Edward Morgan v spomin nedavno umrlega Vanje Matijevca – Prevedeno po odlomku iz knjige »Lhotse South Face – The Wall of Legends«
Po neuspelem poskusu plezanja na vrh sta se odločila za še zadnji napad — ne na sam vrh, temveč na zgornji rob južne stene, precej levo od glavne smeri. Čeprav sta vedela, da bo nadaljevanje po grebenu do vrha skoraj nemogoče, bi jima že sam izhod na glavni greben prinesel zgodovinski dosežek: prva, ki sta preplezala južno steno Lhotseja.
Ker je bila večina ekipe izčrpana, poškodovana ali bolna, sta bila na gori le še Franček Knez in Vanja Matijevec.
Večer pred odhodom jima je Kunaver prek radijske zveze predvajal glasbo, da bi jima dvignil moralo. Vsi so vedeli, da bo naslednji dan odločilen za usodo odprave.
Vstop v steno v nevihti
Ob 3. uri zjutraj sta se zbudila, ob 5. uri pa krenila. Najprej sta morala 100 metrov navzdol, nato pa v levo, skozi pasove snega ugrezajoč se do pasu pod ogromno trikotno skalno steno.
Vreme je bilo slabo, vidljivost ničelna, snežilo je, plazovi pa so se vsipali okoli njiju kot slapovi.
Da bi dosegla glavni greben, sta morala prečiti ogromno snežno polje, prekrito z zastrugi — dolgimi, nestabilnimi snežnimi razi, ki jih je oblikoval veter. Med posameznimi razi je bilo 20–30 metrov razdalje, a vsak žleb med njimi je bil globok do 10 metrov, zato je bilo plezanje izjemno naporno in nevarno.
Ko je vrv zarezala v snežne grebene, je pogosto odrezala cele bloke snega, ki so padali v praznino pod njima.
Napetost v bazi
Ob 7.30 sta se oglasila prek radia — kratko, napeto. Tudi v bazi so čutili nevarnost. Kunaver ju je opazoval skozi daljnogled, dokler ni megla povsem zakrila stene.
Za navezo je bila izpostavljenost grozljiva. Včasih je bilo celo varljivo lažje, ko je megla zakrila brezno pod njima. Varovanje je bilo pogosto nemogoče; ko sta lahko, sta v drobljivo skalo zabijala slabe kline, bolj za psihološko oporo kot za dejansko varnost.
Brez kisika, a odločena
Ob 8. uri je Knez ostal brez kisika, Matijevec nekaj minut kasneje. Aparati so bili težki in nezanesljivi, zato jima je bilo skoraj v olajšanje, da sta jih lahko odložila. Po tednih aklimatizacije višine skoraj nista čutila, čeprav sta bila že pri 8000 metrih.
Ob 12.30 sta sporočila, da je prenevarno nadaljevati. Kunaver jima je dal popolno svobodo odločanja, a poudaril, da je varnost na prvem mestu. Kljub temu sta bila zdaj že zelo blizu grebena — morda 200 metrov. Odločila sta se nadaljevati.
Padci, ki bi ju skoraj stala življenja
Nekaj časa pozneje je baza po naključju ujela njun pogovor — radio jima je ostal prižgan.
Slišali so, da se ukvarjata z vrvjo, ki se je zatikala v snežne grebene. Knez je poskušal doseči skalo, a je sneg pod njim popustil in padel je v praznino.
Matijevec je instinktivno zadržal vrv, a ga je sunek potegnil s stojišča. Oba bi lahko odneslo, če se vrv ne bi globoko zarezala v snežni greben med njima in ju ustavila.
Ko je Matijevec previdno prečil greben, je našel Kneza nepoškodovanega.
Dosežen rob stene
Končno sta zagledala skalni stolp na glavnem grebenu. Knez je prvi stopil nanj in skozi oblake uzrl globino Zahodnega ledenika (Western Cwm).
Vihar je podil oblake čez greben. Ni bilo veselja — razmere so bile preveč nevarne.
Knez je takoj predlagal umik. Do vrha Lhotseja bi potrebovala vsaj še en dan, v snegu in megli pa niti nista videla smeri.
Dilema: vrnitev ali tvegan spust v Western Cwm
Matijevec je bil tako prestrašen zaradi zastrugov, da si ni želel vrniti po isti poti. Predlagal je spust v Western Cwm — po nepreplezani severni strani zahodnega grebena Lhotseja.
To bi pomenilo: spust po neznanem terenu, brez vrvi, brez taborov, brez podpore, nato prehod čez Western Cwm in led(e)ni slap do baznega tabora Everesta.
Kunaver je bil zgrožen. Helikopter na tej višini ni mogel leteti.
Baza je poskušala priklicati Katmandu, a prvič v celotni odpravi zveze niso dobili.
Odločitev v mraku
Ob 18. uri sta morala izbrati.
Knez je dejal: »Jaz grem nazaj. Ti naredi, kar hočeš.«
Matijevec je sledil.
Začela sta smrtno nevaren spust po isti smeri, v temi in megli.
V bazi so vso noč poslušali radio, a naveza se ni (več) oglasila.
Snežilo je, plazovi so grmeli okoli njiju, veter je brisal sledi.
Šele okoli polnoči se je nevihta umirila. Ob 2. uri zjutraj sta končno dosegla fiksne vrvi — edino varno točko na steni.
Rešena po 23 urah boja
Ob 4.30 zjutraj je v bazi zazvenel glas, ki so ga vsi čakali: »Sva v taboru. Sva v redu.«
Za njima je bilo: 23 ur neprekinjenega plezanja, večinoma na(d) 8000 metrih, 14 ur vzpona, 9 ur spusta v temi in megli.
To je bil eden najdrznejših in najnevarnejših vzponov v zgodovini slovenskega alpinizma — in eden tistih, ki je Vanjo Matijevca za vedno postavil med legende.
