Če še ostanemo prialpinističnih(in plezalnih)čeladah– nezgoda Jonasa Schilda v domačih gorah

Prejšnji teden je švicarski alpinist Jonas Schild doživel trenutek, ki ga ne pozabil zlahka. Skupaj s Silvanom Schupbachom in Filippom Salo je opravljal zimski vzpon v domačih gorah. Med plezanjem pa se je popoln dan v hipu spremenil v boj za zbranost in varno vrnitev v dolino.
Jonas je bil ravno pripravljen, da začne plezati z varovališča, ko ga je nenadoma z vso silo zadelo v glavo in vrat. Za nekaj sekund je izgubil zavest in bil omotičen. Šele ko je prišel k sebi, je razumel, kaj se je zgodilo: odlomil se je kos skale, najverjetneje ob vlečenju vrvi, in ga zadel naravnost v čelado. Silvan, ki je stal poleg njega, je bil prav tako zadet, a na srečo precej lažje.
Čelada je bila popolnoma razbita. Jonas pa je čutil le topo, odmaknjeno bolečino – kot da telo ni njegovo. Hitro je postalo jasno, da je treba vzpon prekiniti. Kljub temu se je odločil, da ne bodo (po)klicali helikopterja, saj je bil še sposoben samostojno se spuščati ob vrvi, ob sebi pa je imel dva izkušena alpinista, ki sta ga lahko varno spremljala. Spust je potekal brez zapletov in kmalu so bili nazaj v dolini.
V bolnišnici je bila diagnoza jasna: močan pretres možganov. Rentgenske in CT-slike so na srečo izključile poškodbe hrbtenice, zato je Jonas sprva mislil, da bo okrevanje hitro. A telo je reagiralo z zamikom. Še pet dni po nesreči se je spopadal z vrtoglavico, glavoboli in preobčutljivostjo na dražljaje. Večino časa je moral preživeti v zatemnjeni sobi, razpet med hvaležnostjo, da se ni zgodilo huje, in frustracijo, da v lepem vremenu ne more niti iz hiše.
Kljub temu piše, da ga je dogodek opomnil na nekaj pomembnega: kako hitro lahko gre v gorah narobe in kako pogosto pozabimo ceniti majhne stvari. Kratki sprehodi v naravi, prebujajoča se pomlad, zvoki in barve – vse to mu je v dneh okrevanja pomenilo več kot marsikateri vrh.
Opomnik za vse nas
Padanje kamenja je pozimi in spomladi stalna nevarnost, čelada pa ni le formalnost, temveč oprema, ki lahko reši življenje – v Jonasovem primeru je to tudi storila.








