Kot otroka ga je vojna prisilila, da je pobegnil v Italijo, danes pa uresničuje projekt za svojo domovino – »Odločil sem se, da se vrnem živet v Srebrenico.«
»Nismo le študenti zgodovine, ampak smo – predvsem – pisci zgodovine,« pravi mladi ustanovitelj »Srebrenica, mesto upanja,« pobude, ki se ni rodila za spomin na preteklost, temveč za gradnjo prihodnosti. Trideset let po genocidu nad 8372 bosanskimi muslimani se Mujičić sprašuje: »Kje smo naredili napako? Rekli smo ‘nikoli več’, zavezali smo, se dokumentirali, institucionalizirali, … Pa vendar se te stvari še vedno dogajajo: danes v mnogih drugih delih sveta z enako dinamiko, s posegi, ki vedno pridejo prepozno.«
»Danes se zdi, da Srebrenice ni več, zagotovo ne tako kot leta 1991, ne po tistih treh letih obleganja. Od takrat, ko govorimo o mestu, ne govorimo o številu prebivalcev, temveč o številu mrtvih; katerih trupla še naprej iščemo in jih je zdaj daleč več kot tistih, ki so se vrnili tja živet.«
Vendar so se po vojni nekateri ljudje odločili za vrnitev v Srebrenico. V začetku 2000-ih so se vračale predvsem vdove žrtev, ki so jim pomagale številne humanitarne intervencije mednarodne skupnosti. Nekatere so potrebovale dlje časa, a so se vrnile in ostale. Takšen je bil primer Irvina Mujčića, ki je kot otrok doživel vojno.
Irvin Mujčić se je rodil leta 1987 v Srebrenici. »Do leta 1992 sem imel povsem normalno otroštvo kot vsak drug otrok,« pravi. »Potem pa je razpad Jugoslavije vse spremenil.« Irvin je bil pri komaj petih letih prisiljen pobegniti z mamo, sestro in bratom, medtem ko se je oče odločil ostati: »Takrat sem ga videl zadnjič.« Njegovega trupla ne bodo nikoli našli.
Začel se je eksodus: najprej begunsko taborišče v Bosni, nato tajni pobeg na Hrvaško. Nazadnje se je Irvinova družina vključila v mednarodni program za begunce, ki jih je pripeljal v Italijo. Ko je izvedel za cilj, je povedal, da o tem noče slišati: »Ves čas sem govoril: ‘V Italiji so vsi mafijci, vsi so nevarni ljudje!’ Si videla filme, mama?«
Program, ki je potekal v sodelovanju z združenjem, aktivnim na območju Brescie, je Irvinovo družino popeljal v majhno vasico Cevo v Valcamonici na nadmorski višini 1100 metrov, kraj podoben njemu domačemu goratem območju. Ko so prispeli, jih je čakala mestna godba: »Vse se je zdelo nadrealistično,« se spominja Irvin. Cevo je bil njihov dom 12 let.
Nato se je Irvin preselil v Rim, kjer je študiral filozofijo na univerzi Sapienza. Tam je začel kariero kulturnega mediatorja za romsko skupnost in sčasoma delal na projektih z Evropsko komisijo. Leta 2014 pa je ubral drugačno pot: »Kariero sem pustil, da bi se vrnil živet v Srebrenico.«
Od takrat Irvin v svojem domačem kraju, ugnezdenem med rekami in gorami, izvaja aktiven spominski projekt: »Srebrenica, mesto upanja, «. Ne zato, da bi obeležil preteklost, temveč da bi gradil prihodnost. Sam pravi: »Nismo le študenti zgodovine, ampak smo – predvsem – pisci zgodovine.« Projekt se je rodil iz ideje o promociji pohodniškega turizma v občini Srebrenica v kanjonu Drine z dvema glavnima ciljema:
– Predstaviti Srebrenico z drugačne perspektive onkraj vojne, genocida in obiska spomenika v Potočarih s pohodništvom in občasnimi postanki v majhnih vaseh ob poti: spoznati območje in njegovo zgodovino iz prve roke od domačinov, ki se pogovarjajo za mizo, prigriznejo ali popijejo kavo.
– Ustvariti nekakšno majhno gospodarsko gibanje. V teh vaseh se je ohranil enak način bivanja na zemlji kot pred dvema generacijama; oranje zemlje z voli in ročno molzenje krav. Očitno so se ljudje, ker je bilo območje popolnoma izpraznjeno, trudili prodati svoje izdelke, pa niso imeli trga. Mislili so, da bo trajnostni turizem njihovemu delu ponudil prodajno mesto, majhen trg, ki bi lahko zagotovil ne le preživetveno plačo, temveč tudi majhen presežek.
Občina Srebrenica je precej velika, približno 340 kvadratnih kilometrov, in hkrati zelo razseljena: trenutno tam živi morda 5000–6000 ljudi. Pred vojno je na istem območju živelo približno 37.000 prebivalcev. Srebrenica ima približno 1000 prebivalcev; preostalih 4000 je razkropljenih po 27 vaseh, od katerih je najbolj oddaljena približno petdeset kilometrov. Kot stranski učinek vojne je prišlo do splošnega “ponovnega divjinstva”: prej obdelana območja so zdaj v bistvu v celoti gozd.
Irvin, živi v majhni vasi 12 kilometrov od glavnega mesta Srebrenice v dolini reke Jadar, vzporedno z reko Drino: ravni kotlini, ugnezdeni med hribi. Pred vojno je bila to majhna vas, v kateri je živelo približno trideset ali štirideset ljudi. Leta 1995, po padcu Srebrenice, je bila popolnoma uničena. Odločil se je, da tukaj kupi parcelo in zgradi eko vas ugnezdeno sredi gozda. Stavbe, ki so jih zgradili, so v celoti iz lesa, z uporabo tradicionalnih gradbenih tehnik tega območja, predvsem s prepletanjem tramov brez uporabe žebljev in tako naprej …
Samuele Doria – ildolomiti/altra-montagna
