Zadnji čas bi bil, da se vzame potrebne ukrepe
Matajur, 16. – 31. december 1963
Velike poplave smo imeli ne samo v zadnjih letih (1958, 1959 in 1963), ampak tudi v bližnji in daljnji preteklosti – Gozdarski inšpektorat ni mogel ukreniti ničesar, ker nima sredstev na razpolago, da bi uredil hudournike
Glede na potrebo in nujnost, da se zaustavi silovitost pustošenj, ki jih povzročajo neurja, poplave, usadi in plazovi ter druge vremenske neprilike na teritoriju Julijskih Predalp (Beneška Slovenija), je »Koordinacijski odbor za preporod Furlanske Slovenije« pripravil poročilo, ki ga tu objavljamo v prevodu in ki je bilo poslano najvišjim vladnim, deželnim, pokrajinskim in lokalnim oblastem, kakor tudi vsem furlanskim parlamentarсеv.
POROČILO KOORDINACIJSKEGA ODBORA ZA PREPOROD FURLANSKE SLOVENIJE
Kar v zadetku povemo, da v naši deželi s tako pogostim deževjem — najbrž je to najbolj deževna pokrajina v Italiji in verjetno tudi v Evropi —, kjer so reke in hudourniki prepuščeni samim sebi od njihovega izvira pa do izliva v morje, ne smemo stati mirnodušni, ne da bi kaj ukrenili za odpravo tega nevarnega stanja. Julijske in Karnijske Predalpe so gore, ki potekajo med Sočo in Piavo vzporedno z Nadiško, Tersko dolino, dolino jezera Cavazzo, Arzino, Meduna, Settima in Cimoliana; s tem v zvezi jih je slavni geograf Giovanni Marinelli tudi katalogiral in imenoval ali po imenih voda (Nadiške Predalpe, Terske Predalpe, Arzinske Predalpe) ali pa po imenih gora samih (skupina Monte Cavallo) ali po imenih večjih krajev v istih dolinah.
Meseci, v katerih pade največ dežja, so november, oktober in maj; najmanj pa dežuje v jeseni, a padavine so porazdeljene nekako enakomerno skozi celo leto, razen zime, ko je padavin najmanj. Kronike nas spominjajo na največja deževja: 28. oktobra leta 1882 je v Rajblu padlo 240 milimetrov dežja; septembra 1920. leta pa je v Reziji v enem samem dnevu padlo 378,3 milimetrov, v Tolmeču pa 355,6 milimetrov dežja. Malenkostni so podatki o toči, o megli in o slani. Padanje snega pa je še bolj neenakomerno kot dež in v nekaterih letih ga tu skoraj ni, medtem ko ga pade kako leto naravnost preveč. Zelo dosti snega je zapadlo v letih 1532 in 1533, v letih 1836 in 1888 (v teh dveh letih so zabeležili naslednje višine snega: prelaz Mauria m 19,8 in 15,4; Sappada 15,5 in 14; Forni di Sopra m 18,5 in 12,4; Sauris m 11,8 in 9,3; Forni Avoltrim 7,4 in 8,4; Ampezzo m 6,1 in 6,7; Villasantina m 5,2 in 4,0. Posledica preobilnega snega pa niso samo snežni plazovi, ampak spomladi, zaradi obilice vode, ki teče po strugah hudournikov, pride do poplav, ker nimajo ti hudourniki ustreznih varnostnih naprav. Treba pa je reči, da prihaja največja škoda ne od odjuge, marveč od deževja. Vztrajen in močan dež, ki spremeni velike in male reke, hudournike in potoke v ravno toliko strašnih uničevalnih strumentov, in včasih, kadar zaloti človeka nepripravljenega, povzroča tudi smrt. Deževnica povzroča tudi, da se trgajo z gora plazovi in usadi, ki so včasih majhni včasih pa tudi ogromni.
Kar se tiče plazov moramo povedati, da so se trgali že v prazgodovinskih časih, posebno pri »Passo della Morte«, imenovan tako prav zaradi hudih nesreč, ki so jih tu povzročali plazovi. Pozneje (leta 1692), to v toliko, da navedemo kak primer, plaz ni odnesel samo vasi Borta — bilo je 152 mrtvih — ampak je celo zaustavil tok Tilmenta in ustvaril jezero, ki je potem obstojalo več kot sto let. Kar pa zadeva usade, je bil najhujši v 19. stoletju (1851) oni v Cazzaso.
Velika nesreča se je dogodila leta 1908, katere posledice je utrpela vas Prosnid, ki leži v Gornji Nadiški dolini in sicer v komunu lipana. Takrat je velikanski snežni plaz odnesel kar cel zaselek in kar je bilo najhujše je povzročil smrt sedmim osebam; nekaj podobnega se je dogodilo leta 1952 tudi v Dreki na pobočju Kolovrata. Tudi tukaj je bilo nekaj človeških žrtev in porušenih hiš. Prav to zadnje neurje, ki se je z vso tegobo zagnalo nad Furlansko Slovenijo, je prineslo na dan ta veliki in zaskrbljujoči problem, ki ne obstoja od danes, temveč od zmeraj. Neurje je zajelo iznenada, v snu, v zgodnjih jutranjih urah 5. novembra 1963 in preplašilo vse prebivalstvo področja Julijskih Predalp; nekateri ljudje so se umaknili v višja nadstropja, na podstrešja in kakšen je iskal zavetja na gričih, kamor ni segala voda. In v tistih dramatičnih momentih je bilo malo takih, samo najpogumnejši, ki so se trudili, da bi kaj rešili: morda kokoš, ovco, prašiča ali kravo. Ta preplah in obup so povzročile reke Lerada, Grivò, Reklužana, Malina, Aborna in Arbeč, ki so strahovito narasle in prestopile bregove.
Zdi se nam umestno, da na tem mestu mimogrede prinesemo iz 20. številke »Matajurja«, glasila prebivalstva slovenskega jezika videmske pokrajine, kroniko tistega strašnega 5. novembra 1963, medtem ko smo bili pri nas, po vsej Italiji in vsem svetu še prestrašeni od; grozne apokalitične nesreče v Vajontu, ki je na mah pogoltnila na tisoče človeških žrtev in neizprosno izrula cele vasi, od katerih so bile nekatere na furlanskem teritoriju. Besnost voda se je 5. novembra 1963 še posebno zagnala na ozemlje med Ahtnom, Fojdo in Ziraccom, z epicentrom v tem zadnjem kraju, kjer so morah najbolj klicati na pomoč gasilce, ki so prišli na lice mesta iz vse videmske pokrajine in civilno prebivalstvo iz krajev, ki jim je prizanesla huda ura. Pa tudi v Povoletu, Nemah, Tavorjani, Sv. Lenartu in drugih krajih področja Julijskih predalp so utrpeli zaradi neurja neprecenljivo škodo in vsi so preživljali dramatične trenutke. Samo zjutraj je bilo mogoče imeti pred seoboj dovolj točno sliko situacije: žalostno sliko in brez črvoma bolj obupno kot ono leta 1953, ko je neurje terjalo žrtve med vojaki, ki so prav takrat taborili ob bregu Maline pri Ahtnu, in junija 1968, ki je tudi povzročila velikansko škodo. Da je prišlo do tako velike nesreče, je kriv tudi plaz, več tisoč kubičnih metrov zemlje, ki se je utrgal iz skoraj golega pobočja na cesto, ki vodi iz Podklapa v podcerkev in nato v Vile in Pedrožo. Plaz ni samo zasul ceste, ampak je zaustavil tudi tok hudournika Grivò, ki je seveda takoj prestopil breg in skoraj ustvaril umetno jezero v tisti okolici, potem pa je voda vzkipela in vdrla v visokih valovih s strahovito silo v dolino. V Furlanski Sloveniji imamo največje padavine ne samo v Italiji, temveč v celi Evropi, v gorovju Muzcev in Kanina pade letno 3709 mm dežja, v Učji 3600 mm, na Matajurju 5060 mm, medtem ko v Čedadu in drugih vaseh na ravnem komaj 1754 mm in dalje v notranjosti še manj. Zaradi tega je skoraj reden pojav, da imamo pri nas vsakih par let večjo škodo, vsakih pet let pa katastrofalne elementarne izbruhe (zadnja velika povodenj je bila v noči med 21. in 22. junijem 1958). Kronike poročajo o rednih pogostih velikih povodnjih, ki od pamtiveka pustošijo naše kraje in nanašajo prod po rodovitnih njivah bližnje Furlanije.
Globoka žalost nas sedaj tare, ko pomislimo na to, da so oblasti vedno zanemarjale naše kraje in jin bonicirali ter pogozdovali samo z nacionalističnimi frazami, s slikanji cest in malih vodovodov, z beraškimi »cantieri ai lavoro« ter s tem pripravljale tudi postopno uničenje s prodom bližnje rodovitne furlanske ravnine. Beneška Slovenija in Furlanija sta nerazdružljiva skupnost. Kdor prvo zanemarja, uničuje drugo. Kdor ljudem v Beneški Sloveniji ne daje enakopravnosti na vseh področjih, kdor straši naše ljudi, kdor jih spravlja v podrejen položaj, kdor jim jemlje veselje do življenja na lastni zemlji in jih podi tako v tujino, ta ne uničuje le ljudi, ta uničuje tudi zemljo, najprej v hribih in nato v Furlaniji. V petih letih je Furlanija prav zaradi zapuščenosti naših gorskih krajev (ker ni doma ljudi, se tam puščajo vnemar potoki in se ne pogozduje) utrpela milijarde in milijarde škode. Problem ne obstaja samo od danes; kdor je vedno ljubil in še ljubi svojo zemljo, je o tem vedno premišljeval in pisal kaj je treba ukreniti. Tudi danes, kot zmeraj pozivamo, da je treba ustvariti pogoje, da lahko žive naši ljudje na domači zemlji ter da se napravijo vsa tista javna dela v zaščito opustošenih vasi, da bomo preprečili popolno izpraznitev hribovskih krajev nad furlansko nižino. Samo na ta način bomo mogli zadržati elementarne nesreče, ki se tako pogostoma dogajajo prav na našem področju.
* * *
Torej nam ne preostaja drugega, kot da pridemo do sledečih zaključkov: tudi mi smo mnenja, da proti poplavam v hribih, ki se neprestano krušijo, moreta človek in njegova znanost malo ali nič ukreniti.
MNENJA OSEBNOSTI KULTURE IN ZNANOSTI
Kot dopolnilo in zaključek tega našega poročila se nam zdi dolžnostno, kakor tudi obzirno, da se sklicujemo tudi na one, ki so o tem problemu svoj čas pisali, na one znanstvenike, kot je geograf Olinto Marinelli, in globok poznavalec kulture kot je Franc Musoni rojen v Šempetru Slovenov, inž. Pietro Riva iz Vidma in znani furlanski pisatelj in pesnik Teobaldo Ciconi iz San Daniele del Friuli. Kot prvega citiramo Olinta Marinellija: «nostri monti sono costituiti in massima parte di calcari di spessore complessivo di 1000 m., ascritti alla cosi detta piú recente dolomia principale a cui vanno aggiunte vene piu antiche di dolomie cariate e di una dolomia marmosa friabile e facilmente erodibile. I corsi d’acqua incisero le profonde gole del 1 orre, del Cornappo e delle altre valli nelle aree eoceniche facilmente erodibili. Frane postglaciali sono esistite di cui rimangono tracce nelle argille e torbe, formatest da lagni arginati appunto da codeste frane. Piccoli smottamenti del suolo comuni in tutte le colline eoceniche pedemontane. L’insieme del territorio indicato in questa «Guida delle Prealpi Giulie» pur riferendosi ad aree meno individualizzate orograficamente risponde piuttosto alla designazione di Schiavonia (Sclavonie), alla qua le più modernamente si sostitui quella di Slavia Italiana, I corsi d’acqua della regione prealpina, sono secondo la constatazione del professore Giuseppe Feruglio nella stessa« Guida delle Prealpi Giulien alimentati da una ricca ed ampia superficie imbrifera, vengono esauriti per infiltrazione della ghiaiosa pianura pedemontana, nella quale gli ampi alvei, normalmente asciutti per parecchi chilometri, dopo le pioggie e gli acquazzoni montani sono caricati di enormi masse d’acqua torbida ed effimera. Già allora, nei primi anni del secolo 1900 notavano le rare stazioni meteorologiche fortissime precipitazioni acquose per Lusevera (2.484,3 mm.) ed ancora più alte verso Montemaggiore e Monteapertan.
(Dalje prihodnjič)
