Pozabljeni snežni arhivi, gorske zime
Pod gorami, kjer se stene dvigajo strmo in globoke grape zarezujejo v skalovje, se vsako zimo zgodi nekaj, kar je hkrati spektakularno in (znanstveno) prezrto: kopičenje snega v obliki stožcev, ki nastajajo pod grapami kot posledica zaporednih plazov, odlomov in snežnih izpustov (pod snežnimi so skoraj praviloma tudi kamniti). Ponekod so stožci prepoznani in poimenovani že od davnine kot »sneg« z lokalnimi ali človeškimi pridevniki. Morda najbolj znan pojav pri nas je »škaf,« kjer v stožec pod steno voda počasi dolbe luknjo.
Seveda so te gmote, ki včasih omogočijo precej lažji vstop v alpinistično smer, odvisne od višine gore, grape in pobočij ter položaja. Bolj izrazite pa so ko ostali sneg odkopni. Italijani letos poročajo že o izjemno velikem 50 metrskem stožcu Fosso Gravone pod Paretone – Gran Sasso.
Dinamične snežne gmote, ki se lahko obdržijo več mesecev, včasih celo »preživijo« poletja. Nastajajo postopoma: stene se napolnijo s snegom, ob otoplitvah ali vetru se sprožijo plazovi, ki se kopičijo na vznožju. Sneg se tam kompaktira, postane gost, težak, vlažen — in oblikuje stožec, ki je po strukturi bližje ledeniku kot običajnemu snežnemu polju.
Zeleni zime in izginjanje snežnih stožcev
V zadnjih letih je takšnih pojavov vse manj. Zime postajajo toplejše, sneženje manjše, v dolinah je redkejše, plazovna aktivnost je bolj koncentrirana v kratkih intenzivnih obdobjih. Snežni stožci, ki so nekoč bili redni spremljevalci grap, so danes omejeni na najhladnejše, najstrmejše predele. Zalogovniki vode kopnijo.
Zaradi tega postajajo redki, a dragoceni arhivi zime. Njihova prisotnost kaže na količino snega v stenah, na dinamiko plazov, na mikroklimo območja. A kljub temu jih znanost ne meri sistematično.
Zakaj jih ne merimo — in zakaj bi jih morali
Znanstveni monitoring snega se osredotoča na plazove in predvsem ledenike (dolžina, volumen, taljenje), snežno odejo (višina, gostota, temperatura), plazovno nevarnost (modeli, napovedi, točkovne meritve).
Snežni stožci pa ostajajo nevidni. Nimajo statusa, nimajo klasifikacije, nimajo podatkov. Čeprav so:
indikatorji plazovne aktivnosti, potencialni vir vode, mikroledeniki sodobne zime in včasih tudi nevarni, če jih podcenimo.
Možnosti meritev in praktična uporabnost
Merjenje snežnih stožcev je sedaj precej lažje tehnično izvedljivo. Fotogrametrija z droni za oceno volumna in površine, termalne kamere za zaznavanje taljenja in vodnih tokov, GPS in lidar za natančno kartiranje oblike in sprememb, sezonsko kartiranje z vključitvijo v plazovne, modele, lokalni monitoring s pomočjo posameznikov, ki bi lahko beležila pojavnost in trajanje. Pri zadnjem je seveda prisotna skeptičnost, saj se na fotografijah, objavljenih na družbenih omrežjih, vidi, da planincev, gornikov in alpinistov (zaverovanih le v led) opazovanje pojavov sedaj ne zanima kaj preveč.
Takšen pristop bi omogočil, da snežni stožci postanejo del uradnega snežnega sistema, ne le estetski pojav.
Snežni stožci pod grapami so (torej) pozabljeni snežni arhivi, ki nosijo zgodbo zime, ki je bila — in opozorilo zime, ki morda ne bo več takšna. V času »zelenih zim« bi morali prav te pojave začeti spremljati, meriti in razumeti. Ne le zaradi znanosti, ampak tudi zaradi varnosti, ekologije in spoštovanja do gorske narave, ki nam še vedno piše zgodbe — če jih znamo brati.
Praktična uporabnost snežnih stožcev se kaže v hranilnikih vode, kot tudi možnost za raznorazna usposabljanja, povezana z gorniškimi dejavnostmi. Nekateri pa vsako0 leto pregledajo stožce in plazove, da brez streljanja in ubijanja pridejo do »trofeje« …
