Ciril Praček: Takrat sem prvič spoznal novega sovražnika v steni. Poleg tiste sence, ki te nevidno spremlja in ki jo samo slutiš v svoji bližini, kako čaka na napačni oprimek ali stop, poleg mraza, utrujenosti, strahu, težavnih stopenj, noči, pomanjkanja kondicije, preudarnosti, sem spoznal še žejo in vročino v steni.
Tiste dni je radio javljal pri vremenskem poročilu dan za dnem: »V višinah. doteka nad naše kraje zelo topel zrak«. Mesec avgust, dan lepši od dneva. Zmenili smo se, da gremo za spremembo v Špik, ki je od naših plezalcev razmeroma malo obiskan, čeprav se bo vsak plezalec odkril pred to silno steno, ko jo bo spoznal. Klobuk dol pred Jesihovo in Lipovcem, ki sta preplezala skalaško smer v Špiku pred mnogimi leti (1931). To smer smo vzeli na piko. Mihela, Peter in moja malenkost.
Vstali smo ob poltreh zjutraj v Koči v Martuljku in že smo krevsali v temi čez debla in kamenje po bližnjici na pot pod Srce. Šele na okrešlju Pod Srcem se je zdanilo. Nekam težko smo hodili, prepotili smo se že do pod Srca.
»Nekam zagatno je,« je tožil Peter in brisal znoj s čela. Mihela ni imela navade tožiti, šla je brez besed ob strani.
Pri vzponu na srce je pritisnilo prvo jutro sonce. Kopal sem se v znoju. »Peter, tale vročina mi ni všeč, vlečem se kot mula, kaj bo šele opoldne.«
»Rekel bi, da bo morda stena takrat že v senci,« je odvrnil Pjer. Mišel brez besede. Že davno sem slekel srajco, nahrbtnik je pil znoj. Vrh Srca smo se navezali. Dve nylonki po 35 m, dobri, močni zeleni vrvi. V nahrbtniku mi je počivala še 50 m perlonka, 6 mm, pomožna vrv.
»Izbiraj senčne kamine,« mi je še naročil Peter, preden sem se pognal v boj z goro. Da, da, le izbiraj, toda teh v začetku ni in tako je sonce neusmiljeno pilo vodo iz nas. Vlekli smo se brez prave volje in izgubljali na času.
»Voda, voda!« Skoraj bi rekel, da sem zatulil te besede.
Izpod snega je curljala voda in se izgubljala v steni.
Napolnili smo vse čutare, ki so bile že lep čas prazne in se napili hladne vode. Toda 100 m naprej sem imel že zopet suho grlo. Popolnoma nov občutek, ki ga še nisem okusil v življenju. Suho grlo, brez sline, tako suho, da občutljiva vrhnja plast poka in povzroča bolečine.
Isto je občutil Pjer. Toda Mišel se je pokazala kot pravi fenomen. Niti ni občutila nobene posebne žeje niti ni zaradi nje trpela. Njeno čutaro sva napolnila s Pjerom, toda imel sem ves čas občutek, da ima Miša izredno voljo, da se zna obvladati v najtežjih razmerah. Kako vendar ne bi občutila žeje, ki sva ji midva podlegla, oba dobro trenirana, in kakor pravi Žuro, prekaljena alpinista. Nisem ji mogel verjeti,
Prišli smo do višine Dibonove police. Tu se obrne skalaška smer v strm kamin, ki ne zasluži imena kamin, strm je in le bolj podoben črti s svinčnikom po steni. Toda čeprav previsen, ima sem in tja zelo dobre oprimke in stope.
»Nobenih klinov,« sem potožil, ko sem pričel borbo s strmino.
»Plezal sem že to smer,« je zatrdil Pjer, »brez skrbi nadaljuj, je že prav.«
Potegnil sem se za celo dolžino navzgor. Nato sem pustil Pjera naprej. Komaj sem čakal, da zapleza. Bolel me je vrat, ko sem gledal za njim. Po tem ločim težavnostne stopnje v steni. Če me boli vrat, kadar gledam navzgor za tovarišem, tedaj vem, da je to vsaj peta težavnostna stopnja. Mestoma je stal široko razkoračen, dokler ni izginil za robom.
»Klin,« je javil, še celo dva.« Vpel je in naju varoval. Stena se vrh kamina na videz zapre, je neprehodna. V levo bomo prečili za dolžino ali nekaj manj, potem zopet navzgor,« je odločil Pjer in že prečil v levo.
Tisti navzgor ni bil lahek, toda Pjer ga je zmogel. Zopet smo se zbrali pri klinu. Od tu do značilne police pod skalaškim stebrom ni bilo težav, vodil sem brez napora. Tu se ločita dve smeri, ki imata do sem isti vstop. V levo naprej po polici se pride pod skalaški steber, v desno po polici se pride v vstop za smer Debeljakove.
Šli smo po lepi skoraj meter široki polici v levo. Počivališče. »Poglej konservo,« se je oglasil Pjer. V njej je bilo do roba vode.
Gledali smo drug drugega. Ali naj popijemo to rjasto deževnico? »Brez skrbi, ni strupena,« je omenila Mišel.
»Ne,« sem mukoma stiskal besede skozi izsušeno grlo, »dokler imamo še kaj v čutari, ne bomo pili take. Pijta samo toliko, da omočita izsušeno grlo, čuvati moramo vodo, imam vtis, da nam bo zmanjkalo časa, ker se tako počasi vlečemo naprej,« sem še dodal, preden smo po malici krenili naprej. Na uri je kazalo že štiri popoldne.
»Tri ure nimamo več kaj plezati,« je omenil Pjer.
Zastavil sem naravnost navzgor in se precej izmučil čez gladke plati. Kje si elegantna plezarija, kje si lahkotno, prožno gibanje, kakor panter na lovu; vlekel sem se, reva, kakor pretepen mezek čez težke previse in ves zasopel naslanjal čelo na skalo, da bi ga ohladil. Tu bi rabil lestvice, toda nisem jih imel.
Peli so klini.
Zopet me je zamenjal Pjer. Potegnil se je po kaminu do balkona. Kakor prižnica, tako je izoblikovan ta balkon. Velika skala se je odtrgala in zagozdila v kamin, za skalo se je nabral grušč in izoblikoval ravna tla. Trije bi lepo spali na ravnih tleh.
»Pjer, ura je že šest, ne bomo prišli skozi«, sem ugotovil.
»Brez skrbi, nimamo več dve uri do vrha in že je hitel vpenjati lestev v klin daleč nad seboj, tako da mi je stal na rami. Algasta skala, težavna zadeva. Vedel sem natančno, da ne bomo do teme skozi.
Prvi metri z balkona solidne skale, nato zelo slaba skala za dve dolžini in ustavili smo se pod težkim previsom. Bila je noč. Prižgal sem z velikim strahom drobno svečko, kratek konec. Vedel sem točno, kaj bo izzvala ta drobcena lučka v gornjesavski dolini. Toda brez luči nisem mogel urediti prostor za bivak. Že dolgo nosim v steno s seboj jekleno konico, s katero si izbijem oprimek, če ga ni. S tem orodjem sem najprej Miši iztolkel sedež za silo, nato še sebi. Pjer se je stisnil pod previs, se pribil in privezal na kline k steni. Zabil sem par klinov za Mišel in zase, dal nylonsko pregrinjalo Miši, sam sem se zavil v kratko nylonsko pelerino.
Med tem časom je drobcena lučka strašno kričala.
»Že dajejo signale z doline,« je strokovnjaško ugotovil Pjer. Le kdo jih kliče,« je še dodal.
Lučka je dogorevala, toda svoje je opravila.
Le kako naj tem dobrim ljudem dopovem, da ne rabim njihove pomoči. Vedel sem, da bodo dvignili vse gornjesavske reševalce. Dvajset, trideset luči, žarometov, je mežikalo v steno, kjer menda nekdo rabi pomoč.
Drobcena lučka je ugasnila.
Poizkušali smo dremati. Mraza ni bilo, toda toliko se je le shladilo, da sem slišal, kako šklepetajo Miši zobje. Tudi sam sem se kmalu tresel. Pogledal sem proti zapadu. Neprestano je nalahno pobliskavalo, tako da sem točno videl formacije oblakov. Nov strah se mi je zajedel v kosti. Kaj če se nevihta nad Großglocknerjem približa k nam?
Izgubil sem se v snu za deset, petnajst, največ trideset minut, nato me je od mrzle skale zazeblo in moral sem se nekako presesti, da sem olajšal za spoznanje otiščano mesto. Kadarkoli sem se zbudil, sem moral omočiti s požirkom razsušeno grlo.
Ob enih ponoči se je dvignila naravnost iz Vrbskega jezera luna, ščip. Vsaj tako je bilo videti. Daleč pod nami je bil ogromen. Kakor jadrnica je visel nad Vrbskim jezerom, čudna prikazen.
Ob štirih se je pričelo daniti, ob petih smo bili nared. Tedaj sem opazil na Frdamanih policah na samem vrhu človeka.
Zategel glas je spustil vsakih par minut iz sebe. Odgovoril sem mu, toda v vetru me ni slišal,
»Pusti ga,« se je razburjal Pjer.
Naskočil je previs. Komaj se je dobro razgledal v previsu, se je usula toča kamenih izstrelkov navzdol. Ne vidiš ga, samo zatuli strašno skozi zrak. Ves nebogljen se stisneš krona stvarstva k steni in čakaš, kdaj te bo preluknjal. bob K vsej sreči smo bili zavarovani s previsom. Odbijalo se je preko nas in tulilo naprej navzdol.
Pjer se je razburil, preklinjal v latinici in cirilici, toda nihče ga ni slišal. Kamenje je padalo v nerednih presledkih.
Ti dobri ljudje, ki jih je vrgla drobcena lučka iz postelje, so šli že ponoči na Špik, da bi nas rešili, toda ni dosti manjkalo, da bi oni nas pobili.
Premislil sem. Ni časa za omahovanje: Ali naprej v negotovost ali 700 m spuščanja. Nerad sem se odločil za spuščanje, toda kamenje je padalo. Pribil sem trden klin, zvezal obe nylonki. Peter se je navezal in pričel sem ga spuščati. Odločil sem se za ta način, ker sem ju tako lahko spustil 70 m v enem raztežaju. Peter se je ustavil ob koncu spuščanja, navezal sem Mišel in jo spustil do Petra. Vzel sem iz nahrbtnika drobno perlonko, zvezal vse tri vrvi in vpel drobno perlonko. Hiteti smo morali, če naj do teme opravimo vsa spuščanja in zato sem moral tvegati obtežitev pomožne vrvi. Ovil sem si Prusika v sedež med noge in se spustil navzdol. Dvakrat sem se spustil na ta način, potem me je prijel strah. Nisem več zaupal 6 mm perlonki, predaleč doli je bila lepa dolina. Spuščal sem se raje na obeh nylonkah po 35 m. Do police pod skalaškim stebrom smo bili ob dvanajstih.
Peter in Miša sta stala ob konzervi in gledala v tla. Pogledal sem konzervo. Bila je skoraj prazna.
»Peter je rekel, da ne upam piti te vode,« je rekla kakor v obrambo ali kakor da bi ji bil morda že kaj očital. »In ker sem jo upala piti, jo je pil tudi on.«
Izredno dobro je prenašala žejo. Že drugič sva izpila s Petrom njeno čutarico, to je bil menda edini požirek, ki ga je naredila iz konzerve.
»Ja, kaj sta vendar mislila, ali ne vesta, kaj je tifus, Miša, kakšna boš brez las?«
»Saj je vseeno, sedaj je, kar je, sicer je pa vprašanje, če bomo sploh kdaj prišli tu dol.«
Od neprestanega trenja so mi pordele dlani, krvavordeči žulji so popokali, še ena muka več. Najtežje je bilo spuščanje skozi kamin. Miša je že težko stala ob klinu na eni nogi, moral sem se odvezati, da sem izvedel manever zaradi zvezane vrvi skozi dva klina in plezal sem nenavezan nad stometrskim previsom. Strah mi je stiskal srce, toda eden mora izpeljati boj do konca in »heroj«, ki se je znotraj tresel, tega na zunaj ni smel pokazati.
Miša je zgubljala živce, predolgo je trajalo vse skupaj. »Pusti me, da se vržem doli, ne muči se z menoj.«
Vedel sem, da je človek v obupu sposoben storiti neumnost, zato sem instinktivno »poškilil« na njene vezi. »Vse bo v redu, samo še dolgi previs, potem bo lažje.«
Ko je bilo vse nared, je šlo hitro navzdol, le zase sem, izmučena reva, že z muko vlekel vrv nazaj navzgor. Toda človek v sili vzdrži neverjetne napore. Tedaj se je oglasil glas iz okrešlja Pod Srcem:
»Kje ste?«
»Dve sto višinskih metrov nad Srcem.«
»Ali rabite Mariner ali Gramminger?«
»Nič ne rabimo, sestopamo, samo žejni smo.«
Šli so nam nasproti, tokrat sposobni in pametni ljudje. Nekoliko nad Srcem smo se sešli, izpil sem na dušek dve čutari vode, pol ure kasneje še dve. Spoznal sem žejo.
