V Poljski, Švici, Nepalu, Indiji, Italiji, Avstriji, (v Sloveniji verjetno šele na festivalu …) bo od sredine oktobra naprej na sporedu kinematografov 85 minutni film režiserke Elize Kubarske. Gre za prikaz zgodbe o poljski svetovno znani alpinistki Wandi Rutkiewicz, ki je v povsem moški svet visokogorskih odprav vstopila brez povabila in za to plačala najvišjo ceno. Režiserka filma, tudi sama alpinistka, se po Wandinih stopinjah odpravi v Himalajo. Namig za iskanje je Wandin zvočni dnevnik, najden med kopico arhivskega gradiva.
Wanda je izginila pred 30 leti na Kangčendzengi. Njenega trupla niso nikoli našli. Nekateri pravijo, da je kar ostala v budističnem samostanu. Film raziskuje njeno življenje in (poglablja) skrivnost s sodelovanjem slavnih plezalcev: Reinholda Messnerja, Krzysztofa Wielickega in Carlosa Carsolia ter Wandinih bližnjih: sestre Janine Fies in menedžerke Marion Feik. Napovednik Against Gravity …
Izgubljena vrhunska alpinistka
28. maj 1992 / G-L – arhiv Francija Savenca / Delo
Po dveh tednih, odkar ni ne duha ne sluha o poljski alpinistki WANDI RUTKIEWICZ, eni vodilnih plezalk na svetu, so njeni tovariši izgubili upanje, da morda še živi. Izginila je, medtem ko je skušala sama osvojiti tretji najvišji vrh na svetu — 8586 metrov visoko Kangčendzengo. Vodja odprave, mehiški alpinist Carlos Carsolio, je po vrnitvi v Katmandu povedal, da sta bila z Rutkiewiczevo edina, ki sta se 12. maja podala na vrh Kangčendzengo z zadnjega taborišča (številka štiri) na višini 7900 metrov. Kot je še povedal Carsolio, je 49-letna poljska alpinistka plezala zelo počasi, morda zaradi noge, ki si jo je bila poškodovala, ko se je pred desetimi leti vzpenjala na neki drugi himalajski vrh, ali pa zaradi svoje starosti. Preden se je podala na vrh, je dejala tovarišem, da ne namerava hiteti in noče tvegati, ker zelo spoštuje Kangčenjungo. Carsolio jo je prehitel in se povzpel na vrh. Ko se je vračal v taborišče številka štiri, jo je srečal – v vsem tistem času se je vzpela za pičlih 300 metrov, vendar je še vedno popolnoma zaupala vase in verjela, da bo dosegla vrh. Carsolio se ni bal zanjo, saj je imela veliko plezalskih izkušenj in je znala preživeti na visoki nadmorski višini, ni imela težav s slabostjo in tudi ni dobila ozeblin, kakor v aprilu njena tovariša.
Carsolio je bil zadnji, ki je plezalko, prvo Evropejko, ki se je povzpela na Everest, videl živo. Pred tem je osvojila osem osemtisočakov – več kot katerakoli druga ženska. Ko jo je vodja odprave srečal, je bivakirala v dobro zavarovani vdolbini in je bila duševno popolnoma prisebna, imela pa je druge težave: nagajal ji je gorilnik za topljenje snega, zato je premalo pila in je bila silno utrujena.
Njeni tovariši je iz taborišča številka 4 z daljnogledom niso več videli, vendar se niso preveč vznemirjali. Menili so, da je morebiti krenila na pot zgodaj in se vrnila po drugi poti. Carsolio jo je čakal do poldneva, potem pa se je spustil najprej v taborišče 2 in nato v glavno taborišče. Štirinajstega maja se je vreme poslabšalo, začelo je močno pihati in snežiti, po tokiju vokiju pa ni bilo nobenega klica na pomoč. Kot je povedal vodja odprave, ni bilo možnosti, da bi jo skušali rešiti. Vsi člani odprave so bili popolnoma izčrpani, nepalskih šerp pa niso imeli s seboj. Morda je dosegla vrh in potem padla, morda je umrla že ponoči 12. maja in ni nikoli prišla na vrh, morda ga je dosegla in se vračala po drugi strani, pravi zdaj Carsolio. »Bila je oprezna plezalka, počasna, a ni tvegala. Na Kangčendzengi pa so vetrovi zelo nestalni in treba se je podvizati, preden zapade sneg.«
