Zabluzili smo, ej!

ONA, 02. april 2002

Intervju   Tomaž Humar, vrhunski alpinist

Tomaž Humar, vrhunski alpinist svetovnega slovesa se vrača. Junaka osemtisočaka Daulagirija je med vzponom leta 1999, ko je premikal meje mogočega, prek svetovnega spleta v živo spremljala in trepetala zanj vsa Slovenija. Povzdignila ga je v heroja, kakršni so bili dotlej le nogometaši in redki estradniki. O njegovem podvigu je največja svetovna alpinistična avtoriteta Reinhold Messner sprva dejal, da je popolnoma nemogoč, a je nato kaj hitro priznal, da je Slovenec z njim posekal vse svetovne rekorde. Toda drznemu osvajalcu največjih, najvišjih in najtežjih strmin ni spodrsnilo tam, kjer bi bilo to najbolj verjetno, sredi stene, ampak v domači nedograjeni hiši, skoraj natanko leto dni po Daulagiriju. O trimetrskem padcu v klet, ki ga je za nekaj časa prikoval v invalidski voziček, meni, da ni bil naključen, ampak z razlogom. V letu in pol si je Tomaž Humar že precej opomogel. Samo še vprašanje časa je, kdaj se bo spet lotil velikih vzponov.

Tomaž Humar, edinstven primer alpinista, drugačen od vseh drugih. Ste praktično edini plezalec, ki je ob svojem vzponu, na noge dvignil vso Slovenijo, poleg tega ste alpinizmu dodali novo, duhovno dimenzijo.
Sem samo človek, ki si nekaj srčno želi in to ponavadi tudi doseže. Če svojemu ustvarjalnemu duhu ne damo proste poti, potem tudi na prirojene talente ne moremo računati. Bolj ko se trudim biti normalen, manj mi to uspeva. Vem, da vkalupljen človek iz sebe stežka naredi kar koli. Kot vodnarju mi je najpomembnejša svoboda duha in telesa. Verjetno ima zasluge za to mojo drugačnost tudi samo meni lasten humor. Rodil sem se ravno na pustni torek, kar se mi še zdaj pozna in mi pomaga v življenju, na katerega gledam z lepše plati. Filozofi bi rekli, da gre za samoprevaro, a meni je res laže tako.

Brez optimističnega pogleda na življenje bi si verjetno težko opomogli od nesrečnega padca v domačo klet?
Zdaj se res lahko veselim tega, da sem spet živ. Po šestih operacijah oziroma devetih operativnih posegih, eni maščobni in dveh pljučnih embolijah sem ponovno na nogah in v stenah. Prejšnjim, zaradi omrzlin odrezanim prstom na nogah, sem s padcem dodal še zatrdel krožni sklep v peti in dobra dva centimetra krajšo desno stegnenico. Trenutno imam v obeh nogah 40 centimetrov dolge in 13 milimetrov debele kovinske palice, štiri kratke in dva dolga vijaka.

Zdravili ste se tudi v Nemčiji. Ali to pomeni, da niste bili zadovoljni z ljubljanskim kliničnim centrom?
Desna noga mi je začenjala hrometi, v levi petnici pa mi je gnilo nekaj odmrlih kosti in zadeva se je pri tem ustavila. Zato sem se odločil za nadaljevanje zdravljenja v Nemčiji. V Bochumu so mi operirali stegnenico, v Dresdnu peto. Takrat se je vse skupaj začelo čudežno premikati na bolje. Verjamem, da bom s tršim treningom uspel priti na vsaj tako raven kot pred nesrečo, če ne celo na boljšo. Potreben bo drug pristop, vendar me alpinizem in vse, kar je povezano z njim, še vedno motivira in osrečuje. Vsak konec poti nas privede na začetek in jaz sem zdaj prav tu. Začetki so vedno nekoliko nerodni, a romantični in s svojim prvim soplezalcev skupaj spet plezava tam, kjer sva začela, na Starem gradu nad Kamnikom, v plezališčih, v Paklenici. Tako, za dušo.

Pravite, da ni naključij in ima vse svoj namen. Zakaj se vam je torej zgodil padec?
Narobe sem delal in se ujel v lastno zanko. Bil sem razsut kot kamenčki na cesti. Dobesedno. Preveč stvari je bilo naenkrat, preveč dogajanja, sponzorskih nastopov, akcij, dobrodelnih prireditev. Sedaj imam telefon vseskozi potihem in pokličem, ko jaz hočem. Prej sem dvigoval med vožnjo, se zaletaval z avtom, zamujal in prehiteval samega sebe. V stenah sem bil navajen tankega ledu, v dolini ne, ker tukaj drsi drugače. Zato mi je spodrsnilo. To se dogaja tudi najboljšim, zakaj se meni ne bi.

Menda imate neko posebno energijo, ki vam omogoča samosvoje doživljanje sveta.
V sebi imam eksplozije energij, ki me včasih presenečajo. Ko sem prišel z Daulagirija, sem po 12 dnevih plezanja in noči brez spanca štiri dni žuriral. Gre za izravnavo energije, ko zaradi napetosti v steni prav rabiš tisto pivo v dolini. Bolj kot greš v ekstreme, bolj rabiš sprostitev.

Je morda zdaj čas, da spregovorite o novi dimenziji duhovnosti, ki ji sledite?
Ne še, treba je počakati na pravi čas. Celo življenje lahko misliš, da veš, a v resnici veš le s tretjim očesom. To je bistvo mojega alpinizma in dojemanja samega sebe ter življenja. Osemdeset odstotkov alpinizma je v glavi in samo z odprtim tretjim očesom lahko razumem steno in sprejmem nevarnosti. Gre za vzajemnost dajanja in sprejemanja. Čeprav v zahodnem sistemu nežive narave ne zaznavamo kot žive, jaz energijo stene občutim in se polnim z njo.

Ali se da doseči takšno ponotranjenje, tudi če nisi tako poduhovljen? Ali drugače: so lahko srečni tudi ljudje, ki niso tako duhovno usmerjeni, o tem ne znajo govoriti in ne obvladujejo meditacije?
Notranji mir lahko dosežeš po različnih poteh: menihi v Tibetu z meditacijo, jogiji v Indiji pa se bodo za en teden zakopali v gnoj. Vsak išče svojo nirvano. Ne verjamem v popolni ateizem, ker ne obstaja. Eni verjamejo v denar, drugi v seks, ženske, igralnice, v nekaj že. A samo to ni dovolj, moraš imeti neko podlago. Tudi jaz ne morem samo s plezanjem doseči nirvane. Rabim mozaik izkušenj. Skratka, poti je več, cilj je znan in to je absolutna ljubezen. Do nje bomo prišli prej ali slej. Večina ortodoksnih verstev, ki si pomaga tudi z manipuliranjem, se bo kmalu sesula. Ne verjamem v zlo – to je samo boleč opomin – ampak v višje dobro. Vse, kar se je doslej slabega zgodilo, se ni po naključju ali nesreči. Vključno z 11. septembrom, pa me lahko vsi spljuvajo. Vprašajmo se, zakaj se je to zgodilo. Zaradi nespoštovanja enega do drugega! Arabec nima več kaj izgubiti, ima kamen pod glavo in nad njo, pod ritjo pa mu teče črna tekočina. A tisti na drugi strani luže mu določa ceno zanjo. Ja, kaj smo lahko pričakovali? Podoben primer je legalizacija kloniranja človeka. Kdo hudiča smo mi, da bomo ustvarjali druge? Saj ni bistvo v tem, da ne bi zmogli delati src, ledvic, jeter in možganov, ampak se moramo vprašati, zakaj imamo vse to pokvarjeno. Čisto z napačnega konca smo se lotili problema človeštva. Zabluzili smo, ej.

Imam občutek, kot da govorim z Vido Žabot. Od kod ta prosvetljenost?
Hvala za kompliment. Ne vem, koliko je to znano, a moj stari stric je bil čudodelnik s Primskovega. Imel je videnja in posebno energijo. Mogoče je kaj od tega pustil tudi naslednikom. Te zadeve so me zanimale že od nekdaj. Še kot mulc sem se začel spraševati o smislu življenja. Drugi so razmišljali, ali imajo dovolj denarja za moped. Ja, čuden sem bil že kot otrok. Razmišljanje mi ogromno pomeni, po tem se ločimo od živali, ki delajo nagonsko. Kmalu sem spoznal, da na tem svetu nismo zaradi osnovnih nedoločnikov, kot so jesti, piti, kakati. Če bi bilo samo to … Na svet smo prišli s človeškim dostojanstvom in če pokleknemo, ga zapravimo. Ekstremi so me vedno zanimali, v vseh pogledih. Hoja po robu, občutki, ko si sam v steni, to je čisto drug svet.

Slovenci gledamo na alpiniste kot na čudaške samomorilce. Ko ste svojemu početju dodali novo dimenzijo, ste jim ga predstavili v povsem drugačni luči, približali in osmislili. Vas nihče nima za samomorilca, čeprav padajoči kamni v steni zadenejo tako tiste, ki gledajo s tretjim očesom, kot tudi preostale.
Mogoče res. Jaz sem priznal, da neka druga dimenzija obstaja, drugi pa so mačoti. S svojim plezanjem in delovanjem skušam ljudem približati alpinizem kot način življenja. Ne vsiljujem, ampak ga osmišljam. V njem sem udejanil svojo duhovno rast. Vsi duhovno rastejo, nekdo lahko, recimo, ob nakupu juga. Jaz sem se pač v hribe hodil božat s kamni, ker sem prepričan, da smo alpinisti ljudje, ki mislimo, da v dolini dobimo premalo ljubezni, zato si jo vzamemo v gorah sami. To je absolutna ljubezen. Tam veš, kaj pričakuješ, in vse daješ. Zastaviš, kar imaš, življenje, in vse lahko zgubiš, le sebe ne smeš. Ne samo za Emo, tudi za alpinizem moraš imeti jajca. Brezpogojno, brez predporočne pogodbe. Imaš odgovornost samo do samega sebe in da boš čez prišel živ, da te bo stena sprejela. Če si do nje nepošten, te bo po prstih. Gor si, odprt si in če ti to paše, je luštno kot v nebesih. Ne gre za samomorilstvo, ampak za rast.

To je lahko eden od odgovorov, zakaj plezate. Ali vam duhovni pogled na življenje kdaj otežkoča komunikacijo z bolj materialistično usmerjenimi smrtniki?
Težko je komunicirati z ljudmi, ki za vsako stvar potrebujejo neki smisel oziroma za tveganje vedno pričakujejo dobitek. Takšno je razmišljanje večine. Za narod se nikoli ne sprašuje, če se bo splačalo. Sprejme se ideja in če se vanjo res verjame s srcem, bo misel meso postala. Gore pa prizanašajo drznim, ker to znajo ceniti.

Zakaj vam vsi verjamejo, da ste preplezali steno Daulagirija?
Ker sem za to poskrbel …

… Tomu Česnu pa nekateri ne, da je bil na Lhotseju.
Glede svojega Daulagirija sem se zavedal pomembnosti vzpona in majhnosti naše države. Reinhold Messner je bil v Celovcu, ko so mu na tamkajšnjem planinskem društvu povedali, da sem zlezel. Rekel je, da je to nemogoče. Pa je telefonaril naokoli, gledal po spletu in nato prihitel v Slovenijo. Interneta nisem imel, zato da bi narod postavil na noge, daleč od tega. Iz tistih treh ali štirih filmov, ki sem jih posnel, morda ne bi bilo nič. Do roba stene me je lahko čisto vsakdo spremljal, nemogoče je bilo zrežirati. Kako je Tomo pred dvanajstimi leti preplezal Lhotse, ne vem, ker me ni bilo zraven. Slišal sem, da je v enem zadnjih intervjujev izjavil, da ga to sploh ne zanima več. Da mu je vseeno, kaj si ljudje mislijo o tem, ali je splezal ali ne. Sam pa mislim, da bi morali to vprašanje nasloviti na tiste plezalce, ki so takrat mirno strmeli v tla, ko so organizirali tiskovno konferenco. Jaz sem od vsega tega dobil samo negativno dediščino, saj sem po Daulagiriju včasih začutil, da me imajo za lažnivega Kljukca.

Od kod govorice, da je bilo treba Messnerju za prihod v Slovenijo, kjer je vaš vzpon ovrednotil kot največje dejanje modernega himalaizma, plačati 15 tisoč mark?
To ni res. Kolikor jaz poznam Messnerja, je njegov prihod vreden najmanj 25 tisoč ameriških dolarjev. Za prave stvari pa je on vedno zastonj. Med drugim je napisal tudi predgovor k moji knjigi in ni hotel niti tolarja. A za svoj prihod v Slovenijo je postavil pogoj. Zahteval je, da se na tiskovni konferenci nič ne govori o Tomu Česnu. Messner je takrat namreč edini javno označil Česnove vzpone kot laž.

Gre pri govoricah za zavist? Če bi bilo to res, kaj bi rekli?
Definitivno gre za fovšijo, pa ne samo za to. Prepričan sem, da bi tisti, ki govorice širijo, morali takrat kaj reči o Česnovem vzponu, ker so bili v dogajanju. Sedaj jim je žal, ker svojega mačizma niso bolje izkoristili.

Edini dvom, ki se je pri vas pojavil, je bil, ali je bila južna stena prej preplezana ali ne. Kar seveda ne znižuje vrednosti vašega vzpona.
Ja, tukaj nastopite novinarji. Prvemu poveš, ostali prepisujejo. Gotovo je, da ta del stene ni bil preplezan. Govorim o steni v steni, ki je široka deset kilometrov. V osrednjem delu gre čisto za drugo dimenzijo kot na desni ali levi strani. Leta 1977 se ga je lotil samo Messner s tremi soplezalci in zaradi padajočega kamenja in ledu odnehal. Takrat so ga novinarji raztrgali, češ da si premalo upa in da je prehitro odnehal. Od takrat znameniti Messnerjev stavek: Govoriti iz toplega zapečka je enostavno. Prvi vzpon v južni steni čisto na desni je imel Stane Belak Šrauf z ekipo, na levi so do roba zlezli Poljaki. To sem povedal na prvi tiskovni konferenci, preden smo šli in potem tudi iz baze. Bodimo pošteni, novinarji uporabite tisto, kar se prodaja. A v bistvu še nihče ni po južni steni priplezal na vrh Daulagirija. Zgornji del je ostal nedotaknjen, druge stene še vedno vabijo. S tem je vse povedano. Nikoli nisem bil planinec, ki bi zbiral štemplje. Zame se zadeva neha na robu stene in ne na vrhu. Ta ni nujno potreben. Bolj globoki občutki so, ko preplezam čez Triglavsko steno, kot pa na vrhu Triglava. Saj je fajn, spiješ kakšno pivo, ampak vrh kot vrh mi ne pomeni toliko. Pomemben mi je zid. To, da se zliješ s steno.

Profesionalizacija alpinizma je torej privedla do tega, da brez materialnih dokazov ni dejanja, in tudi do množičnega umiranja bogatašev, ki si za 65 tisoč dolarjev privoščijo vzpon in smrt na Everestu in se sploh ne zavedajo, kako tvegano dejanje je to.
Da, 10. maja 1996 sem bil zraven, ko jih je umrlo deset naenkrat. Po vzponu na Ama Dablam sem prišel v bazo pod Everestom in sem iz šotora zgoraj umirajočih Scotta Fischerja in Roba Halla telefoniral ženi, ki je pričakovala otroka. Takrat sem zvedel, da imam sina, in poslušal tiste pogovore domačih z vodniki in klienti na gori. Dejansko je bilo vse čisto mimo. Imeli so telefonskega operaterja, ki je posredoval klice mistra Georgea mistru Johnu, ali lahko gospa malo kasneje pokliče. V vsakem višinskem taboru kuhar, zdravnik, šerpe, kisik, skratka norišnica. In vse to ni nič pomagalo. Najhuje je, da ti bogataši sploh ne znajo uporabljati alpinistične opreme, ne znajo si niti natakniti derez in zavezati čevljev. Vse so že doživeli v življenju, denarja imajo kot dreka. Pri vodništvu gre za to, da nekoga nekam varno pripelješ. V visoki Himalaji tvoje izkušnje ne zadostujejo v primerjavi z materjo naravo. Sam se boš sicer rešil, a klient je nemočen in bo odpovedal. V tem je problem in zaradi enega samega vremenskega preobrata je takoj deset mrtvih! Dopoldan ob 11. uri je sijalo najlepše sonce, opoldne so se pojavili prvi oblački, že čez pol ure se je začel pravi sodni dan. Ne moreš nekomu, zato ker ima denar, obljubiti, da bo varno prišel na Everest.

Se bo to noro početje na strehi sveta še nadaljevalo?
Everest je po tej plati že skoraj razvrednoten: gor vozijo slepe, pa najstarejše in najmlajše. Saj je super, če pridejo na vrh. Toda, a si sploh kdo predstavlja tveganje, če bi se vreme spremenilo? Seveda je v marketinškem smislu obleganje Everesta zelo zanimivo in zato se tudi oni pustijo voditi na vrh. Spet se sprašujem, kaj se bomo iz tega naučili.

Tudi vi ste se že večkrat srečali s smrtjo. Kdaj ste bili najbolj na robu?
Mislim, da je bil Nuptse najtežja izkušnja. Bil sem čisto na koncu, fizično in psihično, telo mi je odpovedovalo, bil je pravi odklop. Mrzlo je bilo, nisem imel ne pijače ne hrane, v temi sem sestopal navzdol čez steno, po kateri so leteli kamni in led, zgubil sem se, soplezalca Janeza Jegliča ni bilo več. To je bila res gladiatorska igra. Takrat se mi je dogajalo marsikaj, tudi tisti beli tunel, ko je bilo vse lepo, sploh nobenih občutkov, nobene evforije, žalosti, ne jutri ne danes. Večina občutkov je ostala tam, saj potem, ko prideš nazaj v življenje, tako hitro zbledijo. Priti nazaj je bilo zelo hudo, bolelo je. Mene so, pošteno povedano, nazaj poklicali otroci. Nad sabo sem čutil giljotino odgovornosti in vez z otroki mi je pomagala, da sem iz sebe stisnil vse, kar sem lahko.

Ste med plezanjem v Daulagiriju vsaj za sekundo pomislili na obveznosti do sponzorja?
Mislite, če sem se bil zaradi sponzorskih obveznosti pripravljen ubiti?

Ne, ampak ali dopuščate možnost, da se lahko človeku kdaj zaradi denarja zamegli um in gre čez rob?
Moj vzpon se je moral zgoditi, z denarjem ali brez. Oziroma ga sploh ne bi bilo, če se finančno vprašanje ne bi rešilo teden dni pred odhodom. Menim, da je bil Davo Karničar s tem bolj obremenjen, ker je njegova marketinška ekipa uspeh vnaprej prodala. Naša zadeva je bila bolj spontana, tudi tisto z internetom ni bilo predhodno premišljeno. Tu v bistvu ne gre za sponzoriranje, ampak za poslovni odnos, kjer oba tvegata. Ni gotovosti, da bo res prišlo do uspeha, zato je v prvinskem smislu alpinizem ostal tak, kot je bil. Ravno zato smo Slovenci tako dobri. Mi si nikoli nismo mogli privoščiti, da bi imeli najbolj vrhunsko opremo in da bi nas hodili iskat v baze s helikopterji. Nad osem tisoč metri v Himalaji smo vsi na istem, ko smo enkrat v baznem taboru, na štartni točki. Nikogar ni, ki bi te prišel iskat. Če zamočiš, zamočiš za vedno.

Skoraj tri leta so že minila od vašega velikega vzpona, ljudje pa vas kljub temu niso pozabili. Ali vam je šel ves tisti cirkus po povratku kaj na živce?
Bistvo mojega vzpona ni bilo v tem, ali sem zlezel steno ali ne, ampak, da je slovenska fovšija stopila skupaj. Ko je gozdnega Joža, kot si sam pravim, na Brniku pričakalo toliko ljudi, so Slovenci pokazali svoj prvinski nagon. Mi stopimo skupaj samo pri zelo pomembnih dogodkih ali ko nam res voda teče v grlo. Samo takrat. Sicer pa smo kar zadovoljni, ko ima sosed mrtvo kravo v štali. Takrat so mi vsi zvonili pred vrati in po telefonu. Ko sem bil v Daulagiriju, sem imel po tisoč obiskov na internetu na dan, ljudje so živeli z mano, niso blefirali. Po vzponu nisem mogel reči, fantje, jaz sem zdaj heroj, adijo, zdaj grem ležat na Havaje. Sam sem se ujel v zanko in sem se dajal tem ljudem, ni mi žal.

Toda zvezdništvo je velikokrat zelo kratkotrajno. Od česa konkretno živite sedaj? Kam hodite v službo?
Zaposlen sem na Carinski upravi Ljubljana s statusom športnika, ki ga imam še leto dni. Poleg tega razvijam plezalno opremo, oblačila in obutev za različna podjetja v Evropi in čez lužo. Nisem tak kot nekateri, ki pridejo v športno trgovino vprašat, ali bi mu dali kakšne čevlje zastonj za odpravo. S podjetji sodelujem poslovno, torej jim tudi dajem, ne samo jemljem. Posnel sem še tri filme, napisal knjigo, vsake toliko časa opravljam tudi višinska dela.

Vaša žena je ob povratku z Daulagirija rekla, da bi bil takrat pravi čas za umik, saj takega vzpona nihče več ne bo ponovil in vam ni treba izzivati. Kateri je sedaj vaš nov izziv?
Moja žena je tedaj rekla, naj ji obljubim, da bom samo še ribič. Jaz pa lahko po končani evforiji povem, da mi Daulagiri ni pomenil to, da splezam in potem neham za vedno. Takrat sem pač tisto, kar sem znal, potegnil iz sebe. In ne bom odnehal! Prepričan sem, da je bilo zanjo veliko bolj naporno obdobje, ko nisem mogel plezati, ker sem bil, odkrito povedano, kar malo siten in hudo obremenjujoč za okolico. Po Daulagiriju se mi odpira nov svet in že delam na tem. Stena me kliče.

Preveč stvari je bilo naenkrat, preveč dogajanja, sponzorskih nastopov, akcij, dobrodelnih prireditev. Sedaj imam telefon vseskozi potihem in pokličem, ko jaz hočem. Prej sem dvigoval med vožnjo, se zaletaval z avtom, zamujal in prehiteval samega sebe.

Alpinisti smo ljudje, ki v dolini dobimo premalo ljubezni, zato si jo v gorah vzamemo sami. To je absolutna ljubezen. Tam veš, kaj pričakuješ, in vse daješ. Zastaviš, kar imaš, življenje. In vse lahko zgubiš, le sebe ne smeš.

Messnerjev prihod je vreden najmanj 25 tisoč ameriških dolarjev, za prave stvari pa je on vedno zastonj. Napisal je predgovor k moji knjigi in ni zahteval niti tolarja. A za svoj prihod v Slovenijo je postavil pogoj, da se na tiskovni konferenci nič ne govori o Tomu Česnu.

Moj stari stric je bil čudodelnik s Primskovega. Imel je videnja in posebno energijo. Mogoče je kaj od tega pustil tudi naslednikom. Te zadeve so me zanimale že od nekdaj. Še kot mulc sem se začel spraševati o smislu življenja. Drugi so razmišljali, ali imajo dovolj denarja za moped. Ja, čuden sem bil že kot otrok.

Notranji mir lahko dosežeš po različnih poteh: menihi v Tibetu z meditacijo, jogiji v Indiji pa se bodo za en teden zakopali v gnoj. Vsak išče svojo nirvano. Popolni ateizem ne obstaja. Eni verjamejo v denar, drugi v seks, tretji v ženske, v nekaj že.

Tina Horvat