Nekatere intervencije v gorah se človeka globoko dotaknejo. In včasih mora miniti veliko let, da čas zgladi robove bolečih spominov ter pusti, da nastane zapis — iskrena zgodba o življenju, upanju in človečnosti.
Več kot petnajst let je minilo od dneva, ki ga gorski reševalec Jernej ne bo nikoli pozabil. Spomin nanj se mu prikrade nepričakovano — med vožnjo v službo, ob reševalni akciji, med kolesarjenjem ali po napornem vzponu na gorski vrh. To je spomin, ki ga ne zanima urnik, temveč srce.
Tistega dne je bilo sobotno pomladno popoldne — maj v vsej svoji cvetoči lepoti. Po kosilu in kavi je zvok pozivnika zarezal v miren dan: “Padec plezalca – zbor v bazi.” Jernej se je preoblekel, zagrabil opremo in se odpeljal do zbirnega mesta. Skupaj z reševalci se je z modrimi lučmi in sireno odpravil proti kraju nesreče, kjer je plezalec padel več deset metrov in negibno obležal pod steno.
Med vožnjo je bilo jasno: čas teče prehitro, življenje morda že odteka. Aktiviran je bil tudi helikopter, letalec in zdravnica. Teren je zahteval še peš dostop — Jernej je s kolegom prevzel nosila in se zagnal v breg. Ko je kolega zaradi napora izbruhal kosilo med tekom, nihče ni ustavil. Saj je šlo za življenje.
Zvok helikopterja je dal upanje. Klici plezalčevih prijateljev jih usmerjajo. In v mislih je že podoba — fant, ki po rehabilitaciji prinese hvaležno pivo na postajo. A ko so pritekli pod steno, jih je pričakala kruta tišina: fant ni dihal.
Oživljanje se je začelo. Prijatelji so se umaknili, reševalci so zamenjevali stiske, vpihe, upanje. Trideset, dva. Trideset, dva. Vse do trenutka, ko je zdravnica z rahlim prijemom in tihim odkimanjem povedala, kar nihče ni hotel slišati: smrt.
Umrl je mlad fant — pod steno, ki mu je pomenila strast in veselje. V objemu narave, ki je bila tisti dan lepa, a neusmiljena.
Tišina je zakričala v pomladno popoldne. In nato — mobilni telefon v Jernejevem nahrbtniku je z zvonjenjem pesmi »Pozitiv vabrejšan« prebil to tišino. Skoraj preveč optimistično. A morda je bil ravno ta zven opomnik: da je kljub vsemu vredno živeti, upati, spominjati se, da so tudi v najtežjih trenutkih svetli toni.
Helikopter je odpeljal telo, reševalci in prijatelji pa so se tiho vrnili v dolino — vsak z razmišljanjem, žalostjo… in kančkom pomladnega upanja.
Naslednji dan je Jernej praznoval rojstni dan. A misli so bile pri tistem fantu, ki svojega ne bo mogel nikoli več.
