Tine Orel
DR. RUDOLF CAMPELL je aprila l. 1963 praznoval svojo 70-letnico. Dr. Campell je naš dobri znanec, lansko jesen je bil kot strokovnjak GRS tudi pri nas. Od l. 1955 je predsednik IKAR (Internacionalna komisija za GRS), ki jo sestavljajo Nemčija, Francija, Italija, Jugoslavija, Avstrija in Švica.
CESTNI PREDOR pod Velikim St. Bernardom dopolnjuje turistične naprave v Evropi. Cesta preko V. Sv. Bernarda je ozka, ima mnoge ostre ovinke, cesta v predoru pa je udobna in ima moderne normative. Veže severno Evropo z Italijo. Je kombinacija pokrite ceste in predora in poteka 21 km med Bourg Saint Pierre v Švici in Saint Oyen v Italiji. Privozni cesti s severa in juga sta 11 km pokriti, tečeta pod galerijami, ki omogočajo privoz v predor skozi vse leto. Zaradi njih je predor komaj 5,8 km dolg, lahko ga je razsvetljevati, zračiti in vzdrževati.
DR. H. C. MAX OECHSLIN je maja 1963 praznoval svojo 70-letnico. Daleč preko švicarskih meja znani urednik »Les Alpes« je častni član SAC zaradi svojega literarnega delovanja. Po poklicu je gozdarski inženir. Kot tak je znan po svojih melioracijskih načrtih, posebno po preventivnih objektih zoper plazove. Spada tudi med ustanovitelje instituta na Weissfluhjochu. L. 1935 je dobil na univerzi v Baslu naslov častnega doktorja za delo o gozdnih razmerah v kantonu Uri.
OKOLI TRIGLAVA je naslov članku Dunajčana S. Walcherja v Bergsteigerju 1963/10 s podnaslovom »Spomini in snidenje«. Walcher, urednik ÖAZ, znan avtor, je zadnja leta reden gost naših gora, Karavank, Pohorja, Grintovcev in Julijcev. Na Triglav je šel preko Košutnika, Visokegu Obirja čez Jezerski vrh v Kranj. Od tu je šel v Kamniško Bistrico in na Grintovec, da si je Triglav ogledal od daleč. Pred 30 leti je bil nazadnje na njem, julija 1932. Takrat je mislil stopili na Prisojnik, zaradi slabega vremena pa sta z Mihom Fišerjem iz Kranjske gore preko Kriške stene zavila v Vrata. Kanila sta iti v nemško smer, ker pa je vreme slabo kazalo, sta preko Praga prišla na Kredarico. V dežju sta nato stopila na »sveto goro Triglav, lepega vremena pa nista pričakala. Mimogrede sta obiskala še Begunjski vrh in Rjavino, naslednji dan pa sestopila čez. Jezera v Bohinj.
To pot, poleti 1962, je Walcher s svojo spremljevalko že v Mojstrani naletel na prijetno presenečenje. Do Vrat jih je potegnil avtobus. V Aljaževem domu sta bila prijazno sprejeta, dobro sta jedla in spala. Stena ga ni več tako vroče vabila, čeprav je bila ravno tako veličastna, mogočna in mikavna. Pogrešal je vodo pod Begunjskim vrhom in brez pripombe opazil, da je betonsko korito poškodovano in onesnaženo. Pohvalno omenja Kredarico, ki se ni samo postarala ampak tudi povečala. Še isti dan sta šla na vrh, naslednji dan pa na Dolič, da obideta Triglav, kar l. 1932 zaradi Italijanske meje ni bilo mogoče. Walcher je uporabil italijansko mulatjero, ki ga je pripeljala na Luknjo, odkoder ga je pritegnil mogočni pogled na Steno in druščino Škrlatice.
Spis je opremljen s tremi fotografijami, od katerih je ena celostranska, pogled na Kredarico s poti, ki jo veže s Planiko, foto G. Koch, vsekakor lep, markanten posnetek.
KOČE JUBILANTKE 1963 so bile manj slavljene kot častitljive obletnice organizacij. Tako so v Avstriji ob 100-letnici OAV ugotovili, da je tretjina koč jubilantk, ki jih je postavil OAV, zunaj avstrijskih meja. Med drugimi so omenili 60-letnico Planike (Maria-Theresienhütte 2408 m), Kočo pri Jezerih (Triglavseenhütte 1683 m) in Valvazorjevo kočo pod Stolom (1180 m). OAV je l. 1903 dobil te koče od OTK in jih dal v oskrbo kranjski sekciji DOAV.
AVSTRALIJA je geološko najstarejši del zemlje, ima pa zelo malo vzpetin. Ob vzhodni obali so Snowy Mountains, na katerih se sneg zadržuje vsaj šest mesecev. Najvišji vrh je Mt. Kosciuszko (ca. 2300 m), obenem najvišji vrh Avstralije. Ime mu je dal poljski raziskovalec grof P. E. Strzelecki. Gorovje ima alpski značaj, kamenina je granit, gnajs in bazalt. Alpinistično ni pomembno. Drugače je v viktorijanskem delu, kjer stoji osamljen Mt. Buffalo Plateau. Granitni monoliti so tu visoki 70 do 80 m.
V avstralskih gorah skoro ni živali. Nekaj časa so tu živeli divji konji, importirani iz Evrope. Huda nadloga so bili divji zajci. Lisice, kenguruji, vombati (neke vrste jazbec), podgane in miši, to je vsa favna. Bogatejši je pličji svet, predvsem papige in smejoči se ptiči kookaburra. Drevesna meja je tu pri 1000 m. Največ je evkaliptov, več sto vrst. Bogata je flora, edinstvena.
V zadnjih 20 letih se je v avstralskih gorah marsikaj spremenilo. Edina prometna žila je bila nekoč cesta, ki drži prav na vrh Mt. Kosziuszko. Planšarije so večji del opuščene, ker država ni obnovila najemnih pogodb, ves svet pa je tu državna last. V višini 1400 in 1900 m so že pred vojno zgradili tri hotele, eden je pred leti pogorel, v zadnjem času pa rastejo vedno nova smučarska in turistična oporišča. Razvoj je tako nagel, da so morali del gorovja proglasiti za narodni park, da bi mu obdržali prvobitni videz. Mnogo je že žičnic. Smučarske šole vodijo večji del Avstrijci. Glavna sezona je julija in avgusta, sneg je slab, proge kratke, za naše pojme zanič, a smučarija se kljub temu razvija.
Izhodišče za Snowy Mountains je Coorna, 450 km od Sydneya. Ima letališče, iz Sydneya je dosegljiva v slabi letalski uri, za petičnike torej weekend. Od Coorne drže nove ceste še 36 km dalje v notranjost gorovja do Jurdabyne. Niso pa modernizirali ceste na Mt. Kosziuszko bodisi zaradi birokracije bodisi zaradi konservativnega Kosciuzko State Trust. V Avstraliji ima vsak tretji človek avto in zato v zimski sezoni parkira na tisoče avtomobilov pod snežno mejo. Vse postelje v smučarskih hotelih so oddane za dve leti naprej. Avtomobilski promet je eden največjih problemov. Poleg turizma spreminja avstralske gore še Snowy Mountains Hydroelectric Scheme. Začeli so graditi pred 15 leti, končali ga bodo čez 10 let. Stroški so preračunani na 400 milijonov avstralskih funtov. Coorna je iz vasice postala velemesto, po svojem značaju mednarodno. Projekt računa z 8 velikimi jezovi, 10 elektrarnami, ki bodo imele kapaciteto 3 milijonov kilovatov. 160 km predorov, 120 km akveduktov in na stotine km gorskih cest bo zgrajenih. Elektrarne bodo oskrbovale s tokom New South Wales in Victorio predvsem ob »špicah«, predvsem pa bodo vse to zgradili zaradi namakanja, kajti voda je problem št. 1 v Avstraliji. 1000 kvadratnih milj obdelovalne zemlje bodo s tem pridobili, vrednost agrarne produkcije na leto znaša 30 milijonov funtov. Zajezene količine vode bodo večje, kot jih ima ves Sydneyski zaliv, ki je eden največjih na svetu.
ANTONIO SEGNI, predsednik italijanske republike, je postal častni predsednik CAI. Listino o imenovanju je podpisal generalni predsednik CAI Virginio Bertinelli, minister za delo in socialno zavarovanje. Skupščina CAI je s to listino odprla slavnosti, ki so se vršile za 100-letnico CAI. Besedilo omenja, da je bil l. 1876 imenovan za častnega predsednika CAI tudi kralj Viktor Emanuel II., dalje knez Umberto, vpisan v sekciji Torino, Umberto I. in Viktor Emanuel III, ki so se osebno zanimali za delo in za cilje CAI. Skupščina je podelila predsedniku republike častno predsedstvo v globokem prepričanju, da je vsa dejavnost CAI koristna za državo: planinski objekti, znanstvena dela, ki jih morejo opraviti samo aktivni alpinisti, vodniška služba, reševalna služba, ekspedicije, ki popularizirajo italijansko ime po vseh kontinentih, in delež krvi in izkušenj, ki so ga prispevali planinci, »per la difese del nostro Paese — za obrambo države.«
ALPSKA AVIACIJA je tudi našla mesto na planinski razstavi 1963 v Torinu, gotovo doslej po tematiki najbolj kompleksni planinski razstavi, po ureditvi pa najimpozantnejši. Ministrstvo za aviacijo je prikazalo svojo dokumentacijo o meteoroloških observatorijih na strateških točkah in moderne instrumente za sestavljanje meteoroloških kart. Razstavljeni so bili tudi specialni helikopterji za polete nad Alpami. Vojska pa se je udeležila razstave tudi na umetni pisti, dolgi preko 100 m. Na njej so prikazovali smučanje alpini iz vojaške smučarske šole. Dalje s svojim geografskim institutom z dokumenti za geografske in topografske karte in za reliefe. Poleg vsega tega je italijanska vojska prispevala še zaključno razstavo o italijanski alpinski vojski, s katero je prispevala »dokumente o zgodovinskem razvoju alpinov skozi 90 let, uniforme, opremo, orožje, s katerim so se italijanski alpini borili na treh kontinentih od Adue do Dona«. In seveda tudi sedanje orožje »združeno z vedno neukročenim duhom!« Brez tega pa menda res ne gre!
KUNAVERJEVO REŠEVALNO PRIPRAVO je v sliki prinesla letna publikacija bavarske reševalne službe (Die Bergwacht des Bayerischen Roten Kreuzes 1962) in to tako. da jo bralec lahko primerja z avstrijsko. Slika je posneta na skupščini IKAR 1962 na Vršiču, pri pripravah sta Aleš Kunaver in W. Mariner. V isti publikaciji je izšel tudi opis Diamira na Nanga Parbetu, ki je l. 1962 terjal svojo 32. žrtev, znanega ekstremista Siegfrieda Lowa. Sestavek je napisal očividec Lowove nesreče Anderl Mannhardt.
100 LET DOLOMITSKEGA ALPINIZMA je naslov članka Piera Rossija, ki zavzema ves 3—4 zvezek Riviste Mensile 1963. V uvodu na kratko očrta politično zgodovino italijanskih Dolomitov do 1. 1918 in zavrača nekatere »očitke« na rovaš Dolomitov ter pri tem zaide v pravi panegirik tega alpskega področja. »Dolomitski ambient je ustvarila narava, kakor bi se igrala z arhitekturo, prizorišči in barvami, ter se je harmonija združila s fantazijo.« Nato opiše dobo pionirjev Angleža Balla in Avstrijca Paula Grohmanna, vendar poudari pionirski delež, ki so ga dali italijanski domačini, lovci, pastirji, drvarji, med katerimi so prvi obiskovalci dobili svoje vodnike. Prvi raziskovalci so bili večinoma duhovniki, don Giuseppe Terza je še l. 1802 skušal priti na Marmolado. Prvi znan vodnik za Dolomite je bil Francesco Lacedelli (1796—1886). Njega je najemal Paul Grohmann še v visoki starosti. Na Tofano di Mezzo in di Roces je prišel s 67 leti. Bil je znan kot najboljši plezalec v dolini. Planinski turizem je dolomitskim vasem kmalu prinesel blagostanje, bil je nekak »boom« za Dolomite. CAI je na Dolomite zunaj meje države vedno gledal z iredentističnimi očmi in zato Rossi posebej omenja vse, kar so Italijani dosegli v tej dobi in takorekoč trgali iz rok tujcev, posebno na kulturnem in literarnem področju. Posebno velik pomen prisoja predsedniku CAI sekcije Agordo, Cesare Tome (1844—1922), ki se je še 72-leten loteval težjih vzponov.
KLASIČNO DOBO DOLOMITSKEGA ALPINIZMA veže Rossi na ime Dimai, Santo Siorpaes, Zagonel, Dibona in druge. Tudi v tej dobi so Italijani imeli ostro konkurenco, saj je to doba Schmittov, Zsigmondyjev, Purtschellerja, Winklerja. Posebej omenja delež Trsta pri odkrivanju Dolomitov v tej dobi in omenja Kugyjev obisk v Dolomitih l. 1884 ter njegov vzpon na Cima del Cridola. Moderna doba je po Rossiju odprla Dolomite Italijanom proti koncu 19. stoletja. V tej dobi imenuje Angela Dibona (1879-1956) največjega vodnika v Alpah. Edini tekmec mu je bil Piaz (1879-1948) vsaj v tehničnem plezanju, presegal pa je Dibono po svojih konceptih, izobrazbi in patriotizmu. Mnogo je plezal s pisateljem Ugom de Amicis, pesnikom Dolomitov. Piaza so imenovali dolomitski hudič (diavolo della Dolomiti). Poleg Dibone in Piaza je seveda cela vrsta imen. Naslednjo dobo po prvi svetovni vojni označuje Rossi kot prehodno. Med vojno so mnogi italijanski plezalci zaprti, mnogi v avstrijski vojski. Po vojni nastopijo V. E. Fabbro, Terschak, Pino Prati, slednji z izredno duhovno in kulturno močjo kot organizator italijanskega alpinizma, kot pisec vodnika Dolomiti di Brenta (1926), med Tržačani Piero Slokovich, dalje Emil Solleder in drugi. Vendar italijanski alpinizem ta čas ni dosegal avstrijskega in nemškega. V Civetti je v Sollederjevi smeri nekdo napisal: »Tu ni kruha za Italijane«.
Moral je nastopiti nov duh, da so se pojavili alpinisti drugačnih dimenzij. Tissi, Andrich, Gilberti, Comici in drugi. Ta vrh je v svojih opisih razširjal Rudatis (1910-1933), nekak italijanski E. G. Lammer. Občudoval je münchensko plezalno šolo in skušal vse njene dobre strani uvesti v italijanski alpinizem. Njegovi soplezalci so bili Fabjan, Comici, Micheluzzi, Videsott (danes direktor narodnega parka). Najmočnejša plezalska. osebnost je bil nedvomno Comici (1901- 1940), najboljši od tržaških plezalcev, ki so se učili plezati v Glinščici pod Socerbom: Fabjan, Benedetti, Zanutti, Slocovich, Brunner, Cesar idr. Tržaška šola je od Kugyja do danes obdržala nekaj aristokratskega, pravi Rossi.
Naslednjo dobo imenuje avtor dobo ekstremnih vzponov, to je čas pred drugo svetovno vojno. Kot najvidnejšo osebnost te dobe spet eksponira Emilia Cómicija, za njim pa Riccarda Cassina, ki ga imenuje športni fenomen stoletja. Vstop v kraljestvo šeste stopnje je bil tu, dolomitski alpinizem je dosegel svojo zrelost. Ostala imena tega kraljestva: Castiglioni, Ratti, Gervasutti, Vitali idr.
Dobo po drugi svetovni vojni imenuje Rossi, adanašnjo. Dolomiti ne predstavljajo v njej tistega, kar so bili od l. 1930-1940, vendar ima dolomitska tehnika še vedno svojo upravičenost. Italijanska dolomitska šola se je obnesla tudi na ekspedicijah, imena italijanskih plezalcev uživajo enako reputacijo kot najboljši plezalci drugih alpskih narodov. Rossijev pregled italijanskega dolomitskega alpinizma je vsekakor vreden branja zaradi njegove metode pa tudi zaradi prizadevanja, da bi bil objektiven kljub vročemu patriotizmu, ki žari v vsaki vrstici. Spis je opremljen z risbami najslavnejših sten in plezalskih
portretov.
ŠVICARSKA HIMALAJSKA DRUŽBA je bila ustanovljena šele aprila 1963. Predsednik je advokat Peter Ackermann, podpredsednik Conrad Alter, ta čas predsednik sekcije Pilatus SAC. Ostali člani odbora so vsi v Luzernu, tajnik Bachmann, trgovca Bachmann in Max Eiselin. Namen ustanove je običajen: podpora velikim ekspedicijam v Himalajo in druga velegorstva in sicer predvsem ekspedicijam alpinističnega značaja. Švicarska ustanova za raziskovanje gora, ustanovljena 10. febr. 1940, podpira namreč predvsem ekspedicije z znanstvenim namenom. Ustanovi je pridržana pravica, da ime- nuje vodjo, vodja pa izbere moštvo, toda sporazumno z ustanovo.
Švicarska himalajska družba ima že v načrtu ekspedicijo v Hindukuš, Afganistan je nanjo že pristal. V Eiselinovem stilu, ki ga poznamo z Dhaulagirija, je velika razgledniška akcija s posebno znamko. Delala bo v vzhodnem in centralnem Afganistanu.
Iz Luzerna je tudi Sigi Augerer, ki je junija 1963 na Grönlandijo povedel pet Švicarjev v »Suess-land«, kjer so že l. 1912 raziskovali Alfred de Guervain in prof. Mercanton meteorologijo in glaciologijo. Guervain je dal temu predelu ime »Schweizerland«, Danci pa »Suessland«. Švicarji so bili tu tudi l. 1938, med njimi dr. E. Wyss-Dunant, l. 1957 pa Avstrijec Hans Gsellmann. L. 1934, 1936 in 1937 pa so se v Suesslandu mudile francoske ekspedicije. Francozi so skušali priti na Mt. Forel (3360 m), pa se jim ni posrečilo.
S HELIKOPTERJI na Mt. Blanc bo možno prili tudi manj izurjenim, plašnim ali nerodnim ljudem. Iz Torina javljajo, da bodo pod vrhom Mt. Blanca uredili pristajališče za helikopterje. Tu se bodo vkrcali vodniki in njihovi klienti, če se bodo ustrašili vršnega vzpona na streho Evrope. Javljajo, nobeden ne preklicuje. Utegne biti res.
AMERIŠKA EKSPEDICIJA NA EVEREST 1963 ima poleg tega, da je dosegla najvišji vrh našega planeta v treh navezah in to deloma po novem svetu zapadnega grebena, še eno rekordno novost. Ko so se štirje srečniki, ki so 22. maja prišli na Everest po zapadnem grebenu, 23. maja vračali po bivaku brez šotorov in spalnih vreč v tabor VI, jih je tu čakal dr. David L. Dingman, eden od zdravnikov, ki jih je imela ekspedicija s seboj. Tako visoke ordinacije doslej še ni bilo.
Pripomniti pa je treba, da sta imela Unsoeld in Bishop srečo, njune ozebline niso bile prehude, a tudi mraz v noči od 22. na 23. maj ni bil prehud. »Mati bogov«, Čomolungma, je Amerikancem šla na roko, proti večeru je potihnil veter, s tem pa je postala noč znosnejša. Hornbein in Jerstad sta jo prenesla brez poškodb. Lepo vreme je trajalo tudi 23. maja. Gora je hotela… 9. junija je bila ekspedicija že vsa v Kathmanduju, ozebla Unsoeld in Bishop pa je že prej prenesel helikopter.
Prva naveza (Whittaker in Navang Gombu) pa se je morala spoprijeti tudi s strupenim mrazom —34,5° C. Vlekel je tudi oster veter in odnesel več šotorov, celo dva zasedena, obljudena šotora je premaknil za 30 m nizdol, a k sreči brez hujših posledic.
KARL MARX je gora v Pamirju, eden od sedemtisočakov, na katerega je v zadnjih treh letih prvič stopila človeška noga. Spada med tiste sedemtisočake, ki jim višina nad 7000 po vzponu ni bila priznana. Takih je kar 15, med njimi Acocangua. Pri Šili v Kašmirju so se l. 1861 zmotili kar za 600 m.
GHM (Groupe de Haute Montagne) je na skupščini 1962 imenovala za svojega častnega člana R. Cassina, poleg njega še Mme Micheline Morinovo in Pierra Allaina. Za predsednika je bil ponovno izvoljen Guido Magnone. V članstvo je bil sprejet še en Poljak Jan Dlugosz iz Krakowa, o čigar plezalskih uspehih smo že poročali. Tako so zdaj v GHM poleg Rusa Garfa trije Poljaki, Biel, Utracki in Dlugosz. Sprejeta sta bila tudi Angleža Bonington in John Mac Naught Davies, oba iz Londona. Zadnji je bil l. 1962 na Pik Komunizma (ex-Stalin). Za informacijo: Častnih članov je samo 15, a eden od teh je med meceni kluba. Alpinistični klubi po svetu so zelo ekskluzivni, priznanja dele zelo skopo in redko, a še ta ne samo zaradi uspehov v stenah, marveč pretresejo celotno alpinistovo osebnost in njeno učinkovitost, telesno in duševno. Članstvo v takem klubu je potem res priznanje mednarodne vrednosti. GHM deli svoje člane na tri kategorije: Membres d’honneur — častne člane (15), aktivne člane in membre honoraires.
SPODNJA ENGADINSKA ŽELEZNICA je v l. 1963 praznovala 50-letnico. Povezala je l. 1913 Scoul v Sp. Engedinu z Beverjem v Oberengadinu. Istočasno je bila elektrificirana železniška zveza v St. Moritz in Pontresino. Železnica povezuje znana alpska letovišča Scoul, Tarasp, Vulpera (1290 nad morjem), ima 17 predorov v skupni dolžini 8009 m, 72 mostov in viaduktov v skupni dolžini 2616 m in 1834 m zaščitnih zidov. Glavna atrakcija v bližini železnice je švicarski nacionalni park.
AVSTRIJSKI GORSKI VODNIKI so letos praznovali 100-letnico svoje organizacije v Heiligenblutu. Prva pravila za vodniško službo so nastala v Salzburgu. Že l. 1869 je bilo 236 priznanih vodnikov, od l. 1880 do l. 1913 pa je Avstrija vodila evidenco nad 2000 gorskimi vodniki.
ZAŠČITA PRIRODE pridobiva vedno več pristašev in npr. v Švici tudi sredstev. Kanton Bern je za l. 1963 dal 100 000 šv. fr., kanton Appenzell je ustanovil poseben zavod in ga podprl z ustanovo 500 000 šv. fr., kanton Schaffhausen daje za te namene letno 300 000 šv. fr., vlada pa letno po 8 milijonov šv. fr.
SEVERNO STENO ORTLERJA so 3. marca 1963 prvič preplezali alpinisti iz Linza Gotz, Hofpointner in Werner. Steno sta prva preplezala l. 1931 Hans Erth in Toni Schmid. Po 31 letih je zabeležila komaj 19 letnih ponovitev. Visoka je 1400 m. Plezalci so imeli srečo, plazovi so pred njimi očistili steno objektivnih nevarnosti, le led je bil izredno trd, tako da dereze večkrat niso prijemale in so morali sekati stopinje na več težkih mestih. Tudi mraz je bil hud, pihal je oster vzhodnik.
AVSTRIJSKA GRS ima 20 postaj in 400 reševalcev. L. 1962 so intervenirali 690 krat. Z gora so prinesli 9 mrtvih, 213 težko ponesrečenih in 145 lažje poškodovanih planincev. V 181 primerih so transport v bolnico opravili z letalom.
AVSTRIJSKA EKSPEDICIJA NA DHAULAGIRI l. 1963 ni bila uspešna. Hoteli so doseči Dhaulagiri II in III v zapadnem Nepalu. Vodja Egbert Eidher je sporočil, da je tabor V postavil v višini 7000 m, toda 7600 m visoki vrh je bil za Avstrijce to pot nedosegljiv.
HINDUKUŠ postaja modni cilj velikih ekspedicij. Tu so bili doslej Norvežani, Angleži, Poljaki, Japonci, Nemci in Avstrijci. V l. 1963 so prišli Švicarji z manjšo izvidnico, ki jo je organizirala novoustanovljena himalajska družba, za l. 1964 pa Švicarji obetajo kar več ekspedicij v Hindukuš. Eno bo vodil Max Eiselin, 31 let star, ki je l. 1960 pristopil na teme Dhaulagirija (8222 m). Eden od članov ekspedicije bo 23-letni Ryf, elektromehanik iz Ženeve, ki je bil lani na Spitzbergih. Senior ekspedicije je filmski producent 46-letni Wyss. Eiselin ima rad posebnosti. Njegova ekspedicija v Hindukuš ne bo najemala šerp. do baze si bo pomagala s kuliji, od baze naprej pa bo imela značaj lahke ekspedicije.
INDIJSKE ŽENE se uveljavljajo tudi v himalaizmu. 25. junija 1963 so tri indijska dekleta stopila na 6720 m visoki Matri v Garhvalu. Bile so članice 12-članske ekspedicije. ki jo je organiziral planinski inštitut države Gujarat. NUMBUR (6949 m) je vrh v vzhodnem Nepalu. L. 1963 je bil zabeležen v himalajsko kroniko, ko so nanj stopili Japonci. Novico je v svet ponesla ameriška ekspedicija Everest 1963. Japonci so leto za letom na himalajskem terenu.
KANGTEG (7447 m) je vrh, ki je pripadel dvema Novozelandcema in dvema Amerikancema, članom himalajske ekspedicije, ki jo vodi Sir Edmund Hillary. Ta ekspedicija je po trajanju gotovo doslej največja. 42-letni Peter Taylor pa je z dvema šerpama prišel na 6500 m visoki Langtang Li.
DESETLETNICO EVERESTA, to se pravi desetletnico vzponov na Everest, ki jih je zabeležila himalajska kronika od l. 1953, so proslavili himalajci junija 1963 v Meiringenu (Berner Oberland). Prišli so Amerikanci z Normanom Dyhrenfurthom naravnost iz Kathmanduja s šestimi člani ekspedicije in šestimi šerpami, poleg njih pa so bili na proslavi še Albert Eggler, dr. Jürg Marmet, Ernest Scmied, Adolf Reist in dr. v. Gunten (Everest in Lhotse 1956), Fritz Luchsinger in Ernst Reiss, dalje Flory, Hofstetter, Spoehel in Jeanjacques Asper (poskus iz 1. 1952). Navzoč je bil tudi Tenzing, sedaj 48 let star, dalje Sir John Hunt in Sir Odell, ki je vodil ekspediciji na Everest l. 1924 in 1938, ter Švicarji Hans Grimm, Wolfgang Diehl, Fritz Müller in dr. Edi Leuthold, možje iz l. 1956. Sestanek mož iz Everesta v »zibelki alpinizma v Meiringenu je organizirala švicarska ustanova za raziskovanje gora gotovo ne nazadnje z namenom, da se ponovno poudari pomen švicarskih ekspedicij za odkrivanje Everesta.
ZA 100-LETNICO SAC je švicarska pošta izdala posebne znamke z letnicama 1863-1963 in z znakom SAC-CAS. V Švici in zunaj Švice je za to priložnost izšlo nekaj tehtnih razprav o zgodovini SAC. Avtorji poudarjajo, da je l. 1863 samo letnica formalne ustanovitve, medtem ko je fond vzrokov za ustanovitev 100 let starejši. Predhodniki planinske organizacije so vsi tisti, ki so opravili pionirsko delo v 18. in 19. stoletju. Okoli 1800 je bila stvar alpinizma že tako močna, da je ni bilo možno več izkoreniniti. Niti invazija Francozov l. 1798, Francozov, Avstrijcev in Rusov l. 1799 ni pretrgala prizadevanj za odkrivanje švicarskih Alp, nasprotno celo podprla jih je, saj so cele vojske prekoračile prelaze, pred katerimi so razni potopisci pred nekaj leti svarili, češ da so nevarni in težko pristopni. Sicer pa se je tudi vzpon na Grossglockner izvršil v Napoleonovih vojnah, to pa je bila za Vzhodne Alpe isto kot vzpon na Mt. Blanc. V 19. stol. so Švicarji sprva svoje gore odkrivali iz prirodoslovnih razlogov, a to le posamezniki, v drugi polovici pa se je odkrivanje posplošilo, odkriti so bili vsi vrhovi in vse doline, delo pa so vodile znanstvene in turistične organizacije z namenom, da popolnoma zavla- dajo nad prirodo. S tem so se vključili v prizadevanje moderne tehnike, v promet in turistično industrijo in k njenemu razvoju tudi mnogo doprinesli.
Pri tem je prav, če se omeni, da so bili v tej dobi ledeniki večji, daljši, da ni bilo koč in da – razen prirodoslovcev in topografov niso imeli javnih sredstev.
PRVI ŠVICARSKI VODNIK z naslovom »Priročnik za popotnike v Švici je l. 1791 izdal Heidegger, drugi je bil Heinzmannov »Obvestila za popotnike v Svicis, Oba sta popotnike svarila pred težavami, ki jih predstavljajo Furka, Gemmi, Grinsel, Die kleine Scheidegg in Bänisseg. Wyssov priročnik »Poti v Berner Oberlandu iz l. 1816-17 pa te točke priporoča in opisuje izlete na višje vrhove, prelaze in ledenike. Po Wyssu pa se potopisi in priročniki vedno bolj množe: Npr. l. 1825 je izdal svoje potopise Hegetschweiler, kmalu nato je izšel Desorjev opis vzpona na Jungfrau, l. 1844 in 1845 je isti Desor izdal svoje »Izlete v visokih Alpah z g. Agassizom in drugimi sopotniki, l. 1865 pa je izšel prvič J. V. Tschudijev »Vodnik po Švici«.
USTANOVITELJ SAC je dr. R. Th. Simler, privatni docent kemije in geologije, roj. leta 1833 v Bernu, umrl leta 1873. Znanim »planincem in prijateljem Alp« je razposlal v začetku l. 1863 okrožnico, iz katere je razvidno, da je bila ena od pobud tudi angleški AC, češ, če bo šlo tako naprej, se bo morala celo švicarska publika zatekati k angleškim informacijam o švicarskem alpskem svetu. »Tako stanje nam je nadležno, da celo sram nas je, posebno spričo tega, ker imamo doma dovolj odličnih moči, ki bi našim Alpam mogle več koristiti kot tuje.« Nato ugotavlja švicarske zasluge za odkrivanje Alp in našteva glavne pionirje, vendar se mu zdi, da je prišel čas, ko se morajo vse švicarske planinske sile zediniti v organizacijo, preko katere bodo široki publiki svoje izkušnje in dosežke lahko posredovale. Ta združitev bo koristila tudi znanstvenemu raziskovanju Alp. Planinske koče bodo omogočile, da se bodo znanstveniki, slikarji, fotografi brez skrbi zadrževali blizu svojih študij.
Za mesto ustanovnega občnega zbora je bilo določeno mesto Alten in sicer na železniški postaji, to pa zaradi lahke dostopnosti iz vseh strani Švice. 19. aprila 1863 se je zbralo 35 planincev, za vodstvo seje so izbrali dr. Simlerja. Sklenili so, da bodo v SAC sprejemali člane širokogrudneje kot Angleži v svoj AC, da bo skupščina vsako leto v drugem kraju, da bo tudi sedež organizacije vsake tri leta menjal kraj. Kot prvi sedež je bil določen Clarus. Sklenili so tudi, da bodo postavili zavetišče za pristop na skupino Tödi in da bodo najeli kredit za tisk zemljevida in za nabavo 50 termometrov, ki bi jih razprodali članom. Kmalu nato je SAC sklenil izdajati periodične publikacije. L. 1907 je skupščina SAC sklenila, da se ženske ne smejo več vpisati v klub. Zato so Švicarke l. 1918 ustanovile svoj klub. ki ima danes 56 sekcij in 6500 članic. Sicer pa se je dejavnost SAC razvijala tako kot povsod: zidava in oskrba koč, vodništvo, mladina, reševalna služba, program letnih in zimskih tur, ekspedicije in publiciranje, to so bila delovna področja.
GLASILO SAC Les Alpes« je spet zašlo v finančne težave. Švica je podražila tisk, pogodbeni partner Orell-Füssli je sporazumno z SAC dvignil cene inseratom v planinski reviji, vendar ne pričakujejo efekta. Da bi bilanco uravnovesili, bodo zmanjšali število prilog in opustili barvno prilogo, vse za to, da bi ne bilo treba povišati naročnino. Naklada revije ni ravno visoka v primeru s številom članstva, ki znaša 44 649. Najštevilnejša sekcija SAC je Uto (2951), preko 2000 članov imata še sekciji Bern in Diablerets, blizu 2000 Ženeva, Montreux in Pilatus.
