Delo, sobotna priloga, 12. maj 1979
Jugoslovanska odprava na Everest
Angleška odprava je bila uspešna šele pred štirimi leti
Malo je manjkalo pa bi bil človek krenil na vesoljsko pot, preden je osvojil tretji pol domačega planeta – najvišji vrh Mt. Everest. Opoldne 29. maja leta 1953 sta Novozelandec Edmund P. Hillary in Šerpa Tenzing Norkaj z britansko zastavo kot prva človeka stopila na najvišji vrh sveta. Oba sta se živa vrnila v dolino. 12. aprila leta 1961 se je sovjetski major Jurij Aleksejevič Gagarin kot prvi človek osvobodil zemeljske težnosti in v vesoljski ladji Vostok obkrožil rodni planet Zemljo. Po tem zgodovinskem vesoljskem poletu se je varno spustil skozi zemeljsko atmosfero in s padalom živ pristal na tleh.
Lačnih bi bilo veliko manj na svetu, če bi neznansko veliko denarja, ki so ga požirale priprave za polet v vesolje pri obeh tekmujočih se velesilah, porabili za tegobe na Zemlji. Koliko denarja je izpuhtelo ob vsaki izstrelitvi vesoljskih raket! Pri Everestu pa je bil denar komaj pomemben. Odločala je le človekova moč in neizmerna volja duha. Nemara se je zato Everest toliko časa upiral in ga je človek osvojil šele, ko se je iztekala Kolumbova doba in se že glasno najavljala vesoljska.
Še danes denar na Everestu ne pomeni nič. Možje, ki stopajo na vrh najvišje gore, so podobnega kova, kot so bili Albert Cook, Edwin Peary in Roald Amudsen, ti nezadržni raziskovalci, ki jih je sla po odkrivanju neznanega vlekla v ledene puščave obeh zemeljskih tečajev. Še dandanes Everest terja zlasti neuklonljivo voljo, ki jo mora dan za dnem na gori sveta izkazovati tudi 25 Jugoslovanov.
Za njim nam drugim bije sled / in kaže pot / od tod / iz naših zmot in zmed / v bližino zadnjih gnezd / in prvih zvezd / tja, Joža, / kjer tvoja raskava dlan / mehko in nežno zemljo boža je veliki slovenski pesnik Oton Župančič zapisal ob jubileju Jožetu Čopu, velikemu slovenskemu alpinistu, čigar že zdavnaj odložena plezalna vrv je bila nedvomno tudi opora našim petindvajsetim izbranim alpinistom in njihovim prijateljem ter pomočnikom Šerpam v Everestovih strminah in viharjih. Kot da bi pesnik, ki govori o zvezdah in zemlji, svetoval, da mora človek pohiteti doma, preden se bo lotil zvezd.
Everest je padel že pred šestindvajsetimi leti. Zdi se, da so se Jugoslovani potemtakem nekam kasno pridružili osvajanjem na najvišji gori sveta. Vendar v resnici niso zamudili nič. Po divjem zahodnem grebenu, kamor doslej še ni stopila človekova noga, je začrtana »Jugoslovanska smer«, ki pomeni novo poglavje v zgodovini Everesta. In ta zgodovina je dolga, čeprav je Himalaja najmlajše gorstvo na svetu.
Stara indijska pravljica pripoveduje: Ko je Pradšapati ustvaril nebo in zemljo, je ustvaril tudi živa bitja. Iz zemlje je izruval velikanske gore in jim dal peruti. Zaluča!+l jih je visoko v zrak, da so krožile nad zemljo kakor ptice. Oživljene gore pa so povzročile veliko zlo. Z neba so se trgale zvezde. Tedaj je Pradšapati iz samega sebe ustvaril človeka, ki se je boječe oprijemal zibajoče se zemlje.
Dobri bogovi pa so mu pomagali, in človek se je zahvaljeval za darove in hvaležno slavil stvarstvo. Tedaj pa so nenadoma med treskanjem in bobnenjem prihrumela na zemljo kamenita bitja. Zemlja se je tresla in vse se je rušilo. Ljudje so v grozi popadali na tla. Celo bogovi so bežali, le bog Indra, najmočnejši med njimi, se je velikanom postavil po robu in jih ukrotil. Potrgal jim je peruti in jih vrgel pod nebo, kjer so plavale kot oblaki in bili igrača bogovom. Velikane je potisnil ob zemljo, da so obležali nepremično nagrmadeni. Težki kameniti kolosi so zemljo umirili. Odslej so morale kvišku vzpenjajoče se gore varovati hišice ubogega človeka. Kakor pa žene otroka k materi, človeka v domovino, vode v morje, tako hrepene oblaki, nekdanje peruti, po gorah, zato se zmerom stiskajo k njim. In bila je Himalaja, večna in obdarjena z oblaki.
Samo tako si je lahko človek predstavljal neumljive sile, ki so ustvarile skalnato Himalajo. Kako naj bi si drugače predstavljal grozovite potrese, ki so dvigali orjaške skalne velikane iz zemeljskih globin.
Natanko 8847,6 m
Med temi velikani je stal vrh nad vrhovi. Človeštvo je zvedelo zanj leta 1852, ko je neki uslužbenec indijskega zemljemerskega urada ves razburjen prihitel k šefu in vzkliknil: »Pravkar smo odkrili najvišjo goro na svetu!
To je bil izračun na papirju, a natančen. Potlej so Everest še velikokrat merili, še bolj natančno, dokler ni obveljala končna višina: natanko 8847,6 m ali zaokroženo za 40 centimetrov navzgor 8848 m.
Ko je bilo kot pribito, da je Everest – ime je dobil po predstojniku zemeljskega urada najvišja gora na svetu, se je začelo odkrivanje gore. Vsak jo je odkrival po svoje. Seve so prej ali slej prišli na vrsto tudi alpinisti.
Kako se je Everest razodeval enemu izmed najbolj markantnih zastopnikov povojnega rodu naših alpinistov Anteju Mahkoti, ki je bil tudi član prve jugoslovanske alpinistične himalajske odprave.
»Med vojsko, v času, ko je bil Krim najvišja gora, ki sem jo videl z Morosta, sem dobil v roke knjigo o Everestu. V tistih razmerah utesnjenosti se je zdel Everest nekaj nedosegljivega. Bral sem o tragediji Malloryja in Irvina, kakor so brali prav gotovo tudi Kunaver, Škarja, Šrauf in drugi, ki so jih potem zvabile gore. Bilo je že dvajset let po drami pod vrhom Everesta. Če sedaj pomislim, kakšen naskok so imeli Angleži, ki so kmalu po prvi vojni začeli oblegati Everest, toliko let so bili pred nami, a se je vendarle zgodilo, da so dosegli vrh šele leta 1975. Angleži so bili že leta 1924 tik pod vrhom Everesta. Tedaj so Slovenci komaj še sanjali o Mont Blancu.«
Nedvomno: generacije slovenskih alpinistov so dozorevale pospešeno, da so lahko nadomestile zamujeno.
Mahkota o tem meni, da gre pri Slovencih po revoluciji za zgodovinski premik. »V alpinizmu smo bili Slovenci dolgo zavrti, prav v alpinizmu pa je duševnost še kako pomembna. Vsesplošno vzdušje svobode, sprostitev ustvarjalnosti pa je dala zagon, da smo se začeli v alpinizmu kosati in se zelo uspešno kosamo z vsemi narodi po svetu.«
Naveza se ni vrnila
Everest je nema priča tragedij plezalcev, ki so ostali zakopani v večnem snegu velike gore, med vsemi pa je bila smrt Angležev Malloryja in Irvina, ene prvih navez, ki je naskakovala to goro, doslej najbolj skrivnostna.
Prekaljeni 37-letni alpinist Leigh Mallory se je leta 1924 že tretjič lotil Everesta. V odpravi je tako naneslo, da je dobil za par mladega, se neizkušenega plezalca Sandyja Irvina, ki pa je bil odlično telesno pripravljen, saj je bil kot oksfordski študent član osmerca, ki je imel vsako leto veslaški dvoboj s posadko univerze Cambridge. 8. junija, ko je že grozil monsun, sta Angleža krenila iz zadnjega tabora proti vrhu. Geolog N. E. Odell, ki je bil njuna zaščitnica, je skrbno sledil njunemu vzponu, ko se je nad Severnim grebenom za hip zjasnilo, ju je celo zagledal kot črni točki, ki sta se prebijali naprej. Tako je tudi ugotovil, da imata velik časovni zaostanek. Vedel je, da jima bo zmanjkalo časa za vrnitev, če ne bosta opustila cilja. Odell je bil zadnji član odprave, ki je videl nesrečna alpinista. Ni- sta se več vrnila. Edina sled za njima je bil Malloryjev cepin, ki so ga našli pod vrhom Everesta devet let pozneje.
Mnogi so domnevali, da sta Mallory in Irvin stopila na vrh, pri sestopu pa sta se ponesrečila. Eden najboljših poznavalcev Himalaje G. O Dyhrenfurth pa je te domneve ovrgel, sklicujoč se na osebnost Malloryja. Ta izkušení plezalec svetovnega slovesa, ki ni bil več najbolj mlad, a razsoden, ne bi nikoli, potem ko se je iz neznanega razloga dokaj zamudil, rinil z glavo skozi zid. Zanesljivo je ravnal tako, kot je bilo edino pravilno, trdi Dyhrenfurth
obrnil se je, zakaj nadaljevanje bi bilo samomor, zavestno samouničenje, kar pa je bilo v nasprotju z Malloryjevim značajem. Nesreča se je zgodila pri sestopu, na mestu, kjer so našli cepin. Tudi to kaže, da je šlo za nesrečo, saj Mallory ni bil človek, ki bi se prostovoljno ločil od svojega cepina.
Še po zmagi Hillaryja in Tenzinga, ki sta leta 1953 dosegla vrh, se je govorilo, da prva osvajalca Everesta že devetindvajset let ležita mrtva v neznanem grobu nekje v prostranstvu Everesta. Vendar to ni zmanjšalo slavja ob zmagi nad Everestom. Mlada angleška kraljica Elizabeta je sprejela Everest kot darilo ob svojem kronanju, Šerpa Tenzing je dobil visoko odlikovanje. Edmund Hillary in vodja odprave polkovnik John Hunt sta postala plemiča, Hunt pa kmalu nato še general.
Že več kot teden dni je naša javnost – ne samo planinska in alpinistična – v pričakovanju novic z najvišje gore na svetu, Mount Everesta. Naveze jugoslovanske odprave zapored naskakujejo vrh. Najprej jim ni bilo naklonjeno vreme, nato so prišle vmes še majhne težave z opremo. Naši alpinisti po zastavljenem načrtu opravljajo naloge, razpoloženje med njimi je ugodno.
Na vrhu piramide
Osvajanje Everesta leta 1953 je bilo podobno pravemu vojaškemu obleganju. Delo plezalcev in drugih udeležencev odprave je slonelo na disciplini in izpolnjevanju nalog. John Hunt je začel odpravo z mislijo, ki je postala znamenita in po kateri so se zgledovale mnoge poznejše odprave: »Nedvoumno je treba poudariti, da bo človek, ki bo prvi prišel na Everest, obe- nem stal na vrhu piramide težko izbojevane izkušnje. Pri zmagi bodo sodelovali vsi, ki so kakorkoli prispevali k njenemu uresničenju.«
Vodja odprave je mislil pošteno. Taisti John Hunt je sam tovoril opremo za juriš- no navezo v zadnji tabor pred ciljem. Sel je celo tako daleč, da sta morala Angleža Bourdillon in Evans, ki sta bila že na Južnem vrhu Everesta, prepustiti zmago Novozelandcu Hillaryju in Šerpi Tenzingu, samo zato, da je bil izpolnjen načrt, ki je zagotavljal popoln uspeh, čeprav bi bilo angleškim ušesom prijetneje slišati, da sta vrh osvojila Angleža. Tako pa so angleški časniki lahko šele pred štirimi leti na prvih straneh z velikimi črkami zapisali: Prvi Anglež na Everestu«. To je bilo za Angleže šele resnično zmagoslavje, zakaj Everest so imeli ves čas za svojo goro. Dolgo časa so drugi alpinisti spoštovali angleške pravice do Everesta. Angleži so vztrajno osvajali goro, z njenih viharnih in ledenih pobočij so njihovi plezalci in Šerpe padali v smrt, vse to je bilo vredno spoštovanja. vendar je druga vojna spremenila ta fair play. Everest so si začeli lastiti tudi drugi narodi.
Sedaj so se zagrizli v goro zlasti Švicarji. Odprli so pot na Everest po Južnem prebenu. Raymond Lambert je s poznejšim zmagovalcem Tenzingom dvakrat stal pod vrhom, toda obakrat sta se morala plezalca popolnoma izčrpana vrniti. Nove priložnosti ni bilo več. Britanska odprava je leta 1953 osvojila Everest.
»Vse, kar je kaj vredno, sem dobil v gorah«
Zakaj tolikšen trud, tolikšne žrtve? 50 ljudi je že omahnilo v smrt z Everesta ali pa obležalo pod zahrbtnimi snežnimi plazovi. Odgovorov je morda toliko, kolikor je alpinistov, ki se lotevajo najtežjega, kar je še v mejah človeške zmogljivosti.
Nemara je dal najkrajši, a najpopolnejši odgovor Leigh Mallory, ko se je tretjič odpravijal na Everest in za vedno onemel pod njegovim vrhom. Ko se je poslavljal od Anglije, je odgovoril časnikarju: »Na Mount Everest? Zato, ker je ta Mount Everest!«
Rodovi mislecev so se ubadali s tem vprašanjem in ga včasih prignali tudi do dvomljivega prerekanja, Šerpa Tenzing Norkej, član zmagovite naveze na Everestu, pa se nikoli ni vmešal v te razprave, čeprav je veliko premišljeval. Zanj to vprašanje nikoli ni terjalo odgovora, odveč so besede, zakaj njegovo življenje samo je odgovor.
Tenzingovo življenje je bilo ena sama tekma z mrazom, vetrom in tudi s smrtjo. Ta boj ga je izoblikoval. O tem ni veliko govoril. To je prepustil drugim.
Teh je bilo veliko, čeprav alpinisti in raziskovalci gorskih svetov niso kdove kako zgovorni. Tom George Longstaff je bil, denimo, kratek, a je veliko povedal: »Vse, kar je na svetu kaj vrednega, sem dobil v gorah – zdravje in prijatelje.«
Južni Tirolec Reinhold Messner, katerega dosežke v gorah je že težko razumeti, piše svojemu prijatelju publicistu Brunu Moravetzu, dolgoletnemu planiškemu poročevalcu, v pismu izpod Nanga Parbata: »Ze nekaj dni sem tu pod Nanga Parbatom in sem srečen… Utrujen od zbirokratizirane in industrializirane Evrope iščem v gorah majhno možnost za samoizražanje. Nisem kmet ne lovec ne zbiralec, sem človek, ki svoje človeške dimenzije razvija v gorah…
Na svetu so še druge Anapurne
Je bilo Reinholda Messnerja, Staneta Belaka-Šraufa, Hermanna Buhla in toliko drugih na meji človekovih zmogljivosti kdaj strah? Najbrž jih je bilo tudi strah. Jean-Paul Sartre govori o strahu: »Človek, to je strah. Če ga ne kaže, se ponareja. Tudi če strah človek prikriva, se resnica o strahu odkrije. Strah na vodi v nedelavnost. Kdor nosi odgovornost, ga je strah. Odgovoren pa je vsakdo.«
Kaj je gnalo jeseniškega proletarca Jožo Čopa v gore?
Ob neki priložnosti je Čop pripovedoval: Zelo težko je povedati, zakaj hodi človek v gore… Človek potrebuje nekaj, česar ni naredil pred njim še nihče.«
Ante Mahkota, sogovornik v teh naših everestovskih dneh, meni: »Sedaj, ko že dvanajst let nisem ničesar težkega preplezal, gledam na to lahko bolj odmaknjeno. V svetu, kjer vlada vertikala, je človek stimuliran. Plezanje je preizkušnja, ki si jo mlad človek želi. Neusmiljen izziv in preizkušnja. Že zdavnaj je ovržena teza, da se v hribe zaletavajo ljudje, ki drugje niso uspešni, gore pa jim služijo za kompenzacijo. Iz moje generacije tujih in naših alpinistov so v življenju vsi uspešni. Lahko bi jih kar naštel. Nesmiselno bi bilo reči, da plezajo neambiciozni ljudje, vendar naš rod ni nikoli dopustil, da bi se v gorah razvila pretirana gonja za uspehom. Slo- venskih vrhunskih alpinistov se je tudi razmeroma malo ubilo, ker zanje gore niso samo preizkusni kamen, ampak jih imajo tudi radi. In tudi to: na svetu so še druge Anapurne, kakor je dejal Herzog.
Da, na svetu so še druge Anapurne. Ko je prišel Maurice Herzog kot osvajalec Anapurne domov, je postal župan Chamonixa, svetovne alpinistične in smučarske prestolnice, De Gaulle ga je vzel v vlado.
Na svetu so res še druge Anapurne in drugi Everesti.
Jože Dekleva
Franci Savenc
Korak za korakom
1921 1. britanska (raziskovalna) odprava se je prek Tibeta povzpela na Severno sedlo (6990 m).
1922 Britanci so pod vodstvom Bruceja dosegli kar dva uspeha. Norton, Mallory in Somervell so 21. 5. brez dodatnega kisika prišli 8225 m visoko. Finch in Bruce pa sta (s kisikom) 27. 5. prišla celo do 8326 m.
1924 Britanci, ki jih je tokrat vodil Norton, so ostali brez Irvina in Malloryja, ki pa sta dosegla vsaj višino 8577 m.
1933 Smythe, član 4. britanske odprave, se je brez kisika povzpel do višine 8577 m, Harris in Wager pa sta našla Malloryjev cepin.
3. in 14. aprila sta Everest obleteli posebej prirejeni letali in posneli vrhni del. Posebnih težav ni bilo videti.
1934 Samohodec Maurice Wilson (36) se je na skrivaj povzpel do tabora 3. Ko so ga zapustili nosači, je sam skušal priti na Severno sedlo. Njegov poskus se je končal tragično.
1938 Ob sedmem poskusu so Britanci prišli na Severno sedlo po zahodnih pobočjih, Lloyd in Tilman sta dosegla 8300 m.
1947 – Earl Denman, mož, ki je bil rojen v Kanadi, večino življenja pa je preživel v Afriki, je na skrivaj prišel pod Severno sedlo.
1950 Ameriška odprava, ki se ji je pridružil Tilman, je kot prva raziskovala južna pobočja Everesta. Toda nad njimi niso bili posebno navdušeni.
1951Spet je poskusil samohodec, tokrat Danec R. B. Larsen.
1952 Dve švicarski odpravi. Vsaj za pravo, ki je pod vodstvom E. Wyss-Dunanta prišla na Južno sedlo ter po jugovzhodnem grebenu dosegla 8600 m, lahko rečemo, da je odprla pot na. Everest. Jesenska, čeprav bolje opremljena, pa se je zaustavila pri 8100 m
1953 Deveta britanska odprava, ki jo je vodil polkovnik Hunt, je naposled zmagala 29. maja sta prek Južnega sedla prišla na vrh Novozelandec Hillary in Serpa Tenzing.
1956 Drugi vzpon na najvišji vrh sveta je opravila 3. švicarska odprava pod vodstvom A. Egglerja. Na vrhu so bili dvakrat. 23. 5. Schmied in Marmet, dan pozneje pa von Gunten in Reist.
1963 Prva ameriška odprava (AMEE) pod vodstvom N. G. Dyhrenfurtha je bila uspešna v dveh smereh. 1. maja sta prek Južnega sedla prišla na vrh Whittaker in Serpa Gombu, 22. maja pa sta po isti smeri stopila na vrh Jerstad in Bishop. prek Zahodne ráme na vrh in v sestopu na Južno sedlo (doslej edino prečenje vrha) pa sta bila uspešna Unsoeld in Hornbein.
1965 Tretja indijska odprava, ki jo je vodil M. S. Kohli, je dosegla rekord. V štirih dneh je bilo prek Južnega sedla na vrhu devet udeležencev. 20. 5. Cheema in Gombu, dva dni pozneje Gyatso in Wangyal, 24. 5. Vohra in Serpa Kami, 29. 5. pa Ahluwalia, Rawat in Serpa Dorje.
1970 Na južnih vesinah Everesta sta bili kar dve japonski odpravi. Velika, ki jo je organiziral alpinistični klub, je poskušala v dveh smereh. Prek Južnega sedla so se povzpeli na vrh Uemura in Macuura, dan pozneje še Hirabajasi in Šerpa Chotare. V jugozahodni steni pa so dosegli le višino 8050 m. Smučarska odprava (34 udeležencev) pa se je postavila s spektakularnim smukom Juičira Miura izpod Južnega sedla v Zahodno globel.
1971 – Prva mednarodna odprava, ki jo je kot ameriško izpred osmih let vodil Norman G. Dyhrenfurth, se je prav tako poskusila v dveh smereh, toda zaradi neenot- nosti je bila ob uspeh.
Jeseni je prišla še argentinska odprava, v kateri je bil tudi naš rojak Jure Skvarča. Prek Južnega sedla so dosegli 8230 m.
1973 Spomladi je prišla na ledenik Kumbu prava mamutska odprava pod vodstvom Guida Monzina (44). 63 članov, 70 Šerp, 25 ton tovorov, pomagali so jim helikopterji, letala, imeli so celo teleprintersko zvezo itd. Toda na vrhu sta bili kljub temu le dve navezi, in to prek Južnega sedla. 5. 5. Carrel, Minuzzo, Serpa Lhapka Tenzing in Tamang Sambu. Dva dni pozneje pa še Benedetti, Epis in Innamorati ter Serpa Sonan Gyalzen.
Jesensko odpravo japonskih alpinistov (48 članov, 33 Šerp) je vodil Mičio Juaš. Na vrh sta prek Južnega sedla prišla Isiguro in Kato.
1974 Spomladi so prišli Španci, toda vrha niso dosegli.
Jesensko 10-člansko francosko odpravo pa je na Zahodnem grebenu doletela nesreča, ki je terjala (9. septembra) življenje vodje Gerarda Deveaussouxa (33) in petih Šerp.
1975 Že takoj prva povsem ženska odprava, prišla je seveda z Japonske, je doživela uspeh. 14-članska ekipa pod vodstvom 42-letne Eiko Hisano, ki ji je pomagalo 23 Šerp, je omogočila, da se je 16. maja kot prva ženska povzpela (prek Južnega sedla) na vrh Junko Tabei (35) v spremstvu Šerpe Ang Tseringa. O kitajski odpravi, ki se je z najvišjo goro sveta spoprijela prav tako spomladi, les severne strani, ne vemo veliko. Vodil jih je Shih Shanchun, na vrh pa je 27. maja prišlo kar devet udeležencev,mednjimi druga ženska, Tibetanka Pan Do. Jeseni pa je prišla pod jugo-zahodno steno Everesta spet angleška odprava pod vodstvom Boningtona in končno uspela. Po novi smeri sta na vrh prišla najprej (24. septembra) Haston in Scott, dva dni pozneje pa še Boardman in vodja Šerp Pertemba. Mick Burke, ki je poskušal istega dne, je po nekaterih virih prišel na vrh (prvi samostojni vzpon!?), a se ni vrnil.
1976 35-člansko odpravo, ki sta jo skupaj organizirali britanska in nepalska vojska v predmonsunskem obdobju je vodil T. Streather, na vrh pa sta se prek Južnega sedla povzpela dva – Stokes in Lane. Jesensko 20-člansko ameriško odpravo, ki so jo organizirali ob 200-letnici ZDA, v njej sta bili tudi dve alpinistki, je vodil Phil Trimble. Po dokaj dramatičnem naskakovanju prek Južnega sedla sta 8. 10. prišla na vrh Chandler in Cormack.
1977 – Jeseni se je poskusila 16-članska južnokorejska odprava po običajni smeri. Na vrh sta 15. 9. prišla Sang-Don Ko in Serpa Pemba Norbu.
1978 Avstrijska odprava z mednarodno udeležbo, ki jo je vodil Wolfgang Nairz, si je zadala velike načrte. Uspel pa jim je le vzpon po običajni smeri. 3. 5. so prišli na vrh Bergmann, Nairz, Schauer in Serpa Ang Phu (sirdar z naše letošnje odprave). 8. 5. sta jim sledila Habeler in Messner, ne da bi (med vzponom) uporabljala dodatni kisik. Poletu z zmajem z Južnega sedla ter prvenstvenemu vzponu po Južnem rebru pa so se odpovedali.
Jeseni sta bili na gori kar dve odpravi – nemška z mednarodno udeležbo in francoska, ki sta bili le formalno združeni (zaradi dovoljenja). Prek Južnega sedla so opravili doslej najbolj množičen vzpon na Everest. 14. 10. so prišli na vrh Nemci Engl (brez kisika), Hillmaier in Mack. Dan kasneje dve ločeni navezi: Afanassief-Jaeger in Mazeaud-Diemberger. Francoz Mazeaud je doslej 49 leti najstarejši pristopnik na vrh, Diemberger (46) pa se je tega dne povzpel že na četrti osemtisočak. 16. 5. Nemca Cullmann in Ritter, 17. 10. pa Rutkiewiczeva (Poljakinja, 3. ženska). Nemca Hupfauer in Klimek, Švicar Allenbach in Serpe Mingma Dorji, Ang Dorje (ob, brez kisika) ter Kami.
S svojimi ljudmi
Jugoslovanska alpinistična odprava Everest 79 stane sedem milijonov dinarjev. Največ je prispevala Zveza za telesno kulturno Jugoslavije, nekaj več kot dva in pol milijona dinarjev pa organizatorjem odprave še manjka. Za kritje tega primanjkljaja so vzeli milijon 260 tisoč dinarjev posojila, preostanek pa se nadejajo od akcije, ki ima manjše kot večje upe za uspeh«, kot pravi načelnik komisije za odprave v tuja gorstva Aleš Kunaver, ki je bil tudi vodja dveh jugoslovanskih odprav na Makalu ter na Anapurno in Hindukuš.
Zaradi odprave na Everest je blokirana dejavnost komisije za odprave v tuja gorstva, obenem pa tudi njen račun. »To je veliko manj rožnato kot pa delo odprave na Everestu«, meni načelnik komisije.
Kaj pomeni sedem milijonov dinarjev. Je taka odprava draga ali ne?
»Težo in ceno odprave pokaže število nosačev. Naša ima 700 nosačev, vse druge odprave zadnjih let na Everestu pa so jih imele precej čez tisoč. Pomembno je tudi razmerje med številom alpinistov, se pravi evropskih udeležencev, in Šerp. Naša odprava ima 25 alpinistov in 20 Šerp, tako da delovni tim za goro sestavlja 45 ljudi. Druge odprave imajo pogosto manj alpinistov, vendar več Šerp. Angleška, Boningtonova odprava je imela 16 alpinistov, a kar 104 Šerpe, pri japonski odpravi na Everest pa je bilo Serp še veliko več.«
Kunaver poudarja, da so se odločili za več alpinistov zlasti zato, ker je športno dejanje na gori v prvi vrsti stvar športnikov, ne pa kupljene delovne sile.
»Za družbo je odprava investicija in od investicije hočeš rezultat. Športni rezultat. S kupljeno delovno silo pa tega ni. To je kakor z uvoženimi igralci v hokejskem moštvu. Naši plezalci morajo na gori pokazati svoje sposobnosti, se kot ljudje izgrajevati, le tako bodo za družbo več vredni. Dejanje pa mora biti tudi kazalec vrednosti športnega kroga, iz katerega alpinist izhaja, obenem pa kvalitete družbe, iz katere je ta šport. Če se ravnaš po tem, prideš do ugotovitve, da morajo biti akterji na gori tvoji ljudje.«
Nenavaden pogled na Everest in njegove sosede: v sredini, čisto spredaj je ledenik Kumbu in približno tam, kjer je oznaka »O, stoji bazno taborišče naše odprave -okoli 20 šotorov, samih večjih, jedilnica, dve kuhinji, skladišča itd., prava vas na ledu. S številko 1 smo označili vrh Mount Everesta (8848 m) – cilj odprave. St. 2 označuje Zahodno ramo (okoli 7200 m) in greben do sedla Lo La (6005 m) je šele tu, na tem posnetku moč prav oceniti. Ni čudno, da so morali naši pošteno garati, ne le da so prišli prek stene na sedlo, temveč tudi še naprej, proti taboru 2. Levo zadaj za Zahodnim sedlom se dviga Čang Tse, ki je že na kitajski strani, levo od sedla pa Kumbu Tse, v pobočjih katerega so si naši alpinisti izsilili del poti na sedlo. Na desni zakriva Zahodno globel Nuptse (7). Pot proti Južnem sedlu in naprej proti vrhu, t. i. »via normale«, po kateri se vzpenja večina odprav, najhuje ovira Ledeni slap (7), ki je doslej terjal že številne žrtve. Prav zato se ga naši alpinisti niso hoteli niti dotakniti in sploh niso pomislili, da bi poskušali tam, kjer je vodjo francoske odprave Gerarda Deveaussouxa (33) in pet Šerp 9. septembra 1974 odnesel plaz (8).
