeseni 1940, da bi se želeli zastopniki osrednjega kluba sestati s članstvom podružnice. Jeseničani so odgovorili, da se veselijo stikov in so hkrati določili dan za sestanek. Bilo je to 11. novembra 1940. Iz Ljubljane sta šla dr. Zumer in dr. Škerlak. Računala sta s tem, da bo prišlo do mučnih razprav, ker je bilo treba urediti več spornih vprašanj. Skrbelo ju je zlasti, ali ne bo dr. Miha Potočnik nastopil zoper osrednji odbor. Zato sta sestavila načrt, kako bosta nastopala in kako ukrepala, če se bo zgodilo to in to.
Toda skrbi so bile odveč. Sestanek je potekal kar moči prijateljsko in prav dr. Potočnik se je potrudil, da se najtežja vprašanja rešijo čim bolj ugodno. Vse težišče pogovorov je prešlo na bodoče delo, zlasti na proslavo dvajsetletnice. Problem Jesenic je bil torej rešen.
Lotiti se je bilo treba tedaj velike naloge: spremembe pravil. Dotedanja pravila so bila polna številnih določil, ki so predstavljala samo oviro za delo. Čeprav so poskušali že prejšnji odbori spremeniti pravila, niso opazili ravno tega, da je v dotedanjih pravilih veliko preveč določb in sicer čisto nepotrebnih. Poskušali so res nadomestiti posamezne zastarele besede s sodobnimi, niso pa videli tega, da se je treba lotiti vsega sistema in spremeniti vso miselnost, čigar izraz so bila med drugimi tudi ta pravila.
S prememba pravil je bila predlagana v načelu že na občnem zboru 9. aprila 1940. Da bi se stvar mogla čim temeljiteje proučiti, je bil sestavljen poseben odsek za to delo. Člani so bili: Janko Skerlep kot predsednik, dr Albin Kandare, dr. Marijan Brecelj, dr. Miha Potočnik, dr. Vladimir Škerlak, dr. ing. Matija Zumer, mogoče še kdo, toda podatkov o tem nimamo.
Komisija je svoje delo opravila takole: Pravila so bila skrčena na tisti najmanjši obseg, ki ga zakon zahteva. Hkrati so bila vsa določila zamenjana z novimi. Bilo je jasno opredeljeno, kateri so organi kluba in kaj spada v pristojnost posameznega izmed njih. Organi so bili: občni zbor, upravni odbor, nadzorni odbor, disciplinsko sodišče za sojenje zaradi dejanj zoper klubsko disciplino, razsodišče (za razsojanje v osebnih sporih). Bilo je določeno, da je klub enoten: upravni odbor osrednjega kluba je hkrati upravni odbor celotnega kluba, »zveznih« organov ni.
Najbolj vidne in znane so bile spremembe namena, imena in znaka.
Za edini člen pravil, ki govori o namenu kluba, je komisija naročila dr. Breclju in dr. Škerlaku, da sestavita poseben osnutek. Ta dva sta delala na njem eno celo dopoldne (31. maja 1940). Po njunem osnutku je bilo načelno povedano, da je Skala predvsem vzgojna organizacija. Propaganda za turistiko je bila opuščena, namen kluba pa označen takole:
a) vzgajati člane v alpiniste; alpinist v smislu pravil pa je človek, ki ga označuje ne samo telesna in strokovna usposobljenost, temveč zlasti tudi korekten odnos do tovarišev;
b) gojiti alpinistično kulturo, to se pravi, proučevati gore in življenje ljudi v gorah, izdajati spise, slike in zemljevide o tem.
Ti dve točki sta bili v pravilih seveda bolj razčlenjeni.
Pravila so uvedla pravilne strokovne izraze in odpravila dotlej pod imenom »tradicija« uzakonjeno nevednost. Izločila so besede »turist«, »turistovski«, »planina«, »planinski« ter jih nadomestila s pravilnimi in strokovno jasno opredeljenimi pojmi »alpinizem«, »alpinistika«, »alpinističen« (nikakor pa ne »al-pinski« — na to je še posebej opozarjal prof. dr. Fran Ramovš potem, ko ga je klub izrecno prosil za mnenje), »gora«, »gorski« itd.
V zvezi s tem je nastalo vprašanje, ali je sploh še umestno obdržati ime »Skala«, ko tudi ta ne pomeni tistega, kar so si ustanovitelji pod to besedo predstavljali. Predlog je bil, naj bo ime: »Slovenski alpinistični klub« ali »Klub slovenskih alpinistov« ali »Slovenski klub alpinistov« — zadnje ime bi dalo kratico SKAL, torej že skoraj besedo Skala.
Tu je pa komisija menila, da izraz »Skala« ni toliko nepravilen in zastarel kakor beseda »turistovski«, zato naj ostane. Zlasti, ker je ime »Skala« postalo že pojem. V slovenskem alpinizmu si pod tem imenom že vsakdo predstavlja to organizacijo, na to ime je vezana taka in taka tradicija, ne kaže ga torej preganjati.
Ime je torej postalo »Alpinistični klub Skala«.
Tudi znak je bil spremenjen. Sicer naj bo takoj povedano, da je izvršitev tega določila bila odložena za nekaj časa, ker je klub imel še precej znakov na zalogi in se mu je zdelo škoda, da bi jih razvrednotil, toda v načelu je le bilo sklenjeno, da se znak s planiko odpravi. Planika je namreč v Sloveniji značilna za predgorje, n. pr. Črno prst, Tosc, s temi vrhovi pa alpinist prav takrat, ko rastejo planike, nima opravka.
Znak je postal obris Jalovca, približno tak, kot ga je narisal Herbert Dro-fenik na ovoju knjige Naš alpinizem. Po tem znaku je tudi bil izdelan pečat kluba. Načrt zanj je napravil slikar in odbornik Skale Jože Trpin. Bil je takle: Sprememba pravil je bila izglasovana soglasno na izrednem občnem zboru 14. novembra 1940.
Pod pojem reorganizacije bi še morali šteti tudi novo ureditev arhiva. Ta je trajala silno dolgo in so na njej delale cele komisije.
Bilo je treba pregledati cele skladovnice dopisov, zapisnikov itd., velik del kot nepotreben izločiti, ostalo sistematično zbrati in predati »zgodovinarjema«, da ga obdelata in po njem napišeta zgodovino kluba. Kljub vojnim dogodkom so še nekatere mape iz arhiva ohranjene do danes, n. pr. »Naš alpinizem — 1. izdaja« ali »Bohinjska in Jeseniška podružnica«. V njih so izvirni rokopisi dr. Kugyja, pisma- dr. Kalteneggerja, dr. Turne, rokopisi Mihe Čopa, zapisniki iz Bohinja itd.
7. Alpinistična šola
Alpinistična šola je bila pravzaprav toliko stara kot Skala sama. Zorkovo predavanje o alpinizmu, plezalni tečaj na Turncu leta 1921, pa tečaj leta 1926, vse to so predhodniki šole, ki je dobila določnejšo obliko dela 1934 in v naslednjih letih, dokler ni zaradi splošne stagnacije v Skali začasno prenehala obstajati.
V alpinistični dobi je ta šola dobila dokončno vsebino in dokončno obliko. Postala je glavno sredstvo za pridobivanje novincev in za njih vzgojo. To, kar je bila svojčas preizkusna doba, to je sedaj bila ta šola. Začenjala se je v prvi četrtini leta in trajala več mesecev. Teoretični predmeti so se menjavali s praktičnimi. Predavatelji so bili stari skalaši, izjemno tu pa tam kaka druga oseba (n. pr. za prvo pomoč, meteorologijo). Novinci so bili razdeljeni med predavatelje, ti so jih potem vodili v gore, najprej pozimi, nato še poleti, seveda vsakokrat na vzpone, ne pa na izlete po poteh.
Predmeti alpinistične šole so bili:
Ideologija; organizacija; pravila AK Skale; zemljepis slovenskih Alp; zgodovina alpinizma; alpinistična terminologija; čitanje zemljevidov in orientacija; plezalna tehnika (teoretično in praktično); smučanje (teoretično in praktično); alpinistična oprema; prva pomoč; vremenoslovje; prirodopis (živali in rastline v slovenskih Alpah); skiciranje sten; fotografiranje.
V tej dobi sta bila dva letnika: 1940 in 1941. Glavni predavatelji so bili: dr. ing. Miloš Krof ta, dr. Vladimir Škerlak (ideologija, zgodovina in organizacija), Ciril Kraigher (smučanje), Miha Bizjak (zimska alpinistika), Egon Pla-ninšek (estetika v fotografiji), Hana Škerlak (fotografski aparat), Bogdan Jordan (orientacija in čitanje zemljevidov), Anka Tuma (rastlinstvo naših Alp), Ivan Gartner in Emil Babinek (oprema), dr. Bogdan Brecelj (prva pomoč in reševanje v gorah). Predavateljev je bilo še več, le da nimamo podatkov o njih.
Največje vaje na terenu so bile 16. marca 1941: zimski vzponi na Grintavec, Brano in Planjavo. Organizacija in tehnično vodstvo: dr. Škerlak in Janez Snoj.
Pred začetkom posameznega letnika so bili članki po časopisih, zlasti pa je bila na omarici v Kreditni banki zelo učinkovita plezalna slika, delo Ivana Gartnerja: alpinist zabija klin v kaminu v Hornovi smeri.
Učinek alpinistične šole je bil zelo velik. Skala je dobila z njo zelo dober naraščaj in sicer naraščaj, ki je bil takoj že pri prvih korakih uveden v delo in v disciplino. S šolo je dobil klub preko 30 novih članov in sicer po večini študentov, torej prav tistih ljudi, ki jih je dr. Tuma v Skali toliko pogrešal. V dveh letnikih, točneje povedano: v 15 mesecih je prišlo 30 novih ljudi, to je toliko, da bi po načelu »sto članov« lahko v nekaj letih obnovil vse članstvo kluba.
Verjetno bi lahko pripisali alpinistični šoli še ta učinek, da je zelo povzdignila število vzponov ter, seveda, odstotek alpinistov med člani.
Zal, danes ne razpolagamo s točnimi pismenimi podatki iz tistih let, gotovo se pa ve, da je število vzponov, tudi prvenstvenih, bilo v letu 1940 zelo visoko, odstotek alpinistov med člani AKS pa v marcu 1941 že preko 50 %, torej več kot kadarkoli prej v zgodovini kluba.
8. Rešitev Vogla
Alpinistični klub Skala je rešil čast Turistovskega kluba Skala s tem, da je tik pred okupacijo plačal dolg za skalaški dom na Voglu. Tega dolga je bilo 9. aprila 1940 še 45 521 din. Z drugimi besedami: v petih letih do tedaj je bilo plačano 95 000, to se pravi, okrog 20 000 din na leto. AKS je zmogel v slabem letu dvakrat toliko. Ta uspeh je bil omogočen na koncu z odličnim dohodkom pri dveh predavanjih, že prej pa zaradi velike reklame za Vogel. Ta reklama — v omarici na Kreditni banki, v kinu Union in drugod — je dvignila število obiskovalcev in s tem tudi prejemke v koči.
9. Skupni izleti
V alpinistični dobi je Skala organizirala pet skupnih prireditev na terenu: dva lova na lisico, tekmo za bukov pokal, medklubsko tekmo na Roščici in proslavo na Roščici. O tej zadnji bomo govorili v poglavju o proslavi dvajsetletnice. Tu omenjamo samo ostale tri prireditve.
Prvi lov na lisico je bil 20. in 21. januarja 1940 na Kureščku. Organizacija je bila taka, da je prvič, odkar Skala obstoji, bila lisica (Lojze Dolničar) ujeta. Zajel jo je s svojo skupino stari skalaš Drago Koprivec.
Drugi lov je bil 19. januarja 1941 na Rakitni. Lisico (Ivan Gartner) so sicer zajeli, toda njena izredna moč in spretnost sta jo rešila iz obroča.
Tekma za bukov pokal je bila na Voglu. Dotlej so v tej tekmi vedno zmagali Jeseničani in odnesli prehodno darilo: iz velikega kosa bukovega lesa izrezljan in cizeliran pokal. Takrat — tik pred občnim zborom 1940 — je dobil pokal osrednji klub.
To, seveda, ni zasluga dobre organizacije, temveč dejstva, da je član in odbornik osrednjega kluba Drago Škof bil tisti dan v izredni »formi«.
Pač pa je dokaz res visoke kvalitete jeseniških skalašev — smučarjev uspeh na medklubski tekmi 9. marca 1941. To je organizirala, že pod imenom AK Skala, jeseniška podružnica. Prvo mesto je dosegel jeseniški skalaš Ciril Praček. Tudi drugi jeseniški skalaši so dosegli lepe uspehe.
10. Proslava dvajsetletnice AKS
K proslavi dvajsetletnice Skale v širšem smislu besede je spadala tudi izdaja zemljevida Savinjskih Alp in dodatka v Našemu alpinizmu. Dodatek in zemljevid bi izšla v poletju 1941, vse leto 1941 pa bi bilo posvečeno dvajsetletnici. V ožjem smislu so sestavljale dvajsetletnico naslednje prireditve: smučarski izlet na Roščico, predavanje »Barve v gorah«, fotografska razstava in zbornik »Brez steza«.
a) Jubilejni izlet na Roščico.
Program izleta je bil: 1. februarja zvečer prihod ljubljanskih in jeseniških skalašev v skalaško kočo na Roščici, prenočevanje; 2. februarja zjutraj posamični izleti v bližnjo okolico, ob Vi 10. uri zbor, ob 10 uri — točno dvajset let po ustanovitvi kluba — slovesen govor častnega predsednika Janka Ravnika, nato skupno kosilo, po njem vzpon na sedlo Roščico, odtod smuka v Dovje na grob dr. Klemen ta Juga, povratek na Jesenice in v Ljubljano s postaje Mojstrana.
Ta program je bil dogovorjen na občnem zboru jeseniške podružnice 9 januarja 1941.
Ko so pa 1. februarja zvečer prispeli Ljubljančani na Jesenice, so jeseniški skalasi ze sedeli na svoji veselici Po njej so se še ponoči odpravili na pot Zjutraj je karavana jeseniških skalašev že prispela na Roščico.
Ko so se Ljubljančani v sončnem jutru vzpenjali čez zasneženo strmino nad kočo. so že bili Jeseničani med njimi.
Ob 10. uri je prof. Ravnik začel slovesni govor. Končal ga je z zelo značilnimi besedami: »Ostro nazobčani horizont naše domovine žari v poslednjih žarkih zahajajočega sonca. Kaj bo prinesel jutrišnji dan? Bo-li vobče vzšlo sonce, ali pa nas bodo zagrnili viharni oblaki? Mi upamo na sonce, podajmo se na goro, da nas prve oblije njegova luč in nam da novih moči za nadaljnje življenje, za nadaljnjo borbo!«
Okrog poldneva se je dvignila dolga kolona na Roščico, od tam se pa med pogledi na zasneženo Triglavsko pogorje spustila na Dovje.
Na grobu dr. Juga se je zbrala vsa družba — bilo je skalašev čez petdeset — in tu je govoril dr. Miha Potočnik. O dr. Jugu, o slovenski alpinistiki. Govor je končal z besedami: »Sedaj moramo vrniti hribom, med katerimi je zrastel dr. Klement Jug, ljubezen, ki jo je on dal našim goram. Osvobojene moramo zdruziti primorske hribe z našimi gorami.«
b) »Barve v gorah«.
30. aprila 1940 je predaval v Ljubljani član jeseniške podružnice magister Koželj o barvni fotografiji. Imel je dobre barvne diapozitive. Spremljal ga je droben fant. Po predavanju je ta skromno pripomnil, da se ukvarja tudi on z barvno fotografijo. Imenoval se je Slavko Smolej.
Ta pogovor je dal povod za to, da je osrednji klub pozneje, ko je dobil podrobnejše podatke o kvaliteti Smolejevih fotografij, vzel njegovo predavanje v seznam svojih reprezentativnih prireditev.
S Smolejem se je klub dogovoril glede vsebine, Smolej je dal tudi material, ki naj bi ga podpredsednik porabil za propagando. Profesor Ravnik je menil da bo predavanje zelo kvalitetno in ga zato lahko priredi Skala v največji dvorani Ljubljane. Od razpoložljivih je bila največja Frančiškanska dvorana (pozneje Mestno gledališče).
Tedaj so se začeli propagandni zapleti. Smolej je rekel, da bo predaval o rastlinstvu in sicer predvsem o njihovih življenjskih pogojih in o rastlinskih zdrružbah. Naslov predavanja naj bi bil »Za cvetjem po Karavankah in Julijskih Alpah«. Podpredsednik je menil, da jamči ta naslov za prazno dvorano ter iz propagandnih razlogov dal naslov »Barve v gorah« in pod tem imenom začel delati reklamo. Smolej se je uprl. Pod naslovom »Barve v gorah« ne more predavati, ta naslov ne odgovarja vsebini itd. Referent za propagando ni odnehal. Peljal se je na Jesenice in končno pregovoril Smoleja, da je pristal.
Naslednjo oviro je predstavljal obisk nemškega igralca Willyja Forsta v kinu Union. Milan Kham je na seji opozoril odbor, da bo isti večer, ko je napovedano Smolejevo predavanje, nastopil v kinu Union osebno Willy Forst Vse sedeži v dvorani so že razprodani, Smolej bo predaval pred praznimi stoli.
Podpredsednik zopet ni popustil. Rekel je: toliko bolje, bo pa še Willy Forst delal propagando za nas. Napisal je okrožnico vsem ljubljanskim šolam naj ucencem priporoča obisk »botaničnega predavanja, ki ga bo imel alpinist blavko Smolej; to predavanje Slovenca Smoleja pa bo imelo še poseben pomen
spričo dejstva, da bo isti večer nastopil v kinu Union nemški operetni igralec Willy Forst«.
Šole so prijele za geslo »tu Slovenec — tam Nemec« in razvila se je velika agitacija. Ljudje so začeli v trumah vračati vstopnice za predstavo z Willyjem Forstom in kupovati jih za predavanje »Barve v gorah«.
Frančiškanska dvorana je bila 5. marca zvečer nabito polna, tako da je bilo treba predavanje ponoviti še 26. marca, takrat je bil pa naval tak, da je Skala sklenila ponoviti še enkrat v dvorani kina Union, v isti dvorani, v kateri je 5. marca pred peščico gledalcev nastopil Willy Forst.
Smolejevo predavanje je bil velik kulturen dogodek. Barvni diapozitivi so bili za tiste čase zelo dobri, vodilna zamisel predavanja odlična, razlage tako prijetne in zanimive, da je bilo občinstvo res navdušeno.
Pred predavanjem je govoril o dvajsetletnici Skale prof. Ravnik. Iz občinstva je vstal prof. dr. Jože Rus in še posebej čestital Skali. Bilo je kar slovesno.
Toda…
Smolej tretjič ni mogel govoriti. Ob njegovem drugem predavanju je že bil podpisan pakt o pristopu kraljevine Jugoslavije k osi, naslednjega dne pa je bil prevrat v Beogradu.
c) Fotografska razstava.
Jubilejna fotografska razstava naj bi bila prikaz najlepših slik, kar so jih skalaši napravili v zadnjih letih. Slike bi bile vzete iz albuma estetskih fotografij, le s to razliko, da bi bile povečane. Udeležencev je bilo zelo veliko, mogoče dvajset. Bili so tudi Jeseničani: Slavko Smolej, Marion Marn, Maks Dimnik. Slike so bile izbrane po načelu, da nihče ne more biti zastopan z več kot štirimi. Komisijo za zbirko slik so tvorili prof. Ravnik, Skerlep in Planinšek. Od Ljubljančanov bi bila zastopana vsa starejša generacija, razen njih pa cela vrsta mladih, tako zlasti Gärtner, Trpin, Krč in drugi. Slik je bilo takrat v Skali na kupe.
Razstava naj bi bila v maju 1941 v Jakopičevem paviljonu.
Bilo je z njo isto kot s tretjim Smolejevim predavanjem.
č) Zbornik »Brez steza«.
Ta almanah je začela Skala pripravljati že v jeseni 1940. Bil je zamišljen kot knjiga, v kateri naj bi bili priobčeni članki s področja ideologije in zgodovine Skale ter bi z njimi bila prikazana dvajsetletnica kot pot organiziranega slovenskega alpinizma.
Vsebine danes ne moremo v celoti obnoviti, ker ni preostala nikaka pisana sled. Gotovo pa je, da so za zbornik bili določeni naslednji članki: Janko Ravnik: Predgovor (to je bilo dobesedno njegov govor z Roščice), Albin Torelli: Dr. Jug in dr. Tuma, Bogdan Jordan: Alpinistična zgodovina Skale, dr. Vladimir Škerlak: Organizacijska zgodovina Skale; Milan Kham: Dom na Voglu ter razmerje med SPD in Skalo, dr. Miha Potočnik: Skala na Jesenicah. Gotovo pa je, da so bili še drugi članki, samo podatkov o njih nimamo.
Prispevke posameznih avtorjev bi bil moral vskladiti urednik zbornika dr. Marijan Brecelj.
Gospodarski račun je izdelal dr. ing. Krofta. Da bi omogočil izdajo, je preskrbel brezplačno iz papirnice Vevče ves papir za knjigo. Odlični offset-papir je stal odtlej v balah v klubskem lokalu in čakal na to, da gre v tiskarno.
Dr. Krofta je menil takole: če bo knjiga imela lepe platnice in dober naslov, bo šla odlično v promet.
Dr. Škerlak je ravnal po Kroftovem nasvetu; dal je knjigi naslov »Brez steza«. Uredniški odbor ga je sprejel. Nato je poskrbel, da so občni zbori vseh enot izglasovali obvezen odkup zbornika. Že če bi samo vsi skalaši kupili knjigo, bi bili stroški za tisk in vezavo plačani. Drugih stroškov pa ni bilo. Jože Trpin je izdelal načrt za platnice. Pogoji za odličen komercialni uspeh so bili torej izpolnjeni.
S stališča leta 1961 je važno tole: Da bi mogel napisati zgodovino, je dr. Škerlak izpisal iz sejnih zapisnikov, zapisnikov občnih zborov in članskih sestankov, vseh dopisov, ki jih je Skala prejela in odposlala, ter časniških člankov o klubu vse najvažnejše podatke, ponekod tudi po cela poročila.
Po istem gradivu je Bogdan Jordan napisal alpinistično zgodovino Skale. To je bil kratek, zelo zgoščen prikaz. Jordan je bil prvi, ki je prikazoval dogodke kritično, brez hvalisanja, kajenja in drugih običajnih mežnarskih navad. Zgodovino Skale je razdelil v markacijsko, smučarsko, filmsko, gradbeno in alpinistično dobo. Kriterij za imenovanje zadnje dobe je bil naslednji: to je bila doba, ko je Skala imela alpinistično ideologijo, njen program je bil alpinističen, osrednja točka dela je bila alpinistična šola, člani so bili povečini aktivni alpinisti (medtem, ko je bil odstotek alpinistov v klubu prej 10-20%), število alpinističnih vzponov je bilo veliko, ime in izrazoslovje kluba je bilo prilagojeno nazorom vodilnih alpinistov.
Ta delitev na dobe je ostala v bistvu »uradna«.
Ni pa obveljalo Jordanovo zelo kritično stališče do preteklih dob. Alpini- stično dobo je namreč vzel, zlasti njene delovne metode, kot normo. Kar je bilo prej, je bilo diletantsko in je nekatere postopke prejšnjih odborov zelo grajal.
Negativno pa vpliva na današnji čas Jordanovo delo iz naslednjega vzroka: Nekatere snovi, n. pr. skalaško knjižnico ali začetke izdelovanja smuči v Sloveniji je obdelal tako odlično, da se dr. Škerlaku ni zdelo potrebno, še kaj zapisati o tem. Jordan je mrtev, njegov spis je uničen, z njim pa tudi ta edinstveno obdelana poglavja. Zato je tudi v tej zgodovini tako malo govora o knjižnici.
Pač pa so se ohranili izpiski dr. Škerlaka 160 strani in s tem je bilo omogočeno, da se napiše ta zgodovina Skale. V njej je pa upoštevano tudi vse tisto, česar se pisec še spominja iz sistema, ki ga je uporabljal Bogdan Jordan.
VIII. OKUPACIJA IN »KONEC« SKALE
Prvi dnevi okupacije so uničili celjsko in jeseniško podružnico. Osrednji klub se je uradno še obdržal, toda člani so bili odrezani od gora, mnogi so morali zapustiti Ljubljano, sploh so nastopili časi, ko se je zlasti mladi človek moral posvetiti drugačnim nalogam.
Iz Rima je prišel dopis, klical je Skalo, naj sodeluje z italijanskimi organizacijami. Tedaj je tajnik Skale Edo Keržan svetoval skalašem, naj hitro drug za drugim izstopijo iz kluba, tako da bi oblasti imele povod za razpust organizacije zaradi premajhnega števila članov. Izstopne izjave so prišle in Skala je prenehala delati. Ogromna škoda pa je, da ni ob tej priliki Keržan poskrbel za to, da se reši arhiv, zlasti pa dodatek za Naš alpinizem.
Pri zbiranju podatkov za to zgodovino so pomagali naslednji tovariši skalaši:
Metod Badjura, Kristina Blatnik, ing. Sergej Černivec, Oskar Delkin, Ivan Gartner, dr. Leon Geržinič, Joso Goreč, Svetozar Guček, dr. Mirko Kajzelj, dr Vladimir Kajzelj, Milan Kham, Jože Kobilica, Tine Kocmur, Saša Kovač, Ciril Kraigher, ing. Pavle Lavrenčič, Danilo Martelanc, ing. Henrik Pardubsky, dr Miha Potočnik, Stane Predalič, Janko Ravnik, Jože Resnik, Franc Šemlic, Tone Škrajnar, Albin Umnik, Franjo Vilhar, ing. Alojz Žumer.
Pisec se za pomoč vsem prisrčno zahvaljuje.
(Konec.)
