Slovenske novice, 23. julij 2019
USODNO
Zdrsa usodna za 25-letno Ireno Krapež in 69-letnega Boža Šolo. Ljubljančanka je končala medicino in se ravno zaposlila.
LJUBLJANA – Pretekli vikend je bil v naših gorah tragičen, umrla sta kar dva planinca, 25-letna Irena Krapež iz Ljubljane in 69-letni Božo Šola iz Tevč pri Laškem.
V soboto se je v Kamniško-Savinjskih Alpah ponesrečila Ljubljančanka. »Po prvih obvestilih je znano, da je hodila v skupini več planincev v smeri Kamniškega sedla. Pri prečkanju Planjave ji je zdrsnilo in padla je okoli 70–80 metrov v globino, kjer je zaradi poškodb umrla,« so sporočili s PU Ljubljana. Jure Prezelj z GRS Kamnik nam je pojasnil, da je imela skupina planincev le še nekaj korakov in prispela bi na varno. Vsega nekaj klinov je bilo torej pred Krapeževo in njeno najsvetlejšo možno prihodnostjo, ki jo je tako odgovorno tlakovala na medicinski fakulteti, slednjo uspešno zaključila in se ravno zaposlila.
Tik preden bi vstopila v neskončni svet reševanja življenj drugih na internistični prvi pomoči, se je Krapeževa zavedala, da so pred njo zadnji dnevi brezskrbnega življenja. Bližal se je njen zadnji vikend na poklicni svobodi. »Še zadnjič si moram privoščiti, potem zaradi službe in dežurstev ne bo šlo več tako zlahka,« je dejala očetu Milanu.
Ki je, kot nam je povedal, svoji ljubljeni hčerki že v otroštvu pokazal vse možne lepote slovenskih gora. Skupaj sta tudi plezala. Zato ji je, ko je izvedel, da gre s prijatelji v hribe, še enkrat pokazal varnostni pas, še enkrat obrazložil o vseh možnih pasteh, kako se naj pripenja, kako naj oprijema jeklene vrvi.
Niti kolegi zdravniki ji niso mogli pomagati
Spominjal se je petkovega slovesa. »Bila je tako pomirjena, ko se je prišla poslovit. Poslovila se je tudi od brata in starejše sestre.« Irena ga je opomnila, naj pokliče še obrtnika, da bi prišel čim prej položit parket v novo stanovanje, ki sta si ga urejala s fantom. Mudilo se je. Vsi so šli po svoje, Irena, kot rečeno, v gore, njena oče in mama najprej proti Kranjski Gori. Milanu jo je še uspelo poljubiti.
»In ne se kregati, ker bosta tako dolgo sama,« ju je še dobrovoljno posvarila. »Saj veš, da se ne bova,« ji je odvrnil oče. »Se vidimo torej, ko prideta z dopusta,« pa so bile še tiste poslednje besede, ki jih je namenila Irena. »Bila je pravi sonček,« jo je opisal njen oče, za svoja leta neverjetno skrbna in odgovorna, ki je tako rada pomagala in že v rani mladosti kazala veliko privrženost medicini. Irena pa ni samo rada slikala, se naučila igrati na klavir in kitaro, bila je tudi odlična zborovska pevka, pela je pri Čarnicah, v cerkvenem zboru in pri APZ Tone Tomšič.
Približno pred tremi tedni je sklenila, da bo morala zaradi poklica prekiniti petje za APZ Tone Tomšič. Ker je bila tudi navdušena kolesarka, se je pred dnevi vrnila s Paga. Tja je šla sama s kolesom. »Ves čas sem trepetal zanjo,« se je spominjal njen oče.
A je bilo vse v najlepšem redu in kot ljubiteljica narave in gora se je z največjim veseljem priključila skupini izkušenih šestih gornikov, razen njenega fanta so bili vsi drugi medicinci.
V noči na soboto so prespali v Robanovem Kotu, se naslednje jutro povzpeli na Moličko planino, od tam na Korošico, splezali na Ojstrico, potem pa se je Irena na zaključnem delu sestopa na predelu med 2394 metri visoko Planjavo in 2244 metri visoko Lučko Babo usodno spotaknila in tragično omahnila v globel. Kolegi zdravniki so jo šli pri priči reševat, a je obtičala pregloboko. Kot je bila močno navezana na svojo družino, tako je bila povezana tudi s svojimi sošolci. Ob najbolj žalostnem trenutku se je ta vez še enkrat potrdila: ubogim staršem so ti prišli v velikem številu izreč sožalje in jim sočutno stati ob strani.
Zdrsnil pod Velikim Špičjem
Le dan po Irenini smrti je nova tragična novica odjeknila iz Julijskih Alp. Tja se je Božo Šola s še drugimi planinci iz Planinskega društva Laško odpravil v soboto. Tistega dne so iz Bohinja tudi srečno prispeli do Prehodavcev. V nedeljo, ko so se vračali, se je vključil v manjšo skupino planincev, ki so šli proti Koči na Triglavskih jezerih čez 2398 metrov visoko Veliko Špičje. Usodna nesreča se je zgodila, tik preden bi se njegova skupina morala srečati s tisto drugo, ki je šla po lažji poti. Zdrsnil je pri sestopu z Velikega Špičja, in sicer, kot so dodali na PU Kranj, na zahtevni planinski poti (čez skalni skok na melišče). Dodali so še, da je bil planinec ustrezno opremljen.
To, da je šlo za izkušenega planinca, so nam potrdili tudi njegovi prijatelji. »Šel je skoraj na vsak pohod, ki je bil organiziran v društvu,« pove eden od njegovih prijateljev. »Bil je zelo v redu človek. Deloval je na vseh področjih,« ga še na kratko opiše. V našo državo se je preselil iz Bosne in Hercegovine že takoj po koncu osnovne šole. Pot ga je najprej vodila v Kranj, kjer je, tako prijatelj, končal srednjo tekstilno šolo, pripravništvo pa našel v Tekstilni tovarni Laško. Delal je tudi v laški komunali in v celjskem cestnem podjetju. Poleg službe se je doma ukvarjal s kmetijo. Čas za planinarjenje je našel šele po upokojitvi.
Aleksander Brudar, Lovro Kastelic
