Za to življenje se splača potruditi

Gorenjski glas

MIRO ŠTEBE, novinar, nekdanji alpinist in gorski reševalec ter avtor knjige Preizkušnje

Mira Štebeta je vedno prijetno srečati. Naše poklicne poti pri novinarskem delu po občinah vzhodne Gorenjske se pogosto srečujejo in njegova prijaznost, kolegialnost in marljivost so vedno nalezljive. Ne more skriti svojega pozitivnega pogleda na svet. Navzven ne kaže prav ničesar, kar bi dalo slutiti težke izkušnje, ki so mu dodobra spremenile življenje, na življenjsko zgodbo, ki je ne bi rad doživel nihče od nas.

52-letni Miro je v nekaj letih doživel več kot nekateri vse življenje. V mladosti navdušeni popotnik, ki si je, večinoma z avtoštopom, privoščil nekaj vznemirljivih potovanj v tuje dežele, se je v študentskih letih navdušil za dvoje – za novinarski poklic, kateremu je zvest vse do danes, in za gore. Prav slednje so mu, kot pravi Miro, v življenju dale največ, največ pa so mu tudi vzele. Med študijem se je z vsem srcem posvetil alpinizmu, se pridružil kamniškim gorskim reševalcem in vodnikom ter se kmalu uvrstil med perspektivne slovenske alpiniste. Pri 25 letih je Mira doletela prva težja življenjska preizkušnja. V steni 2100 metrov visokega Kogla v kamniških gorah je zaradi krušljive skale padel sedemdeset metrov globoko, po čudežu obvisel na drobnem skalnatem rogljičku, na katerem – po pripovedovanju očividcev, ni prostora niti za svečko, ki bi jo lahko tam prižgal – živ, a z razbito glavo in – zlomljeno hrbtenico. Poškodba Mira k sreči ni prikovala na invalidski voziček in z neizmerno voljo in trudom je po mesecu dni že hodil in po treh mesecih že povsem normalno živel. Tudi alpinizma ni opustil in tri leta za tem se je pridružil alpinistični odpravi na Grenlandijo. Tamkajšnjim številnim odličnim vzponom in prvenstvenim smerem je sledilo negotovo devetdnevno čakanje na dogovorjeni helikopter in nenadno poslabšanje Mirovega sluha. Domnevno zaradi višine, mraza in psihičnih pritiskov je Miro povsem oglušel, diagnoza slovenskih strokovnjakov pa je bila – stoodstotna izguba sluha, narediti se ne da nič! Mirovo življenje se je ponovno obrnilo na glavo, a ni se kar tako sprijaznil s svetom tišine. Z močno voljo, prizadevnostjo in optimizmom si je sluh povrnil v tolikšni meri, da danes komunicira povsem normalno, celo brez slušnega aparata. In ko je kazalo, da ima življenje Mira kljub nesrečam in številnim preizkušnjam rado, je usoda presekala življenjsko nit njegovega petletnega sina Matevža, ki je na družinskem izletu v Gozdu-Martuljku umrl v njegovem naročju.

Mirova zgodba je zelo pretresljiva. Večina Slovencev bi verjetno segla po alkoholu, pomislila na samomor ali se zaprla v svoj svet, a Miro se je odločil svoje izkušnje preliti na papir in jih izdati. Pred dnevi je tako izšla njegova prva knjiga z naslovom Preizkušnje.

»Ne gre za mazohizem ali senzacionalizem, čeprav bi kdo pomislil na to,« pravi Miro, »verjetno zato, ker sem novinar, zgodbe težko dolgo držim v sebi. Že pred leti sem napisal knjigo o svojih mladostniških potepanjih, a je nisem izdal, ko pa sem pisal to knjigo, sem se odločil, da jo dam natisniti. Predvsem zato, ker bi moje izkušnje lahko komu tudi pomagale. Ko smo izgubili Matevža, sem se pogosto zatekal h knjigam, ki so govorile o smrti, posmrtnem življenju in tem, kako se z izgubo spoprijeti. Neprestano sem iskal odgovor, zakaj se je to moralo zgoditi. Meni so takrat izkušnje drugih, ki sem jih prebiral v knjigah, zelo pomagale. Večina ljudi misel na takšne stvari, smrt in nesreče, večinoma odvrača, če pa se poistovetijo z avtorjem take knjige, vidijo, da se takšne nesreče lahko zgodijo vsakomur. Pisanja se nisem lotil le zaradi smrti, ampak tudi zaradi mojih poškodb, ker je bila moja situacija takrat brezizhodna; zdravniki so me kar odpisali, pa vendar sem uspel v večji meri težave premagati. Predstojnik klinike za otorinolaringologijo mi je takrat rekel, da bom ostal stoodstotno gluh, in če se ne bi sam boril, bi gluh tudi ostal,« se spominja Miro in doda, da je s knjigo želel sporočiti, da se nikoli ne smemo kar tako vdati v usodo. »Pomembno je, da smo pošteni do sebe, da se imamo radi in da se nenehno poslušamo. Vsakdo lahko v sebi najde moč, da se spoprime in premaga še tako veliko bolečino. Zavedanje smrti in možnosti drugih nesreč nas ne sme ohromiti. Dati nam mora polet in moč, da iz sedanjega trenutka iztisnemo kar največ in da kar najbolje izpolnjujemo svoje poslanstvo.«

Neverjetno optimistična in iskrena knjiga o neizmerni ljubezni do življenja in narave, o spoštovanju gora, o prizadevanjih za normalno opravljanje novinarskega dela in o močni volji, o strahovih, samospraševanju in odgovornosti bralca ne more pustiti ravnodušnega. Ob branju knjige se nam naše vsakdanje težave zazdijo tako nepomembne, tako majhne in nevredne skrbi.

»V mladosti sem bil zelo samozavesten, počutil sem se zelo močnega, kasneje pa sem spoznal, kako smo ljudje v resnici majhni, smo le igračke v rokah usode. Kljub temu sem mnenja, da se usodi ne smemo prepustiti – prepričan sem, da nam je vsem dana možnost, da sami izbiramo in kaj naredimo. Če se predamo, bomo hitreje izgubili, če pa se borimo, četudi plavamo prosti toku, smo lahko nagrajeni. Za to življenje se splača potruditi. Kljub vsem stvarem, ki so se mi pripetile, včasih pomislim, da sem celo srečko,« poln optimizma razlaga Miro in pravi, da je knjiga neko novo poglavje v njegovem življenju. »Verjamem, da ta svet ni solzna dolina. Da je življenje pravzaprav lepo, le da moramo to lepoto iskati v drobnih stvareh, kamenčkih, s katerimi lahko okrasimo mozaik svojega bivanja.« Čeprav so prav gore Mirovo življenje najbolj zaznamovale, jih ne krivi za svoje nesreče. »Za gore smo preveč nepomembni. Pravzaprav smo drobni vsiljivci v njihovem kraljestvu. Tam veljajo drugačni zakoni in obiskovalci se jim morajo prilagoditi,« je zapisal v knjigi. Gorski svet je zanj zdravilo, kot obliž na življenjske rane.

Knjiga je pomagala Miru, vsekakor bo pomagala tudi mnogim bralcem.

Viki Grošelj, Mirov prijatelj iz mladosti, je na predstavitvi knjige dejal: »Mira sem včasih poznal, danes pa ga globoko spoštujem!« Tako čutimo mnogi.

Jasna Paladin

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja