kaj smo se pripravljeni naučiti iz evropskih izkušenj in preteklosti?
V alpskem prostoru se že leta odvija razprava o tem, kakšna prihodnost čaka gorski svet. V Italiji, Švici in Franciji se civilne iniciative, naravovarstvene organizacije in lokalne skupnosti pogosto ostro odzovejo na projekte, ki bi lahko nepopravljivo spremenili visokogorsko okolje. Eden najodmevnejših primerov zadnjih let je razprava o Vallone delle Cime Bianche v Aosti, kjer se domačini in strokovnjaki upirajo načrtu za povezavo dveh velikih smučarskih sistemov. Vztrajni pisec in okoljevarstveni guru Luca Rota je v svojem članku Il Vallone delle Cime Bianche e lo sci del «ce-l’ho-più-grosso-io!» opozoril, da gre pri takšnih projektih manj za razvoj in več za tekmovanje prestiža – za logiko »naj bo naše smučišče večje od sosedovega«, ne glede na ceno, ki jo plača narava.
Ko njegove argumente prenesemo v slovenski prostor, se skoraj samodejno pojavi vprašanje Kanina. Tudi tam se govori o »ponovni izgradnji smučarskega centra«, o novi infrastrukturi in o tem, da naj bi projekt prinesel razvoj Bovcu in širši regiji. Toda ob tem se zdi, da je razprava o vplivih na okolje skoraj povsem izginila iz javnega prostora. Domačini se obračajo stran od projekta, župani pa so v Sloveniji le še eno od orodij kapitala. Kot da smo pozabili, da je Kanin (tudi) eden najbolj občutljivih gorskih ekosistemov v Sloveniji, območje, ki je bilo v preteklosti že močno poškodovano – najprej v (Veliki) vojni, nato s cestno, smučarsko infrastrukturo, ki je prinesla miniranje in razbijanje, pustila za sabo erozijo, razrita pobočja in ostanke.
Na nedavni javni predstavitvi projekta v Bovcu je bilo mogoče slišati predvsem »kao razvojne« argumente: nova žičnica, nova priložnost, nova energija za lokalno gospodarstvo (niti enega komentarja ob objavi na družbenem omrežju). Manj pa je bilo govora o tem, kako bo projekt vplival na gorski svet, ki je že zdaj na meji svoje nosilnosti. Kanin ni prazna kulisa, temveč živ prostor, kjer se prepletajo občutljivi kraški pojavi, redke rastlinske združbe in izjemno krhka visokogorska pokrajina. Vsak poseg v takšno okolje ima posledice, ki jih ni mogoče preprosto izbrisati ali popraviti.
Ravno zato je primerjava z Vallone delle Cime Bianche tako poučna. Tamkajšnji projekt je bil predstavljen kot priložnost stoletja, kot nekaj, kar bo regijo dvignilo na višjo raven. Toda domačini so se vprašali, ali je res smiselno uničiti eno zadnjih neokrnjenih dolin samo zato, da bi se lahko pohvalili z največjim smučarskim sistemom v Evropi. Pri nas pa se zdi, da podobnih vprašanj skoraj nihče ne zastavlja. Kot da je okoljevarstvo izgubilo glas, kot da smo se navadili, kot da so vsi mediji na državnem plačilnem seznamu in v celoti obvladani, da je narava vedno tista, ki se mora umakniti.
Mi pa smuk pod toplo odejo!
… Eno najbolj znanih smučišč na Primorskem so Lokve, 17 kilometrov od asfaltne ceste, najboljši dostop do tja pa je iz Nove Gorice. To dobro vedo zlasti smučarji iz sosednje Italije, ki jih na Lokvah vsako zimo kar mrgoli. Na Lokvah je vlečnica, tu sta hotel in restavracija. Res pa je postelj v hotelu sila malo. Novih investicij letošnjo zimo ne bo. Ali se na sezono pripravljajo? Seveda! Nestrpno čakajo sneg.
Livek pri Kobaridu je prav tako prijeten zimski turistični kraj. Ima kar tri vlečnice, restavracijo in gostišča, žal pa nima prenočišč, razen redkih v zasebnih sobah.
»Hoteli so v Kobaridu, do tam je sedem kilometrov vožnje,« povedo.
Utrujenemu smučarju osem kilometrov vožnje po zasneženih in ne preveč dobrih cestah ni tako malo.
Bruno Krivec znani bovški turistični delavec, je povedal, da na njihovem koncu letos sploh ne bo novih, večjih investicij v zimski turizem. Branko Godina, predsednik smučarske sekcije v PD Bovec, ga je dopolnil z opombo, da bodo letos kupili prenosno vlečnico in jo – glede na sneg postavljali na Predilu, v Bovcu, na Mangartu in na Kaninu.
In kje bo mogoče na Bovškem to zimo smučati? V Logu pod Mangartom (8 ležišč v zasebnih sobah), na Predilu (12 ležišč) in seveda v okolici Bovca, ki se diči s hotelom Alp. Lepa smuka je tudi na Mangartu, kjer traja smučarska sezona tja do junija.
»In kako je s kaninskimi žičnicami?«
»Načrti so in nekoč bodo nedvomno uresničeni. Morda začnemo že prihodnje leto,« je povedal Bruno Krivec.
Kaže, da bo letošnjo zimo na Bovškem mir. Kdor rad smuča v miru, bo šel tja, kdor pa je zahtevnejši, ta naj se odloči sam. Tedenska tribuna, 11. september 1969 – Evgen Jurič
Kanin je že zdaj gora, ki nosi brazgotine preteklosti. Obnoviti smučišče pomeni poseči v prostor, ki se je desetletja poskušal zaceliti. Pomeni znova odpirati teren, ki je zaradi svoje geologije izjemno občutljiv. Pomeni sprejeti, da bo vsaka nova infrastruktura zahtevala vzdrževanje, energijo, posege in stalno prisotnost človeka v okolju, ki je bilo nekoč divje in tiho.
Skoraj 30 milijard lir bodo potrošili za gradnjo modernih smučišč na Kaninu
… Z gradnjo kaninskih žičnic bo zaživel turizem v Julijcih in gornjem Posočju na splošno tudi v zimskih mesecih, kjer traja zimska sezona okrog 5 mesecev. S temi napravami bo postal Kanin veliko slovensko visokogorsko smučišče v pravem pomenu besede, ki se bo lahko kosal s podobnimi športnimi napravami drugod in bo mnogo bližje za smučarje iz Trsta, Gorice, Vidma in iz celotne naše dežele. Z njim pa se bo tudi Bovec razvil iz sedanjega samo poletnega turističnega centra v živahno turistično središče, kjer bodo turisti skozi vse leto.
Načrtovalca arhitekta Janez Aljančič in Marjan Debeljak sta bila dve leti na študiju v Franciji in Švici, kjer imajo najboljše tovrstne objekte in tam podrobno proučevala zimski turizem, tamkajšnje naprave in potrebe zimskega turizma. Svoje izkušnje nameravata porabiti pri izvedbi objektov na Kaninu in v Bovcu s to prednostjo, da se bosta lahko ognila morebitnim pomanjkljivostim, ki so jih tam pri praktičnem delu ugotovili. Primorski dnevnik, 8. avgust 1970
Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, ni, ali si Bovec zasluži razvoj. Seveda si ga. Pravo vprašanje je, kakšen razvoj je smiseln v 21. stoletju. Ali je smiselno ponavljati modele iz preteklosti, ki so bili zasnovani v času, ko je bilo snega (pre)več, ko so bile zime daljše in ko se o podnebnih spremembah še ni govorilo? Ali pa bi morali razmišljati o drugačnih oblikah turizma, ki spoštujejo gorski svet in ga ne spreminjajo v kuliso za kratkoročne turistične cilje?
Evropske izkušnje kažejo, da se naravovarstveni glasovi lahko slišijo, če so dovolj vztrajni. Pri nas pa se zdi, da je ta glas potihnil. Morda zato, ker smo utrujeni od razprav. Morda zato, ker je razvoj postal beseda, ki jo je težko izpodbijati. Morda zato, ker se zdi, da je narava vedno tista, ki bo »nekako že prenesla«.
A Kanin je (kljub temu da je načrtno izvzet iz TNP) preveč dragocen, da bi ga prepustili logiki, ki je drugod v Alpah že zdavnaj preživeta. Če želimo, da bo ta gora ostala prostor, kamor se bomo vračali zaradi tišine, razgledov in občutka svobode, potem si zasluži razpravo, ki bo temeljila na širših argumentih, ne na »strokovnih« željah in ne na nostalgiji. In predvsem si zasluži, da se vprašamo, ali je ponovna izgradnja smučišča res edina pot naprej – ali pa je zgolj najlažja, ker ponuja preproste odgovore na zapletena vprašanja.
PN
