Planinci bodo kmalu lahko bivakirali v koči na velikih podih
Delo, 2. november 1972
Narava je na Velikih podih že pogosto divjala, izgubljeni planinci pa so zaman iskali zavetje pred naravnimi silami; narava jih je pogubila
Gorska reševalna postaja v Kamniku bo še letos, če bodo razmere ugodne, postavila na Velikih podih montažno kočico, ki bo služila kot zavetišče planincem ob nevihtah in snežnih viharjih. Hiša bo stala na križišču poti Vratca – Skuta in Mlinarsko sedlo – Sleme. Iz Kamnika bo to hišo prepeljal v gore helikopter in to brž, ko bo vreme dopuščalo.
Zamisel, da bi postavili na Velikih podih zavetišče, je že stara. Pobudo zanj je dala nesreča dveh ljubljanskih študentov Janše in Mikšiča leta 1936, ko sta v neurju in megli zašla v Mali hudi graben in tamkaj umrla.
Da bi se take nesreče na Velikih podih ne ponavljale, je takratna, podružnica Slovenskega planinskega društva v Kamniku sklenila že v naslednjem letu postaviti na Podih zavetišče. Zaradi pomanjkanja denarja je ostalo le pri zamisli.
Narava na Podih pa je še naprej divjala. Znano je, da so velike skalne plasti v megli in vetru lahko zelo nevarne, celo smrtonosne. To potrjujejo tudi žrtve. Leta 1951 so našli mrtvega nekega Srba v Velikem hudem grabnu. Leta 1951 je umrl Fric Aleksander v Velikem hudem grabnu, leta 1955 Vlado Peternel, leta 1959 Dragica Škrobič pod Skuto, leta 1960 je zmrznila Ančka Arnež. Koliko pa je še tistih planincev, ki so temu plesu ubežali in se do smrti izmučeni komaj privlekli do koče na Kokrskem sedlu.
Vsi ti primeri kažejo, da je zavetišče na Velikih podih potrebno, obenem pa opravičujejo tudi to namensko investicijo. Ko že govorimo o nesrečah in o njihovem preprečevanju, je prav, da dodamo tudi probleme, ki zavirajo ekspeditivnost pri obveščanju o nesrečah.
Telefon s Kamniško Bistrico je neurejen, čeprav je Kamniška Bistrica središče tujskega prometa v kamniškem bazenu. Pred leti, ko je zvezo vzdrževalo ljubljansko planinsko društvo Matica, je bila zveza z dolino vedno na voljo. Zdaj se je mogoče po telefonu pogovarjati le do 14. ure, dokler uraduje poštni urad v Stranjah. Ta skrajšani čas ne ustreza gorski reševalni službi, saj poročila o nesrečah prenašajo kurirji, ki prihajajo v Bistrico največkrat v popoldanskih ali poznih večernih urah. V takih primerih je kurir dolžan podaljšati pot do postaje žičnice na Veliko planino in tam preko Šimnovca iskati telefonsko zvezo z Ljudsko milico v Kamniku. Če pride sporočilo o nesreči po 23. uri, ko žičnico zapro, je vse odvisno od dobre volje službujočega na žičnici. V takem primeru mora kurir prav do Kamnika. Tu gre za čas in je sedanje stanje torej povsem nemogoče.
Drugo važno in zelo pomembno vprašanje je obveščanje, kar sedaj delajo kurirji, iz planinskih postojank v dolino. V Centralnih Alpah tako obveščanje opravijo le prek brezžičnih zvez. Tako poročilo je gotovo bolj izvirno in, kar je najvažnejše, tudi mnogo hitrejše. Najbrž bomo morali začeti razmišljati o tem tudi pri nas, saj se iz leta v leto nesreče po gorah množe. Gorski reševalci bodo mogli tako učinkoviteje ukrepati.
PAVLE KEMPERLE
