Včasih se v Chamonixu zgodi nekaj, kar se (morda) ne bi smelo. Nekaj, kar je tako nenavadno, da se o tem govori po kočah, po parkiriščih in med plezalci, ki se vračajo iz doline. Nuit Blanche na levi strani ledenika Argentière je ena tistih lednih smeri, ki se običajno kaže le kot obljuba — kot ledena čipka, ki je prestrma, prekrhka ali preveč razbita, da bi jo bilo mogoče resno vzeti. Leta in leta je veljala za smer, ki jo vidiš, a je ne dosežeš. Za smer, ki je bila prvotno ocenjena kot WI6 in je dolgo ostala v območju legend.
A začetek leta 2026 je prinesel nekaj povsem drugega. Led je bil nenavadno dobro oblikovan, skoraj neverjetno poln in kompakten. Smer, ki je nekoč delovala skrajna, je nenadoma postala dosegljiva — in zato še bolj zaželena. Množice navez so jo v nekaj dneh preoblikovale v igro natančnih kaveljčkov, v ledeno arhitekturo, ki je dopuščala gibanje tam, kjer je bilo nekoč le sanjarjenje.
Za tiste, ki so že okusili sosednjo Tequila Stuntman, je bil občutek znan: vibriranje v podplatih, spomin na črne prste, na trenutke, ko te led preizkuša bolj, kot bi si želel. Nuit Blanche je bila takrat videti kot nekaj, kar je zunaj dosega. A letos ni bilo tako. Led je bil prijazen, vreme stabilno, razmere skoraj neverjetne.
Smer je kratka, a intenzivna. Tri raztežaje, približno 120 metrov, ki se dvigajo v modro tišino nad ledenikom. Klasika, ki sta jo 24. januarja 1994 splezala Stevie Haston in Patrick Naudin kot prva, še vedno nosi tisti občutek pionirskega duha. Tokrat pa je bila dovolj radodarna, da je dovolila vzpon tudi tistim, ki so prišli le po zadnji dve dolžini — in prav to je naredilo dan popoln …
V (tem) videu vse skupaj je spremljala toplina koče Lognan, prijateljstvo Gaëtana Navarreta in Manuja Fernandeza ter glasba, ki je v montaži dobila svoj prostor — klavir Sébastiena Albertona, ki je smeri dodal nežnost, ki je v ledeni steni ne najdeš pogosto.
Nuit Blanche je letos pokazala svojo mehkejšo plat. A prav zato je ostala enako veličastna …
