Slovenski poročevalec, 6. julij 1950
Ko obstaneš na Vršiču in se zagledaš v zibelko zelene Soče, v Trento, ter občuduješ prekrasno panoramo Mojstrovke, Jalovca in Mangarta ter Prisanka, Razora, Škrlatice in Špika, niti ne pomisliš, da se je tesno ob izviru Soče naselila težka skrb med trentarskimi bajtarji, temi klenimi narodno zavednimi Slovenci – samorastniki, ki jih ni omajal italijanski fašizem. Prirodne lepote Trente in svetle zglede delovnih in poštenih njenih prebivalcev smo sicer opisovali v prenekaterih potopisih in člankih, toda v njihovo življenjsko problematiko globje nismo prodrli.
V Trenti je živelo še pred mirovno pogodbo z Italijo 1946. leta 370 prebivalcev, raztresenih po strmih krpah zemlje od Loga do samega Mangartovega vznožja. V letu 1950, pa jih je ostalo komaj še 280, kajti trentarska mladina, ki je razumela nujnost graditve socializma, je šla ali v industrijo ali pa na sezonska dela v kmetijstvu po naši deželi, največ na Kočevsko. Medtem pa ostanek prebivalstva bije še danes trd boj z naravo, da si preskrbi kos kruha, Po socialni strukturi so Trentarji menda najmanjši kmetijski posestniki v Sloveniji. Največji »kmet« ima 31 arov obdelovalne zemlje (njiv), najmanjši pa komaj 4 are, torej pravi »vrtičkar«. Vsega imajo Trentarji 10 hektarov in 90 arov njiv, na katerih zraste edinole krompir. Vseh »kmetov« pa je 69. Trentarji se bavijo tudi z živinorejo, ali tudi pri tem so v stiski. Trenta ima vsega 30 krav, kar pomeni, da niti vsak drugi bajtar nima krave. Ostali pa imajo komaj po eno ali morda nekaj koz. In če spravi Trentar skupaj letno nekoliko kilogramov sira, ga odda v kranjskogorska letovišča oziroma počitniške domove. Taka je velika stiska trentarskega kočarja.
Na drugi strani je prav tako prirodno lepa pokrajina gornjesavske doline, kjer prebivajo kmetje drugačne. socialne in gospodarske strukture. Tu so bogati srednji in večji kmetje iz Kranjske gore, Gozda Martuljka in Podkorena. Nekateri imajo še danes po 10 do 15 glav goveje živine, a najmanjši med njimi ima več plodne zemlje kot vsi Trentarji.
Odnos imovitih kranjskogorskih kmečkih posestnikov do bajtarjev iz Trente je precej podoben tistemu, ki ga je bil deležen Cankarjev hlapec Jernej. Predniki bogatih kmetov iz gornjesavske doline so namreč pred dobrimi 100 leti prevzeli od belopeškega grofa južne planine pod Mojstrovko in Prisankom, katerih niso mogli Trentarji odkupiti zaradi svoje prevelike siromaščine. In tako so desetletja gonili na pašo Kranjskogorčani svoje krave čez Vršič. Leta 1932, pa so ta pašniška zemljišca Kranjskogorčani prodali Italiji in prejeli za to čedno kupnino v znesku 450.000 italijanskih predvojnih lir, oziroma je vsak interesent-posestnik tostran Vršiča prejel približno 30,000 din, preračunano v staro jugoslovansko valuto. Tako so do druge svetovne vojne kosili dišečo travo in pasli svoja živinčeta na Velki planini pod Mojstrovko, Travniku in Planini na Prisanku trentarski kočarji. Po osvoboditvi so si bogati kranjskogorski kmetje začeli ponovno lastiti »stare pravice« in so Trentarje več ali manj izpodrinili z omenjenih pašnikov travnikov ter začeli s pašo in košnjo, čeprav so ta svet pred dobrimi 10 leti prodali in prejeli za njega tudi plačilo. Prepohlevni Trentarji so bili nenadoma ob košnjo oziroma ob pašo in zdaj si morajo kupovati krmo iz Bovca, da more njihovo živinče letovati v skromni dolinski stajici. Vaški mogotci so bili zviti in so rekli ponižnemu bajtarju iz Trente: »Kaj boste pasli, saj niste gospodarji.« Ali pa so kako drugače zagnali svojo vižo, češ »No, pa pasite svoja živinčeta, toda kositi ne smete!« dobro vedoč, da trentarski kočar ne more pasti v planini, ker ima samo eno živinče in bi tako čez poletje ostal brez mleka. Iz praktičnih razlogov je najugodnejše, da Trentar požanje na teh planinskih travnikih kot nekoč, tega pa mu kmečki mogotci ne dajo.
Velika planina pod Mojstrovko, Travnik in Prisankova Planina leže na področju krajevnega odbora Trenta, kjer ni za zdaj nobenih drugih možnosti boljšega življenja za siromašne kočarje. V Kranjski gori, Gozdu Martuljku in Podkorenu pa so bogati kmetje, ki imajo že sedaj boljše možnosti preživljanja in tudi jeseniško tovarno pred nosom,
Tako je nastalo trentarsko vprašanje za nekatere težko razumljivo v današnji stvarnosti, ki pa čaka socialistične rešitve. In s to rešitvijo bo treba pohiteti!
Franjo Aleš
