Boris Režek: Tesna dolina se zajeda z bistriške strani med skalne strmali in po njej priteka presihajoča Bela, ki ji je dala ime. V pomladanskih in jesenskih nalivih se napolni razdrapana struga, poleti pa leži po njej razžarjeni prod. Le prav v dnu še vre izpod skalovja razpenjeni curek in se združuje z valovjem Bistrice.
Pot drži ob strugi navzgor proti Presedljaju, na Korošico in Konja. Vmes se na vse strani razpletajo jedva zaznavne steze v zmedo skal, gozdovja in neprodornih goščav.
Med vojno so se zarasli vsi ti sledovi, ker ni nihče več hodil za njimi. Le – redkokdaj so prišli v Belo partizani, njihove izvidnice in kurirji. Zato tudi po tej dolini ni bilo hajk, le proti koncu vojne so vdrli vanjo gestapovci. Malo prej jih bi pri Beli peči, kjer je dolina komaj nekaj sežnjev široka, sprejeli dobro merjeni rafali partizanske straže. Drugod skoraj ni mogoče priti v Belo.
Ob ustju te tesni je na eni strani Kopa in na drugi Mešenik s stenami in strmalmi, dostopa čez Presedljaj in Petkove njive pa sta bila prav tako dobro zastražena.
Bela je bila znova varno zavetje v nemirnih časih. Pred več kot sto leti so v njej taborili skrivači, ki so se ob vojaških novačenjih umikali v gore, saj je takrat trajala vojaška služba kar štirinajst let. Na varnem so se preživljali z drvarjenjem in divjim lovom. Tako je dolga leta bival v Beli neki Bertuc, ki je imel med razmetanimi skalnimi kladami malo pred Orglicami, svoje zavetišče z dvema izhodoma, ki je še dandanes tako, kakor je bilo v njegovem času.
Ob veliki hajki drugo vojno zimo je spet plapolal ogenj v tem starem domovanju in v koce ogrnjene postave so ždele ob njem. Takrat je bila vsa Bistrica oblegana cele tri tedne, vse zveze so bale prekinjene.
Bolnica pri Orglicah je imela le za največjo silo nekaj hrane za svoje ranjence. Vsi drugi, ki so se pred hajko zatekli v Belo, pa so morali stradati.
Gamsov sicer ni manjkalo, a streljanje po njih bi lahko zvabilo Nemce, da bi vdrli v dolino, ki takrat še ni bila nič zastražena.
Za ljudi, ki so se bili stiskali v Bertucovem zavetju, ni bilo izbire, ko je eden izmed njih privlekel odnekod iz plaza poginulega gamsa. Spekli so ga in obrali do poslednje koščice, potem pa se je bilo treba odločiti.
Strah pred lakotno smrtjo in zmrznjenjem je nagnal te ljudi na strahotno pot iz Bele čez zaledenele strmali Zeleniških špic in pod Kamniškim sedlom proti Žagani peči, nato pa čez Kalce in Mokrico na Osredek in v Sidraž pod Krvavcem. Z golimi rokami so se prebili po snegu in plazovih in to ponoči, da bi jih ne opazile vsepovsod oprezujoče nemške straže. Tako so ušli iz obroča, toda nekateri izmed njih so bili pozneje ujeti. Nihče ni mogel vedeti, če do kraja izčrpani niso vzdržali mučenja in kaj izdali, da je bilo treba bolnico pri Orglicah zastražiti.
Vendar Nemci hajke niso več ponovili, preveč jih je veljala. Polovica vojakov je težko ozebla, pri vsem tem pa v obkoljenem področju niso ujeli niti enega partizana.
Tudi v somračno Belo je kmalu nato prišla pomlad. Sneg ni več izdajal poti in vedno pogosteje so prihajali ranjenci. Tudi z oskrbo ni bilo več težav, ker so se nemške izvidnice upale le do Stahovice. Vendar to zamotilo budnosti zaščitnega odreda, ki je stalno stražaril v zasedah na Presedljaju, Petkovih njivah in pri Beli peči.
Sredi poletja so kurirji prinesli v bolnico ranjenega ameriškega letalca, ki je s padalom odskočil iz gorečega bombnika. Bolnica je bila v podolgasti, na pol v tla vkopani lesenjači, ki je bila tako spretno postavljena, da je nihče, če ni vedel zanjo, sploh ni mogel opaziti. Stala je pod precejšnjo previsno steno in sredi gostega drevja. Tik nje je žuborel studenec, kuhinja pa je bila pod steno, da se je dim ob njej nevidno porazgubljal po gozdu.
Ranjeni letalec je bil zelo slab, vendar si je čez čas nekoliko opomogel. Tišino v Beli je kdaj pa kdaj zmotilo le brnenje ameriških letal, ki so se srebrnkasto svetlikala na sinjini neba. Ranjenec je takrat nemirno razgrinjal svojo svileno ruto, na kateri je bil natisnjen zemljevid. Kako daleč je bil od svojega oporišča v Italiji, a vendar ni zgubil upanja. Vedel je, da so že mnogi njegovi tovariši po zamotanih kurirskih poteh prišli na osvobojeno ozemlje na Dolenjskem in potem z letalom nazaj k svojim edinicam.
Doma v velemestu, kjer so višine le nebotičniki, se ni mogel prav znajti med ostenji okrog Bele, ki jih je videl med razmaknjenimi vejami. Osupnil je, ko je slišal kukavico, in je menil, da so njeni glasovi kakšni signali.
Ni učakal ozdravljenja in vrnitve. Umrl je ob razsvitu vedrega dne, ko so ameriška letala v neštetih jatah, val za valom, preletavala Belo. Še so se vrstili grobovi. Gestapovske parole, ki so jih vodili domači izdajalci, so spet vdirale po Bistrici. Tudi bolnica v Beli je bila izdana in je morala biti opuščena. Ranjence so premestili drugam, in ko je črna tolpa prišla k Orglicam, se je lahko znesla le nad prazno lesenjačo, ki jo je požgala in oskrunila grobove. To je bilo tudi poslednjič, da so Nemci in belogardisti uspeli priti tako daleč v gore. Poslej so rajši ostajali na varnem v svojih utrjenih postojankah, ker se nobena patrola, ki so jo poslali proti Bistrici, ni več vrnila.
V nepregledni množici dogajanj med vojno je bilo zavetje v Beli le prekrilo steze in na zimo so meteži zagrnili ta skriti svet. Nihče več ni prišel vanj. Kakor v sivi davnini se je v dolino razkazoval Vršič s svojimi odklanimi lovti, po Zeleniških špicah je žarelo sonce in goli Rzenik je pokladal v dno svojo zamolklo senco.
Le neizmerne jate letal so vedno znova motile težko tišino. Senca Rzenika se je krajšala z umikajočo se zimo in po prisojah so se odpirale kopnine. Z robov so se utrinjale svetleče se kaplje in pod previsi v ostenju Vršiča so začrnele mokrotne lise.
Počasi je prihajala poslednja vojna pomlad. Grme so se udrli prvi plazovi iz grap pod Konjem in Zeleniškimi špicami. Gamsi so se pasli vedno više nad gozdovjem in orel se je prepeljaval nad njimi.
Sneg je odlezel na vrhove, le po grapah so se še belili ostanki plazov. Trate so ozelenele in vedno glasneje je žuborel slap v Orglicah. Grmiči dišečega volčina so rdeče zažareli med sivim kamenjem, tudi trate so se pregrnile s cvetjem in macesni so ozeleneli.
S to zakasnelo gorsko pomladjo je končno nastopil tudi mir. V Beli so se spet oglasili koraki ljudi, ki so se podajali na svoja nekdanja pota. Pritajeno šumljanje vode se je spajalo z vršanjem vetra v temačnem gozdovju.
V nepregledni množici dogajanj med vojno, je bilo zavetje v Beli le neznaten del. Skoraj je že pozabljeno ob drugih večjih in pomembnejših stvareh. Mnogi od teh, ki so vedeli zanj, so že mrtvi ali so se porazgubili po svetu. Toda tisti, ki so ostali, še namerjajo svoje korake ali misli k grobovom padlih tovarišev in drobcem svojega življenja v varujočem objemu gora.
