Tovariš, 31. december 1948, št. 53
Človek je toliko star, kolikor se starega počuti.
Prav tistega dne, ko so ljubljanske osnovne šole dobile od MLO prve sani za šolsko telesno vzgojo, sem imel nalogo, govoriti zbranemu učiteljstvu o zimskem športu. Na ulici sem videl srečne obraze pionirjev, ki so nosili nove sani, prav take, kakršne so imeli v pogojih nekdanje kapitalistične družbene ureditve samo otroci bogatinov. Tudi zame je bil to važen dan: shrambe šolskega telovadnega orodja so dobile nekaj novega, mladini silno prikupnega – lepe, nove sani! Nekoč si videl v teh shrambah samo dolgočasne palice in železne ročke, zdaj pa bo imela vsaka šola v Ljubljani tudi po pet sani. Dober začetek! Nekoč bo še več sani, nekoč bodo prišle v te shrambe tudi smuči in drsalke. V nekaterih naših gimnazijah jih že imajo.
Moja naloga je bila, da bi tovarišem in tovarišicam, ki delujejo v osnovnih šolah, dal nekaj praktičnih nasvetov za zimsko telesno vzgojo na planem. Računal sem z dejstvom, da je veliki večini starejših učiteljev sankanje, smučanje in drsanje nekaj, kar jim je že močno odmaknjeno, česar morda nikoli gojili niso. Nekoč v učiteljskih šolah niso prirejali smučarskih tečajev, kakor jih prirejajo dandanes, tudi za populariziranje drsanja in sankanja niso merodajni ničesar storili. Šola preteklosti ni gradila na ljubezni otrok do zimskih športov.
Spomnil sem poslušalce na drsanice, ki jih opažamo v zimskih mesecih v bližini šol, spomnil sem jih na radost, ki zavlada, ko pade prvi sneg, zlasti pa na srečo tistih otrok, ki imajo kakršno koli zimsko športno orodje: smuči, sani ali drsalke. Potem sem jim govoril o lastnosti naprednih pedagogov, ki so ne glede na leta pripravljeni izboljševati svoje učne metode in sprejemati nove izkušnje. Neprestano se moramo učiti, neprestano moramo biti iskreno pripravljeni sprejeti kaj novega. Sani pomenijo za našo šolsko telesno vzgojo napredek, pomenijo velik korak naprej.
Na obrazih ljudi, ki jih zaradi njihovega napornega dela visoko cenim, sem razbral misli o predsodkih. Marsikdo je mislil, da je prestar za to. Pri nas res ni navada, da bi se stari ljudje drsali, sankali ali smučali. Ni še navada, vendar poznamo nekaj telovadcev, športnikov in planincev, ki se jim kar nič ne pozna, da jih imajo že precej čez petdeset in več. Naštel sem poslušalcem nekaj primerov starih športnikov. Nekoliko obširneje sem govoril o Ivanu Vidmarju, bivšem ravnatelju glavne pošte v Pulju, ki se je uvrstil med planince, potem ko je po petdesetih letih službovanja stopil v pokoj. Prvič se je vzpel na vrh Triglava, ko je bil 75 let star, potem pa je resnično užival v planinstvu in v težkih turah še štirinajst let. Primer planinca Vidmarja se mi je zdel dovolj tehten, da bi dal poguma tistim tovarišem in tovarišicam, ki bi morda menili, da je za štiridesetletnega človeka prepozno misliti na zimske športe.
Znamenitega starega planinca Ivana Vidmarja nisem osebno poznal, pač pa sem bral o njem v Planinskem vestniku. Po predavanju pa me je presenetila tovarišica, ki je pristopila in rekla: »… Njegova hčerka sem. Vse, kar ste povedali o njem, je točno.« Tako sem dobil do Vidmarjevega spisa, ki ga hranim med najdragocenejšimi, še več zaupanja.
Naj vam pripovedujem prav zdaj okrog Novega leta o njem, starem planincu, in o drugih zgledih, ki potrjujejo, da je človek le toliko star, kolikor se starega počuti.
»V 89. letu sem napravil pač zadnjo turo v Triglavsko pogorje …«
V spisu, ki ga je objavil Ivan Vidmar v Planinskem vestniku (1940, št. 9, str. 254) pripoveduje, da v njegovi mladosti še niso poznali planinstva kakor dandanes, sicer pa tudi kot uradniki niso imeli rednih dopustov. Pred upokojitvijo je bil le enkrat na Golici in dvakrat na Učki gori, pravi »gorohodec« pa je postal šele tedaj, ko je po petdesetletnem službovanju stopil v zasluženi pokoj.
Z rednim planinstvom je začel Vidmar v svojem 73. letu. Najprej je obiskal Kamniške planine, leto pozneje pa Golico, Stol in Begunjščico. V 75. letu je šel v družbi dveh turistov prvič čez Prag na Triglav, vrnil pa se je na Kredarico, Velo Polje, Uskovnico in Bohinjsko Bistrico. Hoja na visoke gore mu je očividno ugajala, saj je šel leto pozneje že sam na Triglav. Takole pripoveduje: »Odslej sem hodil vsako leto enkrat na Triglav; če je bila megla ali dež pa le do Kredarice.«
V mladih letih je Vidmar telovadil, na stara leta pa je opravljal vedno težje ture. Med njimi tudi takšne, ki si jih je malokdo od sodobnikov privoščil. »V 82. letu sem šel peš iz Ljubljane na Triglav, in sicer čez Dobrovo, Horjul, Gorenjo vas, Blegoš, Železnike, Sorico, Bohinjsko Bistrico, Srednjo vas, Uskovnico, Kredarico in na vrh. – Kot 84 letnik sem se vrnil sam peš s Triglava v Ljubljano.«
Tako bi lahko naštevali njegove nadaljnje planinske podvige, ki so resnično edinstveni. Leto za letom je hodil v gore, zdaj v Julijske, zdaj v Kamniške planine. Toda naj pripoveduje sam še o svojem zadnjem potovanju: »V 89. letu sem napravil pač zadnjo turo v Triglavsko pogorje. Šel sem iz Bohinjske Bistrice čez Srednjo vas, Uskovnico, Konjščico do Vodnikove koče. Drugi dan na Kredarico. Ker je bil Triglav v megli in se je pripravljalo k dežju, sem se vrnil v Vodnikovo kočo in tu prenočil. Čez noč je deževalo, zjutraj se je malo zvedrilo in sem se napravil dopoldne na povratek v Bohinjsko Bistrico; komaj sem bil dobro uro na poti, je zopet začelo deževati. V Uskovnici sem malo vedril, iz čevljev vodo izlil, v čevlje vložil nove vložke, obul sveže, suhe nogavice in šel naprej proti Srednji vasi, skoro vso pot v dežju. Posledica te ture je bila pljučnica, ki sem jo pa – hvala bogu – srečno prestal; vendar nisem več tako odporen kakor prej. Svojo devetdesetletnico sem mislil obhajati vrh Triglava; škoda, da mi je lanska pljučnica to veselje prekrižala; to leto bom moral Triglav menda le od daleč pozdravljati.«
Dr. Josip Tominšek poroča o znamenitem starem planincu še to, da je bil pravljično priden in vesten, vnet lovec in dober tenorist. Kot takega so ga odvedli Italijani l. 1919. v internacijo na Sardinijo, kjer je hudo zbolel. Po osmih mesecih so ga, povsem oslabelega izpustili. Potem je služboval pri poštnem ravnateljstvu v Ljubljani še tri leta. Leta 1922. so ga upokojili, potem pa je hodil v gore še 17 let. Med okupacijo je umrl.
Prav je, da so nam primeri izrednih planincev in športnikov znani. Dramijo nas iz vsakdanjosti, iz okorelih navad, vlivajo poguma, vabijo k posnemanju. Če beremo o tako imenovanih starcih, ki z veseljem obiskujejo Triglavsko pogorje in mislijo celo na to, da bi 90 letnico slavili vrh Triglava; če beremo o petdesetletnikih, ki z lahkoto vrtijo veletoče na drogu; če mislimo na 78 letnega zdravnika, ki se utrjuje s tem, da na Donavi led razbija in se tako koplje; če vemo za 49 letnega atleta, ki je zmagal na lahkoatletskih tekmah v skakanju v višino z rezultatom 1.79 m; če nam je znan zgled nekega upokojenca, ki je v 90. letu izpolnil normo iz plavanja za fizkulturni znak, ali na pr. za 73 letnega moža, ki se je udeležil crossa na 4000 metrov, tedaj tem laže verjamemo, da je človek toliko star, kolikor se starega počuti.
Naj končam: Vsi tisti, stari 40 ali 50 let in čez, ki mislijo, da niso več za telovadbo, planinstvo in šport, so v zmoti, ker so prezgodaj položili orožje. Primer častitljivega planinca Ivana Vidmarja naj jih bodri k optimizmu, k dejavnosti. Konec koncev je le res, da je od dobre volje, od trdne volje in od pameti v veliki meri odvisno, ali bomo na stara leta samo še betežni, ali pa bomo lahko še vedno delali in uživali. Tudi v zadevah zdravja je človek »svoje usode kovač«. Toliko kot voščilo za zdravo novo leto!
D. U.
