V dunajski plezalni dvorani Naturfreunde se vsak ponedeljek pojavi drobna, živahna postava. Nekateri ga poznajo kot najstarejšega rednega obiskovalca, drugi kot človeka, ki je preživel skoraj celotno 20. stoletje in ga nosi v očeh. Leo Graf ima 98 let, a ko govori o gorah, se zdi, kot da se čas za trenutek ustavi. Njegova zgodba ni le zgodba o plezanju, temveč o življenju, ki ga je oblikovala svoboda, radovednost in neizmerna volja do preživetja.
Odraščal je v dunajskem občinskem bloku, v Domes-Hofu v Margaretnu. Bil je otrok, ki je svet spoznaval med dvorišči in stopnišči, dokler ga ni pri petnajstih zajel vrtinec druge svetovne vojne. Kot Luftwaffenhelfer je bil vpoklican v nemško vojsko — ne iz prepričanja, ampak iz gole nuje. Sam pravi, da ga je zaznamovala tako vojna kot njegova skromna mestna mladost. Preživetje je bilo takrat osnovni nagon, ne izbira.
Po koncu vojne je pristal v ujetništvu na otoku Fehmarn v Baltskem morju. Od tam mu je uspelo pobegniti in se vrniti v razrušeni Dunaj. Prav v tistem času je našel nekaj, kar mu je dalo občutek, da se življenje lahko znova začne: gore. V njih je našel svobodo, ki je v povojni Evropi ni bilo lahko najti. Svobodo, da greš, kamor želiš, da prespiš, kjer se ti zdi prav, pa naj bo to senik ali ozka polica v steni. Gore so mu dale prostor, kjer je lahko dihal.
Njegov prvi tritisočak je bil v Schobergruppe, a to je bil šele začetek. Radovednost ga je vodila naprej, vedno višje in vedno dlje. Ni se imel za vrhunskega alpinista — imel pa je neustavljivo željo videti, kaj je za naslednjim grebenom. Ko so se odprle meje in so postale dostopne bolj oddaljene gore, je potoval v Turčijo, na Kavkaz, v Kamčatko in Južno Ameriko. V Alpah je poznal skoraj vsak kotiček.
A življenje v gorah ni bilo vedno prijazno. Leta 1969 je bil del odprave na Dhaulagiri IV, kjer se je zgodila tragedija, ki ga spremlja vse življenje. Bil je edini, ki se je vrnil domov. Ne zato, ker bi bil močnejši ali hitrejši, ampak zato, ker se je odločil ostati z bolnim šerpo in ga pospremiti v bazni tabor. Odločitev, ki je bila takrat videti majhna, je postala usodna.
Ko je dopolnil devetdeset let, se je s sinom Walterjem še enkrat povzpel na Großglockner. Ne zaradi dosežka, ampak da bi se od gore poslovil. Danes ga vsak ponedeljek najdeš v plezalni dvorani. Včasih pleza, včasih samo sedi, opazuje, klepeta ali varuje. Nikoli se ne sili. Vse dela z lahkotnostjo človeka, ki je že davno razumel, kaj je v življenju res pomembno.
Ob koncu pripovedi se nasmehne s tistim toplim, nekoliko nagajivim nasmehom, ki ga poznajo vsi, ki so ga kdaj srečali. In doda misel, ki je hkrati prošnja in opomin: da bi se vsak, ki pleza v dvorani, vsaj enkrat odpravil tudi ven, na Peilstein ali na Hohe Wand. Da ne bi ostali prilepljeni na umetne stene. Da bi začutili veter, skalo, prostor. Da bi začutili tisto, kar je njega vodilo skoraj celo stoletje.
Njegovo življenje je težko strniti v nekaj stavkov. Zato je najbolje, da govori sam. Video to omogoča — in prav je tako. Kletterhalle Wien …
