V Logarski dolini se je zaledeneli slap, z imenom Sveča, zrušil pod težo alpinista, ki je skupaj z ledom padel 15 metrov globoko. Lokalni prebivalci in zdravnik so hitro ukrepali, na pomoč helikopterja Gorske reševalne službe (GRS) pa so čakali (pre)dolgo.
Savinjske novice, 21. januar 2000
Nesreča, ki se je zgodila v torek, 11. januarja, je tragično odjeknila med alpinisti. Izgubili so dobrega prijatelja in vrhunskega vsestranskega alpinista. Marko Čar, doma iz Žirov, je znan med drugim tudi po spustih čez zasnežene stene s snežno desko. Presmučal je stene osemtisočaka Gašerbruma v Pakistanu in severnoameriškega Denalija. Lansko leto je bil član zelo uspešne odprave na Gjačung Kang (7952 m), ko je s soplezalci opravil prvi pristop preko severne stene, kot prvi pa so stopili še na nekaj okoliških vrhov. V zadnjem času se je Marko Čar uveljavil tudi kot odličen plezalec na tekmah v lednem plezanju, na zadnji tekmi v hitrostnem plezanju zaledenelih slapov v Bohinju je bil najhitrejši. Pripravljal pa se je na tekmo za svetovni pokal v težavnostnem lednem plezanju.
Marko Čar se je s soplezalcema iz Solčave, Andrejem Grudnikom in Bogdanom Knapom, namenil preplezati težki ledni stožec slapu Sveča, ki je ob poti iz Logarske doline na Klemenčo jamo. Kljub težavnim razmeram se je Čar odločil in zaplezal v led. Bil je že tik pod vrhom, ko se je ledena sveča zrušila in potegnila s sabo plezalca. Grudnik, ki ga je varoval pod slapom, mu ni mogel pomagati. Tik poleg njega so s stene padali do nekaj sto kilogramov težki ledeni bloki. Marko Čar je obležal med njimi. Soplezalca sta ga osvobodila in mu previdno nudila prvo pomoč ter poklicala reševalce.
Nesreča se je pripetila ob 10.40, ob 11.05 so bili obveščeni reševalci in zahtevan helikopter, ob 11.50 so prišli do ponesrečenca fantje iz Logarske doline in zdravnik dr. Anton Žunter, ki ga je oskrbel. Dr. Žunter, ki je usposobljen za reševanje iz helikopterja, je takoj uvidel, kot pred tem že Grudnik in Knap, da bo potrebno helikoptersko reševanje. Ker pa helikopter GRS ne vzleti, dokler mu člani Gorske reševalne službe ne zagotovijo, da je poleg njih pripravljen tudi zdravnik za reševanje iz helikopterja, so morali počakati na gorske reševalce iz Celja, ki so prispeli na kraj nesreče okrog 12.30. Helikopter je vzletel ob 13-00, med potjo pobral zdravnika GRS dr. Iztoka Tomazina in prispel na kraj nesreče šele okrog 14. ure. Pol ure kasneje so ponesrečenca odpeljali, a je pred prihodom v operacijsko dvorano umrl.
Ne moremo trditi, da bi bilo vse drugače, zagotovo pa bi imel ta in še kakšen drug ponesrečenec v slovenskih gorah več možnosti za okrevanje ali preživetje, če bi hitreje prispel v bolnišnico. Zakaj je bilo potrebno na helikopter čakati cele tri ure? Zagotovo ne samo zaradi slabih vremenskih razmer. Organizacija Gorske reševalne službe kaže luknje, ki si jih ne bi smeli privoščiti. Po zdravi kmečki logiki pride reševalec v solčavske gore prej iz Solčave kot iz Celja.
Pred leti so alpinisti in usposobljeni gorski reševalci iz Zgornje Savinjske doline, med njimi tudi dr. Žunter, izstopili iz GRS Celje zaradi konfliktov znotraj reševalne organizacije. Vodstvo GRS Celje takrat namreč ni hotelo ustanoviti centra GRS in skladišča opreme v Solčavi. Da bi bilo to mogoče in smiselno, potrjujeta tovrstna centra na Jezerskem in v Mojstrani.
Marko Slapnik
