Tedenska tribuna, 11. september 1962 – dLib.si
IKAR mednarodna komisija za gorsko reševanje na Vršiču

Gore sicer veljajo za naravne meje med narodi, pa prav Alpe vsako poletje združujejo kar najbolj mednarodno druščino planincev. Takrat, ko gre v steni zares, govore možje različnih narodnosti isti jezik.
Vremenski preobrati, padajoče kamenje, plazovi pa tudi nevarnosti, ki so jih prinesli ljudje s seboj: neizkušenost, slaba oprema, precenjevanje lastnih sposobnosti in želja po uspehu za vsako ceno, so velikokrat vzrok, da se prijetni vzpon izpremeni v tragedijo.
Gorski reševalci prihite na pomoč. Vedno in povsod: pa naj gre za tujce ali za domačine. Gre za življenje!
Zato ima sodelovanje gorskih reševalcev vseh evropskih alpskih dežel trdno osnovo. Zato je petdesetletnica Slovenske gorske reševalne službe praznik tudi za tuje reševalce, letošnji mednarodni reševalni tečaj in zasedanje Mednarodne komisije za gorsko reševanje IKAR na Vršiču toliko slovesnejša: Tehnične izpopolnitve reševalne opreme so last vseh, zanje ne veljajo patentne pravice.
Zdravniki vseh narodnosti posredujejo in izmenjujejo izkušnje v zvezi z gorskimi nesrečami.
Jedilnica Erjavčeve koče od 3. do 6. septembra. Med slovenščino se prepleta nemščina, pa francoščina in poljščina. Na mizah zastave šestih držav. Okrog mize s švicarsko zastavico reševalcev, ki jim daje posebno veljavo predsednik IKAR-ja dr. Campell, ob francoski zastavici dvoje znanih reševalcev iz Grenobla, ob nemški pet članov bavarske gorske reševalne službe z izumiteljem sedeža za prenos ponesrečenca, Grammingerjem na čelu. Avstrijo zastopajo Innsbručani z gotovo najplodnejšim konstruktorjem reševalske in planinske opreme Wastlom Marinerjem. Italijansko zastopstvo sta dva reševalca iz Južne Tirolske, ob poljski zastavici sedi pet reševalcev, ki so na tečaju le opazovalci, saj Poljska ni članica IKAR-ja, štirideset Jugoslovanov vodi načelnik načelnik Komisije za GRS dr. Miha Potočnik.
Zdravniki reševalci se sestajajo vsako leto, tehniki tokrat šele tretjič. Leta 1948 so se srečali prvikrat in se odločili za standardno reševalno opremo, 1959. leta je bil sesta-nek namenjen predvsem improvizacijam: s plezalno opremo, ki jo imajo alpinisti s seboj, je mogoče reševati skoro ob vsaki nesreči. Letos gre predvsem za zadnji, še nedozoreli del opreme, za napravo, ki bi omogočala hitro dviganie reševalca in ponesrečenca iz stene – vitel in za radijske zveze.
Jedilnica je polna samo pri kosilu. Vreme je tako lepo, da se sestajajo možje, ki so bili tolikokrat dokazali svoje znanje, pri najtežjih reševanjih, kar na prostem. Še posebej, ker vsako dopoldne demonstrirajo svoje izkušnje v skalah.
Ko različne narodnosti predstavljajo svojo opremo ne gre za izdelke, ki naj bi si konkurirali, gre za izmenjavo izkušenj, za naj boljši izdelek, ki naj bi ga potem ko so ga vsi spoznali za takšnega, tudi vsi uporabIjali. Najbolj dozoreli del opreme dobi potem ime IKAR in letnico, ko ga je bila Mednarodna komisija potrdila, Prav v letnici je skrita želja po nenehnem napredovanju: ni zadržka, da ne bi reševalsko nosilo IKAR 1959 zamenjalo nosilo IKAR 196.
Tehničnih izpopolnitev je na pretek! Jugoslovani, Švicarji, Nemci in Avstrijci predstavijo štiri različne vitle zdi se, da ni še nobena konstrukcija do kraja dozorela. Ob nosilo IKAR 1959 postavijo Jugoslovani (konstruktor Aleš Kunaver) novo, lažje nosilo. Nove ideje, da bi bilo reševanje lažje za vse!
Težko je organizirati veliko reševalno akcijo, če niso urejene zveze. Troje različnih radijskih sprejemnih in oddajnih postaj predstavijo Jugoslovani, eno Švicarji.
»Halo Vršič, kliče Mojstrovka… Halo Prisojnik, kliče Vršič… Kranjska gora sprejema, kaj potrebujete na Vršiču…« gre skozi eter. Reševalci so se bili povzpeli na vrhove, zveza deluje s centralno postajo gorah in s tisto v dolini. Radijske postaje so v zadnjih letih zelo napredovale. So lahke, zmogljive, a še ne dovolj zanesljive. Na Vršiču so bili zadovoljni z vsemi, ki so jih bili preskusili.
Zdravniki posredujejo reševalcem nova izkušnje. Ko predava prof. dr. Derganc o oživljanju in pribije, da pomeni umetno dihanje usta na usta in masaža srca največje upanje na uspeh, nastopi ob jasi za kočo »fantom«. Tako dihanja kot masaže se je treba namreč naučiti. Zdravniki vzamejo iz kovčka Ano, jo napihnejo, da dobi prav človeške oblike. Jekleni obroč je namesto reber, da se je mogoče naučiti masaže srca; poseben barometer kaže ritem in pritiske pri masiranju. Tudi umetnega dihanja se ni mogoče naučiti pri človeku, saj ne zna igrati navideznega mrliča, Ana pa je narejena v ta namen.
Problemi in izkušnje se vrstijo druga za drugo. Za opazovalca ostane zavest, da so gorski reševalci najsodobneje opremljeni, da se lahko zanesemo na njihove sposobnosti.
Laže je preprečevati kot zdraviti!
Tisti, ki je pri ponesrečencu prvi lahko, če je tega sposoben, najbolje pomaga!
Zato ob zboru najboljših gorskih reševalcev zastavimo vprašanje:
Kaj je bilo v posameznih deželah storjenega, da bi bilo gorskih nesreč čim manj? Kako vzgajati planince, da si bodo tu di sami znali pomagati?
Predsednik dr. Campell: »Pred tremi leti se IKAR ni zastonj ukvarjal z improvizacijami. Dokazali smo, da lahko bližnji, nepoškodovani alpinisti pomagajo z opremo, ki jo imajo s seboj, v vsaki situaciji. V Švici zato v dnevnih časopisih analiziramo gorske nesreče, posebne knjižice so namenjene izobraževanju v reševanju z improvizirano opremo. Planinskemu mesečniku prilagamo posebne liste, kjer zdravnik najbolj zgoščeni obliki uči, kako pomagati pri posameznih poškodbah.
Dr. Potočnik: »Gre za ljudi! Plezalskih nesreč je pri nas le malo, zato več tistih na nadelanih poteh in na snežiščih. Treba je vzgajati zavest odgovornosti, doseči, da se bodo ljudje lotevali samo vzponov, ki so jim dorasli.
Tisti, ki je ob ponesrečenem prvi, je tudi prvi dolžan pomagati po najboljših močeh!
Planinska zveza je zato tudi izdala posebna navodila o prvi pomoči, ki jih prilaga k planinski legitimaciji.«
Wastl Mariner: »Ko smo pred 15 leti organizirali avstrijsko reševalno službo, smo mislili tudi na deseterico profesionalnih reševalcev, ki naj bi posredovali povsod. Prav je bilo, da se nismo odločili zanje: vsak planinec mora biti tudi gorski reševalec.
Posebni film videli ste ga tudi na Vršiču naj poučuje planince, kako si lahko pomagajo sami. Tako vzgajamo tudi mladino v planinskih društvih, alpiniste na posebnih tečajih.
Oskrbniki naših planinskih koč morajo vedeti o bližnjih vzponih toliko, da lahko v primeru nesreče organizirajo reševanje s planinci, ki so prav takrat v koči, jih opremijo s sodobno opremo, ki je v nobeni koči ne manjka. Ponosni smo, da postajajo velike reševalne kolone redkost in da si največkrat pomagajo planinci sami med seboj!«
Z vtisom o izrednem gorskem svetu zapuščajo evropski reševalci Julijske Alpe. S seboj nosijo spomin na plodno sodelovanje.
Odhajajo z upanjem, da bo vsa pisana druščina iz poletnih Alp nekoč znala pomagati samemu sebi, tovarišem v nesreči. Da bodo izkušnje reševalcev postale last vseh planincev.
Ante Mahkota