DR. VLADIMIR ŠKERLAK
VII. ALPINISTIČNA DOBA
(19. X. 1939 do 6. IV. 1941)
A. TVORCI ALPINISTIČNE DOBE
Skala je imela 9. aprila 1940 108 rednih, 8 ustanovnih, 6 podpornih članov in 1 častnega člana. Ob koncu leta je imel klub kljub številnim črtanjem še 105 rednih članov.
Od teh 105 jih je živelo izven Ljubljane 21; žena, poročenih z delavnimi skalaši, ki se pa same nikoli niso udeleževale dela v klubu, je bilo osem. Članov, s katerimi se je lahko računalo, je bilo torej 76. Od teh jih je odbor aktiviziral, pritegnil k delu 61, torej 4/5 ali 80 %.
Najaktivnejši delavci alpinistične dobe pa so bili (po abecedi): Babinek Emil, Bernik Janez, Biber Milan, Biško Leopold, Bizjak Miha, Bizjak Jože, dr. Brecelj Marijan, Brezovšek Mara, Burger Ivan, Dolničar Lojze, ing. Drofenik Herbert, Gamberger Herbert, Gartner Ivan, dr. Gerzinič Leo, Jordan Bogdan, dr. Kandare Albin, Keržan Adolf, Keržan Edvard, Kham Milan, Koprivec Drago, Kovač Saša, Kraigher Ciril, Krč Viktor, dr. ing. Krofta Miloš, Kveder Janez, Marinko Cene, ing. Mikuž Milan, Planinšek Egon, Pleterski Miroslav, Ravnik Janko, Resnik France, Resnik Jože, Romavh Peter, Škerlep Janko, Snoj Janez, Šenk Marjan, Škerlak Ivana, dr. Škerlak Vladimir, Škof Drago, Šporn Milan, Trpin Jože, Torelli Albin, Tuma Anka, Virens Viljem, Žigon Uroš, dr. ing. Žumer Matija.
K tem moramo prišteti od novincev še zlasti tele: Guček Svetozar, Prosenc Živojin, Jamnik Peter, Mihelič Franc, Muačević Petar, Polič Ivan, Rot Oskar, Pavšič Lado, Gaspari Sergej, dva brata Tomšič, Kandare, Česnik; jih je pa še bilo precej, toda, ker so bili novinci, si jih niso starejši člani zapomnili, članski imeniki za čas po 31. XII. 1940 so pa uničeni.
Odbor je bil sestavljen takole: Predsednik je bil dr. ing. Matija Žumer. Načelnik alpinističnega odseka od 19. X. 1939 do 9. IV. 1940, od tedaj pa podpredsednik kluba je bil dr. Vladimir Škerlak.
V njegovo pristojnost so razen tega, da je v odsotnosti nadomeščal predsednika, spadale: ideologija, propaganda, pravila kluba, organizacija dela in tečaji.
Tajnik je bil Edo Keržan, knjigovodja Uroš Žigon, blagajnik Herbert Gamberger, gospodarski strokovnjak v odboru je bil Milan Kham, administrativne, zlasti pa tehnično-organizatorične funkcije so opravljali še odborniki Ivan Gartner, Jože Trpin, Zdenka Žmitek, Viljem Virens, ing. Milan Mikuž, Lojze Dolničar, Ciril Kraigher, Milan Guček, Živojin Prosenc, dr. Albin Kandare. Ko je bil organiziran nadzorni odbor, je postal njegov predsednik Janko Škerlep, člani pa Franc Kopřiva, Milan Šporn, Cene Marinko.
Disciplinsko sodišče so sestavljali: Albin Torelli, dr. Albin Kandare, dr. Marijan Brecelj, Janez Kveder in Adolf Keržan.
19. decembra 1940 je zaradi bolezni odstopil predsednik dr. ing. Matija Žumer. Vedelo se je že več dni prej, da sploh niti na občni zbor ne bo mogel priti. Nastalo je razpravljanje, kdo naj bo njegov naslednik. Ker predsedniško mesto tedaj ni bila organizatorična funkcija in tudi ne ideološka, je bila odlo- čitev lahka. Bili so sicer trije kandidati, toda tudi dr. Žumer je svoje mnenje oddal za tistega, ki je bil zaradi svojega ugleda v javnosti in zaradi priljubljenosti med člani najbolj primeren za to mesto. To je bil profesor Janko Ravnik.
Čeprav profesor Ravnik ni pripadal miselnosti alpinistične Skale, je že dva meseca pred tem dobro sodeloval v klubu kot fotografski vzgojitelj. Vodil je kritiko slik za estetski album in člani so ga zelo radi poslušali.
Nasprotja med njim in ideologi kluba so se reševala zelo mirno. Že ko se je na občnem zboru govorilo o alpinistični šoli, je profesor Ravnik pripomnil, čemu to, čemu plezalne vaje, ko smo se vendar odločili za alpinistično kulturo. Dobil je odgovor: naš program ni alpinistična kultura, temveč kulturni alpi- nizem, pri tem pa je prvo fizični stik z naravo; za to pa moramo novince dobro usposobiti. Profesor Ravnik je bil širok človek in znal se je vživeti v nove razmere. Akcijam, ki so bile začete, je dal po navadi le še večjo širino. Sedem let, kar ni sodeloval v Skali drugače kot le s kakimi opozorili v zvezi z Voglom, ga ni odtrgalo od kluba. Bil je sicer s srcem navezan na nekatere stvari, ki jih je novejši rod že odklonil, toda kakor se je on sprijaznil s sistemom, o katerem je sam rekel, da je v njem »vse dognano«<, tako so tudi predstavniki tega sistema videli v njem predvsem človeka in ga kot takega spoštovali.
O občnem zboru Alpinističnega kluba Skala 19. decembra 1940 poroča Planinski Vestnik 1941 na 48. strani med drugim takole: »Za novega predsednika je bil izvoljen prof. Janko Ravnik, ki je bil vsa leta klubu trden steber«. »razsodišče: … dr. B. Brecelj…« itd.
S tem pisanjem je bila napravljena slaba usluga, kajti predvsem to, kar je bilo napisano, ni točno. Ni bilo voljeno razsodišče, temveč disciplinsko so- dišče, ne dr. B. (zdravnik Bogdan) Brecelj, temveč odvetnik dr. Marijan Brecelj; končno pa ne drži fraza, da je bil profesor Janko Ravnik vsa leta klubu »trden steber«; kdor take stvari poroča, izpostavlja ne samo sebe, temveč tudi osebo, o kateri piše, nevarnosti, da se dokaže nasprotno.
Dalje predstavlja ta trditev podcenjevanje profesorja Ravnika. Resnica je namreč ta, da so ga izvolili kljub temu, da zadnja leta ni bil aktiven in kljub temu, da se z njegovimi nazori in metodami mnogi niso strinjali. Izvolili so ga – to naj bo ponovno naglašeno – zato, ker so ga imeli radi in ga kot človeka spoštovali. To pa je zanj veliko večje priznanje kot kake dvomljive trditve o tem, da je bil »steber«.
B. PROBLEMATIKA
V opisu krize je bilo navedeno, da je bila morála leta 1939 v Skali slaba. Bilo je več prepirov kot dela, razmerje med osrednjim klubom in podružnicami je bilo hladno, klub je bil zadolžen, vzponov je bilo malo, prvenstvenih sploh ne, obstajala je pri SPD konkurenčna organizacija, ideologija je bila zastarela. Obstajalo je izrazito nasprotje med alpinističnim programom in birokratskimi delovnimi metodami v klubu.
Zaradi vsega tega so funkcionarji upravičeno zastavili vprašanje: ali ima Skala še pravico do obstoja?
Skalaši so v jeseni 1939 odgovorili na to vprašanje tako, da je Skala že svoj čas imela, ima in bo imela še več desetletij pravico in dolžnost do obstoja in do dela. Za izvršitev številnih nalog, ki so del slovenskega alpinističnega programa, je namreč razen take splošne gorniške organizacije, kot je SPD, pa kljub temu, da ima ta svoje posebne odseke, potrebna še ena organizacija z ideološko enotnim, delavnim in discipliniranim članstvom.
Skalo je torej bilo treba tako organizirati, da bodo odstranjena nasprotja med ideologijo in dejanskim stanjem alpinistike, med programom in delovnimi metodami. Treba jo je bilo tako preurediti, da bi tvorile ideologija, program in delovne metode enoten sistem in po tem enotnem sistemu je bilo treba tudi -sistematično delati.
Ideologija plezalnih problemov je prišla do kritične točke. Pred vsemi slovenskimi stenami so stali nevidni napisi: »Pozor! Rešen problem! Pristop se kaznuje s proglasitvijo za šodrovca«.
Kaj sledi iz tega? To gotovo ne, da bi morali strugati s sten prstne odtise prvih pristopnikov, temveč samo dve možnosti sta bili: ali preusmeriti alpini- stično delo v ekstremizem ali pa zavreči tekmo za prvenstvenimi vzponi kot nekaj zastarelega.
Za ekstremizem kot program Skale se leta 1939 ni bilo mogoče odločiti. Ne samo zaradi tega, ker je bilo v Sloveniji takrat veliko premalo kadra, ki bi se mogel in hotel lotiti skrajnih možnosti v Alpah, temveč veliko bolj zaradi tega, ker je ekstremizem stvar, ki se lahko organično razvije v alpini- stičnem klubu, toda ekstremizem kot uradni program ali ideologija, katere bistvo bi bilo iskanje skrajnih možnosti, bi delovno področje Skale zožil do take meje, da bi obstoj kluba res postal problematičen, skrčil bi število članov na peščico skoraj že poklicnih plezalcev; ti bi bili prisiljeni, da se stalno urijo, da stalno trenirajo za to, da ohranijo »kondicijo« – s tem bi pa ravno tisti občutek sprostitve, ki je tako bistven za alpinističen pohod v naravo, izginil. Alpinistika bi se pretvorila v pravi lov za rekordi, poln hudih naporov in tveganj. Čas tedaj ni bil primeren za iskanje tehničnega koraka »naprej«. od dotedanjih alpinističnih dosežkov, saj je bila že vojna in se ni vedelo, kaj bo še sploh možno ustvariti. Veliko bolj važno je bilo tedaj, da si ustvari Skala ideologijo, ki bo slonela na dejanskem razpoloženju slovenskih alpinistov, hkrati je pa bilo treba prodreti v psihološko jedro alpinistike, to je, izločiti vse tiste subjektivne momente, ki so (v nasprotju z nazori dr. Tume) samo kalili čistoto alpinistike. Taki subjektivni momenti so zlasti stremljenja po osebnem uveljavljanju ter vsi ostali nagibi, ki so zvezani s hotenjem po prvenstvenem vzponu.
Izhodišče za to ideologijo je tvorila misel, da so gore same po sebi neka vrednota, ne glede na to, ali so bile preplezane ali ne. Goram alpinisti niti ne dajejo niti ne jemljejo vrednosti.
C. IDEOLOGIJA ALPINISTIČNE DOBE
Ustvarjalec te ideologije je zgradil svoj sistem na teh treh temeljih:
— na opazovanju, kako učinkuje stik z gorami na druge osebe;
— na opazovanje svojih lastnih doživetij v gorah;
— na naukih psihoanalize.
Leta 1936 je šel s tovarišem iz Kokrske doline plezat v Kalško goro. Pred prihodom na Kokrsko sedlo sta se odločila, da ne gresta v kočo, temveč da bosta prespala kar v grmovju. Tako sta tudi storila. Naslednjega dne mu je tovariš rekel ob začetku plezanja: »Le da prijemam za ta kamen, pa sem že srečen.«
Drugič mu je nekdo drug rekel: »Naj napravijo karkoli, v gore bom pa le hodil, ker brez njih ne morem biti.«
Takih in podobnih izjav je bilo in je še danes slišati veliko. Iz vseh zveni močna želja po stiku z gorsko naravo, ne da bi oseba, ki to govori, mogla pojasniti, kakšen pomen ima to njegovo stremljenje.
Izlet na Šmarno goro mnogim izletnikom ne nudi zadovoljstva, medtem ko je prijateljem narave silno všeč Vrbica v Iškem Vintgarju. Še večji vtis pa napravlja na vsakogar na primer prehod s Slovenskega stebra v Nemško grapo v severni steni Triglava ali potikanje po obronkih Široke peči.
V čem je razlog za to razliko?
Stvar je očitna. S Šmarne gore se odpira pogled na naselja, ceste, železnico, torej predmete, ki spadajo k stvaritvam civiliziranega človeka. V nasprotju s tem tvori Vrbica s svojo okolico zaključeno celoto čiste, takorekoč nedotaknjene narave, severna stena Triglava s svojo okolico, Široka peč s Krnico Za akom ali Za Široko pečjo pa tudi, le s to razliko, da so oblike v gorah ustvarjene od veliko močnejših naravnih sil in je za to, da se jim človek približa, potreben veliko večji napor kakor n. pr. za Vrbico.
Za skalaše alpinistične dobe ni bilo bistveno »čustvo pijanosti od občutka zmage ob koraku na teme premaganega velikana«, temveč doživetje ob samem bivanju in plezanju v steni, v gorski naravi, v kraju, kjer vpliv naravnih sil ni omejen s človekovimi stvaritvami.
To, kar se občuti ob alpinističnem vzponu, je alpinistično doživetje. Pri ideologiji prvenstvenih vzponov je bila osrednja točka alpinistično dejanje. To je dejanje, opravljeno z namenom, da bo alpinist, ki to dejanje izvrši, kot prvi prešel to smer in kot zmagovalec stopil na teme premaganemu velikanu. Pri ideologiji alpinistične dobe pa je alpinistično dejanje samo izraz stremljenja po alpinističnem doživetju. K temu doživetju pa stremi alpinist zato, ker ga k temu žene nepojasnjena duševna potreba.
Razlika je torej ta: bistvo ideologije plezalnih problemov je namen, rešiti določen problem, bistvo »nove« ideologije pa je bila vzročna zveza med podzavestnim stremljenjem in alpinističnim dejanjem, ob katerem nastopa alpinistično doživetje. Razlika je torej, s tujim strokovnim izrazom povedana, tam finalnost tu kavzalnost.
Psihoanaliza uči, da se človekova duševnost deli v človekovo osebnost, v njegov »jaz« (das Ich) — ta se razvija od rojstva do smrti — in v pračlo-veški del, podedovan od pradavnih prednikov, v neosebno »ono« (das Es). V tem podzavestnem, brezosebnem delu je skrito vse tisto, kar je doživljal pračlovek: življenje v naravi, uživanje naravnih dobrot, boj zoper naravne sile, boj za ohranitev samega sebe, svojega rodu itd. To »ono« v človeku ni napredno, ne prilagaja se rado spremembam, ki jih ustvarjata napredek in civilizacija; zato pa je v tem pračloveškem delu človekova življenjska sila, njegova
odpornost, so njegove naravne sposobnosti, in čim močnejše je to »ono« v določenem človeku, tem manj je ta degeneriran.
V stremljenju po alpinističnem doživetju prihaja do izraza pračloveški del človekove duševnosti. Ta se hoče vrniti v razmere, ki jih je »vajen« od pamtiveka: hoče se mu napora, boja, življenja v divji naravi.
V tem človekovem pračloveškem delu in v silnicah, ki iz njega izhajajo, je razlaga, zakaj nam je ljubo, slišati zgodbe o Robinzonu, o Indijancih, o mostiščarjih itd.
Takoj se pojavlja vprašanje: ali je torej bistvo alpinizma povratek k naravi? Ni! Saj, kdor se hoče vrniti k naravi, lahko to stori. Nihče mu ne brani, da se ne bi odrekel stanovanju, službi, obleki in se preselil v kakšne jame. Ampak tega ne stori nihče od prerokov povratka k naravi! Njihove pridige so torej laž.
Alpinist ni dogmatik in ni prismuknjen. V njem deluje tudi njegov »jaz«, ta pa pravi: mar smo zato skozi tisočletja stremeli k napredku, da ga sedaj zavržemo? Mar nismo člani človeške družbe, organizirane človeške družbe, mar nimamo svojih pravic, in obveznosti do nje? Ali niso znanost, tehnika s svojo standardizacijo, racionalizacijo, organizacijo itd. ravno sredstvo za ohranitev življenja, življenja, h kateremu je stremel človek tudi še takrat, ko je bil pračlovek?
Ni torej povratek k naravi tisto, kar naj bi bilo bistvo alpinizma, pač pa vračanje: v naravo, to se pravi, vzpostavljanje skladnosti, ravnotežja med obema deloma človekove duševnosti, med civiliziranim, osebnim elementom in divjim, pračloveškim. To, v enakomernem ritmu se ponavljajoče vračanje v naravo in iz narave zopet v človeško družbo, to je normalen, zdrav način alpinistovega življenja. S sodobno besedo povedano: rekreacija, osvežitev za nadaljnje delo v človeški družbi.
Pri vsem tem, seveda, ni odločilen estetski moment. Ne gre za iskanje lepot gorske narave, temveč gre za telesni napor, za boj zoper silo težnosti, torej je športni moment bistven. Ce se temu pridruži še estetski — to se dogaja takorekoč stalno, je v redu. Toda vedeti je treba: vzpon brez fotografije je še vedno alpinistično dejanje, fotografija brez vzpona pa nima z alpinizmom nič skupnega.
Slika o Jalovcu iz Planice ima lahko veliko estetsko vrednost, alpinistično je pa vsekakor pomembnejša slika o Planici, napravljena z vrha Jalovca.
Še dve razmejitvi.
Prvič, katera sredstva sme uporabiti alpinist, da se še lahko šteje njegov vzpon za alpinistično dejanje? (ena skrajnost je: plezati slečen in brez vseh sredstev, druga skrajnost je vožnja z žičnico).
Po mnenju tedanjih skalašev bi to mejo tvorila zmogljivost ene naveze. Naveza sme vzeti s seboj vse, kar zmore. Ne sme pa en dan zabijati kline, pa se vrniti, kak drug dan pa po teh klinih nadaljevati vzpon. To bi že bil vzpon po nadelani poti, ne pa več alpinistično dejanje.
Drugič, do kdaj, to se pravi, do katere starostne meje naj zahaja alpinist v stene?
Odgovor: do smrti. V tem je ravno bistvo te ideologije. Pristaši prvenstvenih vzponov so po nekaj letih, točneje, potem, ko so mislili, da so si nabrali zadosti lavorik, prešli v likvidacijo in opustili alpinistiko. To pa je po ideologiji alpinistične dobe bilo nezdravo in sramotno. Stremljenje po alpinističnih doživetjih je izraz človekove življenjske sile, zato, dokler ta življenjska sila traja, toliko časa tudi vzponi ne smejo prenehati.
C. ORGANIZACIJSKA NAČELA IN DELOVNE METODE
1. Načelo enotnosti, discipline in aktivizacije
Klub Skala mora biti zaključena skupina ljudi z istimi nameni in enakimi nazori. Med seboj morajo biti te osebe povezane v disciplinsko celoto.
Do tod se načela te dobe ujemajo z nazori profesorja Ravnika iz let 1926 do 1928. Razlika je pa v tem, da alpinistična doba ne pozna groženj, ultimatov in kazni, temveč se ustvarja disciplina in enotnost z delom.
Razmerje med vodstvom oziroma vodilnim funkcionarjem ter člani sloni na delovnem programu. Prva dolžnost vodilnega funkcionarja, n. pr. načelnika tehnične sekcije, je, da izdela tak delovni program, ki bo v skladu z namenom kluba in ki bo pritegnil tudi člane. Odbor, funkcionar, ne sme spraševati članov, kaj naj se dela in kako naj se dela (kot se je to v prejšnjih časih ponovno dogajalo), temveč si mora biti na jasnem, kaj hoče in kako bo treba to izvesti. Če tega ne ve, naj odstopi.
Program naj bo tak, da zajame (v načelu) vse članstvo in zato je tudi treba delo razdeliti med vse člane. Prav pri prevzemanju in izvrševanju posameznih delnih nalog, ki v svoji celokupnosti sestavljajo celotni klubov program, se ustvarja enotnost v klubu, delovna disciplina in organizacijska morala.
Pri vsem tem je glavno sredstvo aktivizacija vsakega posameznega člana.
Skladno s temi načeli je bilo v alpinistični dobi toliko akcij, da so člani bili enakomerno obremenjeni, pritegnjenih je bilo v enem letu 55 %, pozneje še celo 80 %. To so tako visoka števila, da se v prejšnjih dobah o njih niti mislilo ni. Zato, da odstotek ni dosegel 100 %, je, kot smo že povedali, razlog v tem, da so nekateri člani živeli izven Ljubljane, celo izven Slovenije, drugi n. pr. žene aktivnih članov, so pa bili takorekoč nedotakljivi, to se pravi, bilo je primerno, zadovoljiti se s tem, da delajo vsaj drugi člani — njihovi možje.
V tej dobi je Skala opravljala vse akcije skoraj izključno z lastnimi močmi. Ne toliko zaradi varčnosti kakor bolj iz vzgojnega razloga. Kdor je bil n. pr. določen za predavatelja na alpinistični šoli, se je dobro pripravil vnaprej. S tem je klub imel tri koristi: prihranil si je izdatek, član se je poglobil v določeno področje, zrastla je pa še samozavest članstva ter njegovo zaupanje v klub.
Delo se je opravljalo kolektivno, to se pravi: predvsem je veljalo načelo, da so vsi člani enakopravni in enakovredni. Zato se je zelo pazilo na to, da pri debatah nihče ni drugega »zabijal« ali ga drugače podcenjeval. Naj je debater govoril še tako slabo, poslušali so ga in na glasovanje se je prišlo šele, ko so bila mnenja že razčiščena. Večinoma so si pa že bila mnenja tako enotna, da glasovanje niti potrebno več ni bilo. Med člani so bili nekateri slabi govorniki. Te so večkrat določili za voditelje sestankov in poročevalce, prej jih pa poučili, kako naj nastopajo. Vse to zaradi tega, da se ti člani otresejo občutkov manjvrednosti ter da si pridobijo rutino pri organiziranem delu.
Dalje se je kolektivizem kazal pri opravljanju del, na primer predavanj. Za isti dan in isto snov so bili določeni celo po trije predavatelji (n. pr. za ideologijo: Šenk, dr. ing. Zumer in dr. Škerlak). Vsak je povedal svoje, nato je sledil pogovor.
2. Kadrovska politika ali načelo stotih članov.
Stališče do novih članov je bilo ravno nasprotno kot pred desetimi leti. Svoj čas je veljalo geslo: pozor pred novimi člani, sedaj pa je povprečen novinec postal celo središče klubskega dela.
Izkušnje so pokazale, da je vsak član spočetka neroden, potem se razživi, organizacija se oplaja ob njem, nato se izčrpa in postane zavora. Zato je stalna fluktuacija, izmenjava članstva, postala načelo. Osrednji klub naj bi imel stalno sto članov. Seveda, če je kakšen več ali manj, to ni nič hudega, ampak v načelu naj bi to število bilo stalno, to se pravi, kolikor pride novincev, toliko se starih črta po načelu: delaš ali greš. Kajti to naj bi bil kriterij: sodelovanje v klubu, izvajanje klubskega programa. Seveda je prvi, pa tudi drugi korak, vabilo k sodelovanju; če pa le ni odziva, potem ni popuščanja; zato so bile v tej dobi najhujše čistke v zgodovini Skale. Na eni sami seji je bilo črtanih 25 oseb, to se pravi, skoraj četrtina vseh članov. To seveda ni bilo nevarno, ker je zaradi velike propagande bil priliv novincev, in sicer odličnih novincev, zelo velik. Take občasne čistke po vedno strožjem kriteriju so bile v načrtu vse dotlej, dokler se ne bi dosegla izločitev vseh tistih članov, ki se za delo več ne zanimajo.
Značilno za razmerje do novinca je bilo tole: Dokončno so bile odpravljene turne kontrolne pole (3. maja 1940). Takoj ob nastopu novega načelnika (19. X. 1939) je bila odpravljena zahteva, da morata za novinca jamčiti dva člana. Sprva se je ta zahteva prenesla na konec preizkusne dobe, to se pravi, dva člana sta morala potrditi, da se je med preizkusno dobo obnesel; pozneje je bilo opuščeno tudi to. V nova pravila je prišel samo stavek: »člane sprejema upravni odbor«. Formalna preizkusna doba je bila odpravljena, namesto nje pa uvedena dejanska preizkušnja in zlasti vzgoja novega člana v določeni smeri. Pač pa sta bili uvedeni dve novi obličnosti: prvič, novega člana je na občnem zboru predstavil tajnik kluba, nato mu je predsednik javno pripel znak. Če je pa od sprejema do naslednjega občnega zbora bilo le predaleč, je lahko pripel znak predsednik vpričo vsaj treh starih članov.
Skala je v alpinistični dobi bila predvsem vzgojna organizacija. Zato med sebe in novinca ni postavljala nobenih papirnatih ovir, nobenega matrikularja niti personalne mape. Pač pa je novincu dala roko, toda njegove roke ni več izpustila: vodila ga je, dokler se ni vključil v kolektiv kot enak med enakimi. Predvsem je bil novinec poslan takoj v alpinistično šolo. Če pa te trenutno ni bilo, so ga dodelili starejšim članom, da je hodil z njimi v stene, hkrati pa sodeloval v kaki akciji. Vendar to sodelovanje ni bilo obvezno, raje so videli, da se novinec izživlja v gorah in v alpinistični šoli ter se podaja v organizacijsko delo šele, ko je bil v gorah že primerno vzgojen.
3. Načelo brezplačnosti
V organizacijah z idealnimi nameni je pohlep po denarju največji sovražnik delovne discipline. Tega so se v Skali te dobe dobro zavedali, kakor tudi tega, da je največje bogastvo vsake organizacije volja članov do dela. Zato je veljalo načelo, da je najlepše plačilo za delo v klubu veselje nad uspehom. Temu se lahko doda javno priznanje, včasih celo kako skromno darilo s pisanim posvetilom. Dajali so, pa le redkokdaj, posamezne izvode Našega alpinizma. S tem načinom so bili vsi zadovoljni. Vsakogar je veselilo, da so njegovo mnenje in njegovo delo upoštevali, na denarno plačilo še pomislili niso.
